Ves vesel se
bil, ko smo krenili naprej, saj sem bil spet na toplem. Vozili smo se po Golanski
planoti. Tu so potekali hudi boji s sirskimi vojaškimi silami. Ko smo se kot
novomašniki vozili tod naokoli, nismo smeli daleč od ceste, saj je bilo vse
zaminirano. Tokrat nisem videl napisov, da so mine še vedno v zemlji.
Pot po Golanski
planoti je bila samotna. Prometa skoraj ni bilo, tu in tam smo srečali kakšno
vozilo. Kolikor je bilo še ravnine, je bila obdelana in posejana s polji,
sadovnjaki in vinogradi. Škof Jurij je povedal, da bi Izraelci takoj dali nazaj
Golansko planoto, saj jim predstavlja breme. Toda, nekaj pa le imajo od tega:
sadje in vino. Mogoče je predaleč iz doline. Planota je okoli 550 metrov nad
morsko gladino.
Ko smo se začeli
spuščati v Galilejo, so bili ob obeh straneh ceste pašniki. Tu in tam je bilo
še slutiti, da je nekoč tu divjala vojna.
V dolini je bilo
vreme bolj pomladansko. Toplo je bilo in vetra ni bilo več. Kmalu smo bili ob
Galilejskem jezeru. Ob zahodni obali smo se vozili proti jugu. Vožnja ni
trajala dolgo, saj smo se kmalu ustavili na kraju, kjer je Jezus pomnožil kruh.
Kraj se danes imenuje Tabgha. Kraj je lepo poraščen z drevjem in zelenjem.
Okoli kraja je sedem vodnih izvirov, ki dajejo kraju življenje.
Kraj je bil
poseljen že zelo zgodaj. Ob izkopavanjih so tu našli kamniti nož iz kamene
dobe. Tudi kasnejših najdb iz bronaste in železne dobe ne manjka. V Jezusovem
času je kraj ležal nedaleč od ceste, ki se je imenovala »Via maris«, morska
cesta. Vodila iz Egipta v severne rimske province. Blizu so našli tudi ostanke
rimskega akvadukta.
Prva cerkev je
bila v Tabghi zgrajena v četrtem stoletju. Bila je preprosta enoladijska
cerkev. To cerkev omenja že romarica Egerija, ki je med leti 381 do 384 romala
po Sveti deželi. Takole pravi: »Tam ob Galilejskem morju je ravnina z veliko
trave in mnogimi palmami. Blizu je tudi sedem izvirov, ki kraj bogato napajajo
z vodo. Na tej ravnini je Gospod s petimi hlebi kruha in dvema ribama nasitil
ljudstvo. Kamen, na katerega je Gospod položil kruh so predelali v oltar.«
V petem stoletju
so cerkev dozidali v več ladijsko križno baziliko. V sedmem stoletju je bila
omenjena bazilika porušena. V osmem stoletju je kraj spadal pod muslimansko
oblast. Vse kaže, da je mala kapela na kraju pomnožitve kruha obstajala tudi
takrat. Leta 1596 se je kraj imenoval At Tabigha in je imel 53 hiš. V njih je
živelo 223 muslimanov 21 kristjanov in en Jud. Kdaj je bila vas porušena in
zapuščena, ni točno znano.
V devetnajstem
stoletju so bili vidni le še nekateri zidovi, ki so moleli iz zemlje. Leta 1887
so tu osnovali naselje, ki bi lahko bilo neke vrste kibuc. Ob gradnji so
naleteli na stare mozaike. Leta 1932 so se arheološka izkopavanja nadaljevala.
Nekaj let kasneje so nad mozaiki postavili preprosto cerkvico, ki je zaščitila
mozaike. Kasneje so se tu naselili nemški benediktinci, ki so postavili
današnjo cerkev. Blizu nje je še romarski dom in hiša za invalide ter dom, kjer
se srečujejo mladi.
Izstopili smo in
odšli do kraja, kjer je Jezus pomnožil kruh in ribe. Pred cerkvijo je bil velik
mlin. Spodnji kamen je tako visok, da sega človeku do pasu. V njen je bilo
izdolbeno okroglo korito, v katerega je bil položen zgornji mlinski kamen. V
luknjo zgornjega mlinskega kamna so vtaknili leseno oje, na katero so pripeli
osla. Ta je počasi krožil okoli mlina in pomikal zgornji mlinski kamen, da se
je valil po okroglem koritu in mlel žito, ki je bilo nasuto v koritu. Dno
korita je bilo ravno, da se je čim bolj prilegalo kamnu. Postopek je bil
približno tak: v korito so nasuli žito. Osel je gonil mlinski kamen tako dolgo,
dokler ni bilo žito zmleto. Potem so moko pometli skupaj in pobrali ven ter
nasuli novega žita in zopet pognali osla. Toda zdi se mi, da je bil takšen mlin
le v bolj razkošnih domačijah. Bolj revni ljudje so imeli manjše in drugačne
kamne. Spodnji je bil velik in na vrhu raven, zgornji pa manjši in tako
obdelan, da se je lepo prilegal rokam. Ob mlinu so sedeli ali čepeli in z
zgornjim kamnom drobili žito. Pomikali so ga sem ter tja in mleli.
Na dvorišču pred
cerkvijo je bilo še več drugih kamnov, ki so razodevali bogato zgodovino tega
kraja. Eden izmed njih je bil tako oblikovan, da bi lahko bila stara
krstilnica. Mogoče, saj je bil to že davno obiskan romarski kraj. Danes so tu
nemški benediktinci. To je priorat, se pravi hiša, ki je odvisna od opatije
Dormitio v Jeruzalemu.
Ob vstopu v samostan
smo najprej stopili v križni hodnik. To so štirje hodniki, ki obdajajo
kvadratno dvorišče. Narejen je čisto preprosto, brez stropa ter pokrit s
streho. Sredi dvorišča v križnem hodniku je posajena velika in stara oljka, ki
je ograjena s tako visokim zidcem, da se lahko na njem udobno usedeš. V stenah
križnega hodnika pa so vgrajeni razni kamni, ki so ostali od stare cerkve.
Cerkev in
samostan sta na novo zgrajena iz kamna. Cerkev ni velika. Po moje bi sprejela
tri ali štiri avtobuse romarjev. Zgrajena je na mestu stare cerkve, ki je bila
vsa okrašena s čudovitimi mozaiki. Od njih ni ostalo veliko. Pred oltarjem je
del, ki prikazuje košaro kruha in ob njej dve ribi.
Če se spomnimo
evangelija, je bil to v Jezusovem času samoten kraj, daleč od naselij. Tu se je
zbralo štiri do pet tisoč mož. Z njimi so bile tudi žene in otroci. Poslušali
so Jezusov nauk in bili tako navdušeni, da so vztrajali pri njem do večera.
Jezusu so se zasmilili, ker so bili lačni. Učencem je rekel, naj jim oni dajo
jesti, a so povedali, da nimajo ničesar. Neki fantič je imel s seboj košarico s
petimi hlebi kruha in nekaj ribicami. Jezus je vzel hlebe, se obrnil v nebo in
zahvalil Očetu, kruh blagoslovil in razlomil ter dal učencem, da so ga polagali
pred ljudi, ki so sedeli v skupinah. Vsi so jedli in se nasitili, pa še ostalo
je veliko.
Ob tem dogodku
so bili ljudje tako navdušeni nad Jezusom, da so ga hoteli postaviti za kralja.
Jezus pa se jim je umaknil in šel na samoten kraj, da bi molil.
Na tem mestu sem
začel premišljevati o hrani, kako jo ljudje zauživamo. Božji dar je in ne samó
delo naših rok. Ni samo po sebi umevno, da imamo vsakdanjo hrano. Mnogi jo
imajo v preobilju in z njo počnejo zelo razsipno. Svet se je v kratkem času
zelo spremenil. Tudi odnos do hrane se je spremenil. Včasih je bilo več
hvaležnosti in spoštovanja ob uživanju hrane. Vsak obed je bil neke vrste
obred, liturgija. Molitev na začetku in prošnja za blagoslov. Potem so mirno in
hvaležno zaužili, kar so imeli. Na koncu še zahvala Bogu za vse, kar so prejeli.
Vse je bilo prežeto z mislijo na Boga in s hvaležnostjo. Ljudje so spoštovali
hrano, pazili so nanjo in bili s hrano tudi varčni. Kljub temu, da niso imeli
veliko, so bili pripravljeni deliti drug z drugim. Posebej ubožci so imeli
vedno mesto pri družinski mizi. Tudi pridelava hrane je bila drugačna. Ni bilo
strojev, ni bilo umetnih gnojil. Vse so delali z rokami. Potrebno je bilo
vložiti več človeškega truda, zato so pridelke znali bolj ceniti. Vedeli so,
koliko truda je bilo potrebnega, da je zemlja obrodila sadove. Vedno znova so
trepetali pred slabim vremenom in molili za dobro letino ter, da jim Bog
obvaruje to, kar so posejali. Živeli so v zavesti, da njihovo delo ni vse, kar
je potrebno za dobro letino. Potrebna sta bila tudi Božji blagoslov in varstvo.
Zato so se ob pospravljenih pridelkih veselili in se zahvaljevali Bogu. Vse je
potekalo po nekem obredu, v hvaležnosti in s kulturo.
Danes smo precej
drugačni. Večina ljudi komaj ve, kako se pridela hrana. Kupijo jo v trgovinah,
zato nimajo pravega odnosa do hrane. Zdi se jim, da je njihova, saj so jo
kupili s svojim denarjem. Boga so izrinili in pridelave hrane. Zato ne čutijo
več hvaležnosti za hrano. Pred jedjo mnogi ne molijo več. Lahko bi rekel, da ni
več prave kulture uživanja hrane. Vse je postalo samo še hlastanje. Čim bolj na
hitro in vsak zase. Ne znajo se več hvaležno usesti za mizo, moliti, se
pogovarjati. Izgubili smo smisel za domačo liturgijo. Zato si tudi nismo več
domači med seboj, postajamo si tujci. Družinska miza je bilo vedno središče
dogajanja v družini. Ob njej so se srečevali, utrjevali medsebojne vezi in
rastli v ljubezni. Družinska miza je bil neke vrste daritveni oltar, kjer so
uživali sadove svojega dela, svojega truda, svoje daritve.
Kako prav bi
bilo, da bi čim več ljudi prišlo na ta kraj in se poglobilo v uživanje hrane.
Mogoče bi spremenili svoj odnos do hrane, do dela in do bližnjega. Mogoče bi
zopet zaživeli medsebojni odnosi in kultura srečavanja ob družinski mizi. O
Bog, pomagaj nam, da bomo znali s teboj biti tudi ob mizi. Pomagaj nam, da bomo
pri mizi prihranili tudi prostor zate. Naj ne bomo sami ob mizi, ti bodi z
nami, da bo naša hrana postala blagoslovljena, prežeta s tvojo ljubeznijo.
V cerkvi smo si
ogledali lepe mozaike. Škof Jurij nam je razložil pomen tega kraja in nam
povedal, da je to kraj tišine. Tako kot nekoč, naj bi tudi danes znali
poslušati Jezusa in mu prisluhniti, ko nas uči.
Nova cerkev je
lepa triladijska z polkrožnim zaključkom v glavni apsidi. Kot sem že omenil, je
mozaik s hlebi in ribama ohranjen pred glavnim oltarjem. Spredaj v levi
stranski ladji pa jih je še več. V živobarvnih okvirjih je narejen velik mozaik
s čudovitimi živalmi. S pticami, pavi, racami in cvetjem. Lahko bi rekel, da
predstavlja rajski vrt. Drevesa, čudovite rože se prepletajo s pticami. Tudi
kača je narejena in se ovija večji ptici okoli obeh nog. Žerjavi pijejo iz
cvetnih čas, račke gnezdijo v cvetnih čašah. Vse je lepo kot v raju. To so
mozaiki iz prvih krščanskih stoletij, ko je bilo tu cvetoče krščansko življenje,
dokler ga niso zadušili muslimani.
Ko smo se vrnili
iz cerkve, so nekateri naši romarji mirno sedeli na zidcu pod veliko oljko.
Drugi so nabirali spominke v trgovinici, ki je bila ob zahodnem kraku. Vse je
bilo ubrano na tisti mozaik, ki predstavlja košarico s hlebi kruha in ribami.
Ta motiv je bilo mogoče dobiti na vseh mogočih spominkih. Na majicah, obeskih,
slikah in še in še.
Bil je čas, da
bi šli naprej, saj je bil zadnji dan natrpan z bogatim in obsežnim programom.
Naša naslednja točka je bila cerkvica na kraju, kjer je Jezus Petru izročil
vrhovno oblast, dal mu je ključe nebeškega kraljestva. Nismo se peljali daleč,
mogoče samo nekaj sto metrov.
Skozi park smo
se napotili čisto do obale Galilejskega jezera. Tam stoji preprosta cerkvica,
zidana iz kamna. Tudi notranjost na prvi pogled ni nič posebnega. Pač mala
cerkvica z vitraji, kakor mnoge druge. Toda kljub vsemu je drugačna od drugih.
Stoji na kraju, kjer je Jezus Petru izročil vrhovno oblast.
Potem, ko je
Peter izpovedal vero v Jezusovo božanstvo, je Jezus Petru izročil ključe
nebeškega kraljestva in oblast razvezovati in zavezovati. To je velika reč. Bog
je izročil človeku veliko oblast in jo povsem upošteva tudi v nebesih. Petru je
dejal, da bo ostalo zavezano v nebesih, kar bo zavezal na zemlji, in razvezano,
kar bo razvezal na zemlji.
Škof Jurij nas
je zbral v prednjem delu cerkve, kjer je pred oltarjem v tleh velika skala.
Cerkev so zgradili na skalo tako, da je del skale zunaj cerkve drugi del pa
znotraj. Mnogi izmed romarjev so se skale dotaknili z veliko spoštljivostjo.
Potrudili smo se za nekoliko tišine, potem pa v zbranosti zmolili vero.
Nekateri romarji so se med molitvijo dotikali skale, nekateri so klečali ob
njej, eden pa se je sezul in bos stal na robu skale. Zdelo se mi je, da hoče z
vso neposrednostjo doživeti kamen, ki spominja na velike dogodke.
Po ogledu
cerkvice, smo šli še na obalo Galilejskega jezera ali morja, kot ga imenujejo
evangelisti. Ljudje so bili ob vodi mirni in spoštljivi. Noben se ni kopal,
nekateri so si osvežili noge. Voda je bila rahlo vzvalovana in lepo modra. Po
tem jezeru so ribarili apostoli preden jih je Jezus poklical, da bi hodili za
njim. Pa še potem so bili z Jezusom pogosto na jezeru. Doživeli so neuspeh, ko
so celo noč lovili, a nič ujeli. Potem pa jim je Jezus rekel, naj vržejo mrežo
na desno stran. Bilo je precej čudno, sredi belega dneva, a ubogali so. Proti
vsem pričakovanjem je bila mreža tako polna, da se je trgala.
Na tem jezeru so
doživeli vihar, ko so se že skoraj potapljali, Jezus pa je mirno spal na
blazini. Prestrašeni so ga zbudili in se mu čudili, kako je mogel spati, ko so
čoln premetavali valovi in pljuskali vanj. Jezus jih je pokaral in pomiril
vihar. Še bolj so bili presenečeni, ko je tako hitro nastala globoka tišina.
Spraševali so se: »Kdo je ta, da sta mu pokorna celo veter in morje?«
Bili so sami na
jezeru, ko so pluli na drugo stran. Jezus je prišel k njim peš po vodi.
Prestrašeni so začeli kričati, ker so mislili, da vidijo prikazen. Kaj takega,
da bi koga videli hoditi po vodi? Toda Jezus jih je pomiril. Peter je hotel k
Jezusu kar po vodi. Jezus ga je poklical in hodil je po vodi. Toda, ko se je
zbal valov, ki so se penili okoli njega, se je začel potapljati. V obupu je
klical Jezusa, naj mu pomaga.
Lahko bi še
naštevali, kaj vse se je zgodilo na tem jezeru. Bilo je središče dežele in vir
pitne vode. Še danes je za dobršen del Izraela prav Galilejsko jezero največji
rezervoar pitne vode.
V parku so bili
napisi, da so v parku zanimive živalce. Toda nismo jih videli, saj je bilo
najbrž preveč hrupa. Čakali smo in opazovali, ali se bo od kod katera
prikazala, pa ni bilo nič. Zato smo šli naprej do avtobusov.
p. Branko
Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar