1.Človek mora biti vedno na preži, da se vanj ne vtihotapi greh prevzetnosti. Iz lastne izkušnje vem: ni boljšega sredstva, da si milost pridobimo, jo ohranimo ali spet nazaj dobimo, kakor je biti vsak čas pred Bogom, ne prevzemati se, ampak se bati. »Blagor človeku, ki je vedno v strahu« (Prg 28,14).
2. Boj se
torej, kadar se ti milost smehlja, boj se, kadar se umakne, boj se, kadar se
spet povrne – to pomeni, biti vedno v strahu. Naj si v duši izmenoma sledijo te
tri bojazni, kakor pač čutiš, ali da je milost dobrotno navzoča, ali da se je
užaljena umaknila, ali se je potolažena spet vrnila. Kadar je navzoča, se boj,
da boš nevredno z njo ravnal …
3. Sam duh
prevzetnosti, kolikor bolj skrito, toliko bolj nevarno, »preži kakor lev v
svojem brlogu«, kakor pravi psalmist (Ps 9,30). Zakaj, če ne more preprečiti
dobrega dela, skuša popačiti namen: prišepetava in navdihuje ti, da domišljavo
sebi pripišeš, kar je naredila milost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar