Če smo v sinovskem odnosu do Boga, je nekaj normalnega, da se nanj v različnih potrebah pogosto obračamo. Sv. Pavel nas spodbuja: »Ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvami, s prošnjami in z zahvalami« (Flp 4,6). »Ob vsaki priložnosti molite v duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen čujte z vso vztrajnostjo in molite za vse svete« (Ef 6,18).
Slovenski pregovor pravi: »Ne sramuj se česa
prositi, kajti ves svet stoji na prošnji.« Že otrok, ki komaj pride na svet, z
jokom prosi svojo mamo za hrano. Še dolgo je odvisen od staršev, na katere se
obrača v svojih prošnjah. Tudi odrasli smo drug od drugega odvisni, drug
drugemu potrebni, drug pred drugim berači.
Še posebej smo berači pred svojim Bogom, od
katerega vse neposredno ali posredno prejemamo. Tu ima posebno mesto prosilna
ali prošnja molitev. »Molitev je človekova moč in Božja šibkost,« je dejal sv.
Avguštin.
Neka redovnica je zapisala: »Prosim ga
marsikaj: za to, da bi svoje delo dobro opravila, da bi znala biti dobra do
drugih, da bi opazila njihove potrebe. Prosim ga za sodelavce, za sosestre, za
tiste, ki me težko prenašajo ali jih jaz težko prenašam, za ljudi, ki me
srečujejo, za duhovnike. Večkrat, ko sem stala v avtobusu poleg sedeža, sem se
zalotila, da molim za človeka, ki je tam sedel. To mi je postalo všeč in sedaj
pogosto tako delam. Ne vem, kdo je tisti človek, toda prosim Gospoda, naj vodi
njegovo pot, naj ga privede čim bliže k sebi.«
Bog je človeku tako blizu, da se mu človek
lahko brez skrbi odpre in mu izpove vso svojo notranjost. V stiku z Bogom v
molitvi vernik doživlja hkrati veliko Božjo bližino in vzvišenost. Pri molitvi
pride do izraza naše prijateljstvo z Bogom. Z njim se lahko čisto po domače
pogovorimo. On nas popolnoma razume. Jezus »nam vliva srčnost, da se po veri
vanj bližamo Bogu v popolnem zaupanju« (Ef 3,12). Čim bolj smo v Kristusu, tem
bolj prisrčen in domač je naš dostop do Očeta.
Če smo združeni s Kristusom, smo deležni
občestva, ki ga ima Sin z Očetom. S tem smo deležni tudi njegove gotovosti
glede uslišanja pri Očetu. Preden je Jezus mrtvega Lazarja obudil k življenju,
je molil k Očetu: »Oče, zahvalim
se ti, ker si me uslišal. Vedel sem, da me vselej uslišiš« (Jn 11,41s).
V
Stari zavezi imamo lepe prosilne molitve. Abraham je posredoval za grešno
Sodomo, Mojzes je pogosto molil za svoje ljudstvo. Lep primer je prerok Elija,
ki je med drugim izprosil dež in ogenj z neba, ki je použil žgalni dar. Tudi na
Judito in Estero, ki sta Boga prosili za svoje ljudstvo, ne smemo pozabiti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar