Izrecno češčenje Marijinega
Srca se da zgodovinsko dokazati vsaj že v 12. stoletju pri izredno gorečem
Marijinem častilcu sv. Bernardu, glavnem cistercijanskem svetniku. V enem izmed
svojih številnih govorov Bernard takole slavi Marijino Srce: »Odpri, o Mati
usmiljenja, vrata svojega milosti polnega Srca objokanim Adamovim otrokom.
Občudujem tvoje Srce zaradi bogatega usmiljenja, o moja Kraljica!«
Sprva je bila pobožnost do
Marijinega Srca le zasebna. Šele sv. Janez Eudes ji je sredi 17. stoletja s
slovesnim opravljanjem molitvenega bogoslužja v čast Marijinemu Srcu dal javni
in liturgični značaj. Od začetka 18. pa tja do začetka 19. stoletja je češčenje
Marijinega Srca naraščalo in se širilo istočasno s češčenjem Srca Jezusovega.
Marijina prikazovanja sv. Katarini Labouré leta 1830 so v zvezi s širjenjem
čudodelne svetinje močno prispevala k razširitvi češčenja Marijinega Srca.
Arški župnik sv. Janez
Vianney je dejal: »Ljubezen Marijinega Srca do nas je tako velika, da je v
primeri z njo ljubezen src vseh mater kakor košček ledu. Vsaj jaz sem prejel iz
Marijinega Srca že toliko milosti, da ne bi bilo nobene več, če bi to Srce ne
bilo neizčrpno.« Pogosto je priporočal devetdnevnico v čast Marijinemu Srcu.
Češčenje Marijinega Srca so
posebno pospeševale bratovščine v 18., 19. in 20. stoletju, in to tudi pri nas. Prva
bratovščina Marijinega Srca na Slovenskem je bila ustanovljena leta 1718 v
samostanu klaris v Mekinjah na Gorenjskem. Škof Anton Martin Slomšek je
ustanovil leta 1861 v mariborskem bogoslovnem semenišču takšno bratovščino.
Škof Friderik Baraga je imel v svojem škofovskem grbu Marijino Srce. Nadškof
Anton Bonaventura Jeglič je bil goreč častilec in apostol Marijinega Srca, prav
tako tudi škof Janez Gnidovec.
Leta 1902 je v Ljubljani
začel izhajati Glasnik najsvetejših Src.
Kasneje je bil preimenovan v Glasnik
presvetega Srca Jezusovega, ki pa tudi češčenja Marijinega Srca ni nehal
širiti.
Češčenje Marijinega Srca je
po katoliškem svetu dobilo nov razmah z Marijinimi prikazovanji v Fatimi leta
1917, saj je bil eden glavnih namenov prikazovanj prav širjenje češčenja
njenega brezmadežnega Srca, kar naj bi prispevalo k rešitvi človeštva in k
svetovnemu miru.
Pri drugem prikazanju, 13.
junija 1917, je Marija naročila Luciji: »Jezus hoče s tvojim sodelovanjem
doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati češčenje
mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se ga bo oklenil, obljubim zveličanje.
Te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi bom krasila njegov prestol.«
Pri tretjem prikazanju, 13.
julija 1917, je Marija, potem ko je fatimskim pastirčkom pokazala pekel, rekla:
»Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da jih reši, hoče Bog
vpeljati na svetu češčenje mojega brezmadežnega Srca…«
Mala Jacinta je pred odhodom
v bolnico Luciji naročila: »Še malo, pa pojdem v nebesa! Ti boš ostala in boš
ljudem povedala, da hoče Bog na svetu vpeljati češčenje Marijinega
brezmadežnega Srca. Ko bo prišel čas za to, se ne skrij. Povej vsem ljudem, da
nam Bog deli milosti po Marijinem brezmadežnem Srcu…«
Ob 25.
obletnici fatimskih prikazovanj, 31. oktobra 1942, je papež Pij XII. posvetil
ves svet Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Isti papež je praznik Marijinega Srca
raztegnil na vso Cerkev in ga nastavil na osmino Marijinega vnebovzetja, na 22.
avgust. Po preurejenem cerkvenem koledarju je praznik Marijinega brezmadežnega
Srca na soboto po prazniku Srca Jezusovega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar