Fatimsko veličastje 14. oktobra v Stični

Podoživljam Stično, kakršna je bila v soboto, 14. oktobra, z vsem fatimskim veličastjem, ki ga v svoji večstoletni zgodovini ni doživela in podobnega verjetno ne bo več. Velika slovesnost in slavje Fatimske Marije! Prelepo je bilo in globoko duhovno doživeto, a prepričan sem, da je tudi fatimska Gospa vse molitve, prošnje in namene romarjev in svojih ljubljenih sinov – duhovnikov – z velikim veseljem sprejemala v svoje Srce in bo vse oblikovala skupaj z Jezusovim Srcem ter uresničevala z materinsko ljubeznijo tudi v prihodnje.

Globoko v spomin in srce so se mi vtisnile razne stvari. Naj jih nekatere omenim. Množica romarjev – slovenskih in hrvaških – za tem slovesen sprevod številnih duhovnikov, znanih in neznanih, škofov slovenskih in hrvaških, a vseh z nekim slovesnim izrazom na licu, ko so stopali za Marijinim kipom. Med njimi je mojo pozornost vzbudil hrvaški škof, ki se je komaj zadrževal, da ga niso oblile solze ganjenosti. Menim, da je bil on, ki je med sveto mašo v nagovoru izzval odobravanje in aplavz premnogih romarjev za prelepo, fatimsko oblikovano in obarvano pridigo, ki jo je, prepričan sem, tudi fatimska Gospa hvaležno sprejela. Tudi Magnificat je tako mogočno in slovesno zadonel, da ga je prav gotovo fatimska Marija z vsemi zbranimi z veseljem sprejela in ona, zaradi lepega pevčevega glasu, po Bogu danega, zanosno podoživljala.

Lepo, prelepo je bilo, tako kot more in mora biti takšna slovesnost. Je velikanskega pomena in razsežnosti, katerih posledice se bodo v obliki Božjega in Marijinega blagoslova zlivale na Slovenijo in Hrvaško, prebivalce, družine, župnije, škofije in obe Cerkvi še daleč v prihodnji čas.

Nepozabni so bili fatimski pastirčki – domiselno opravljeni otroci. Njihova otroška prisrčnost in stalna prisotnost pred mašo, med njo in v cerkvi ob kipu fatimske Gospe smo romarji spoštljivo občudovali, a Marija jih je skupaj s fatimskimi pastirčki iz nebes z naklonjenostjo opazovala in jih blagoslavljala, zlasti zaradi njihovih žrtvic. Ko je sprevod duhovnikov prihajal v cerkev, sem mogel zopet opazovati lica prihajajočih. Slovesna so bila.

Menim, da je Stična na vse obiskovalce fatimskega slavja napravila podoben, velik vtis. Čez dan sem se v mislih večkrat vračal v čas slovesnosti. Ponoči dolgo nisem mogel zaspati in sem molil podobno, kot se mi dogaja takrat, ko dolgo časa častim Najsvetejše.

Pepi Dragar