Ko so odkrili petrolej, je to v svetu napravilo pravo revolucijo; to odkritje je namreč dalo industriji v roke nov vir pogonske sile. Brez bencina bi ne imeli ne avtomobilov, ne letal. Elektrika je tudi vrsta energije, ki pa je vendarle odvisna od drugih virov energije, kot so: bencin, premog, voda ali jedrske reakcije. Ti viri pogonske sile so glavni temelj industrijskega razmaha zadnjih stoletij. Vse te sile, najsi se zde še tako velike, pa je mogoče čudovito uporabljati samo, ker jih vodi druga, veliko višja sila, sila človeškega uma, katera se od drugih sil docela razlikuje.
Vsaka sila je zmožna
povzročiti učinek. Beseda »sila« splošno pomeni dejavno zmožnost, to se pravi:
zmožnost nekaj storiti ali povzročiti. Sile so različnih vrst, pa tudi narave.
Tako govorimo o tvarnih, nravnih in duhovnih silah, ki imajo ob vsej
različnosti isto osnovno lastnost.
Denarna sila, kadar jo rabiš,
je med najmogočnejšimi silami modernega sveta. Bogastvo je vedno imelo svojo
moč, nikoli pa sila kapitala ni bila tako razširjena kakor je v sedanjem času,
ko se denar, kot izraz bogastva, pretaka iz rok v roke in vpliva s svojo
nedvomno silo na milijone ljudi.
Čeprav se nam dandanes
denarna sila dozdeva največja izmed vseh sil, vendar denar ni bil vselej to,
kar je danes. Dandanes le redkokdo stori en sam korak brez denarja. Včasih pa
je bila čast veliko večja sila kot denar. Koliko junaštev je bilo storjenih za
to silo, navadno brez denarja ali celo vkljub denarju.
Ko bi na primer sila denarja
mogla človeku dati zdravje, ne bi toliko milijonarjev trpelo zaradi prebave,
revmatizma in raka. Res je, da si z denarjem lahko oskrbimo pomoč najboljših
zdravnikov. Življenja, tega tako dragocenega daru, pa denar ne more podaljšati,
kvečjemu ga skrajša, če ga ljudje, ki ga imajo v izobilju, zlorabljajo, kar se
večkrat dogaja. Tudi družinam veliko bogastvo ne prinaša miru. Lahko rečemo, da
nobena stvar družin tako ne razdvaja kakor denar, če izvzamemo seveda politiko.
Ne bomo govorili o drugih
nravnih, duhovnih in podobnih silah, kot na primer o sili govorjene besede,
tiska, oblasti in podobno. Je pa še druga nravna sila, ki jo redko upoštevamo
kot moč, a jo vsi neprestano uporabljajo: to je moč prošnje.
S prošnjo se človek obrača do
drugega človeka, da bi od njega kaj dobil. Vsakdo ve, kaj se pravi »prositi«.
Saj smo vsi že od rojstva vajeni prositi. Otrok, čeprav je še tako malo časa na
svetu, že ima moč, da doseže, kar si želi. In kaj drugega počnemo v svoji otroški
dobi kakor to, da prosimo? Čeprav marsikdaj zaprošenega ne dosežemo, izrečena
prošnja ne neha biti moralna sila. Veliko je na svetu doseženega s prošnjami.
Znano je, koliko premorejo pri prošnjah ženske solze.
Moč »vpliva«, ki dandanes kar
cvete, temelji prav tako na prošnji. Moč prošnje ima večje uspehe, če je
človek, ki ga prosimo, premožen in mogočen. S tem pa kajpada ne moremo reči, da
je lažje doseči zaprošeno, če prosimo bogate in mogočne ljudi. Kar hočemo
povedati, je, da od človeka, ki ima veliko, moremo dobiti več, če našo prošnjo
usliši, kakor od človeka, ki ima malo. Uspeh prošnje pa je v veliki meri
odvisen tudi od tega, če znamo prav prositi. Zgled naj nam pojasni, kaj premore
prošnja, ki jo prav predložimo.
Pred nekaj leti je v
ameriških Združenih državah živel zelo sposoben delavec, Štefan Karket, ki je
iznašel nov stroj za izdelovanje nogavic. Model, čeprav še nepopoln, je pokazal
že kar dobre uspehe. Da bi pa svojo iznajdbo mogel kje predstaviti, je Karket
potreboval še en model. Za to in pa, da bi dobil patent, mu je manjkalo 200
dolarjev. Iznajditelj, ki je že zastavil vse svoje imetje, je iskal človeka, ki
bi ga podprl, a brez uspeha. Štefan je bil vdovec, ki je imel 22 let staro
hčerko Nežico. Ta je slepo zaupala v sposobnost svojega očeta in je močno
trpela, ko je videla, kako mu pomanjkanje denarja preprečuje uspeh podjetja.
V sosednjem kraju je živel
bogat tovarnar, Bristol, ki bi prav lahko financiral ta izum. Kadarkoli pa je
Štefan z njim o tem govoril, ga je tovarnar zavrnil. Ko je Nežica to videla, se
je nekega dne sama odpravila v sosednji kraj; s seboj je vzela mapo, v kateri
je imel oče shranjene risbe in načrte svojega stroja. Stopila je v pisarno in
se priglasila za sprejem. Komaj pa je tovarnar slišal ime Karket, je rekel, da
je ne sprejme. Nežica pa ni izgubila poguma, marveč je potrpežljivo čakala,
dokler podjetnik ni prišel iz sobe na poti h kosilu. Dekle ga je ogovorila, a
se zanjo ni zmenil. Ko se je tovarnar popoldne spet vrnil v pisarno, je ponovno
srečal Nežico, ki ga je potrpežljivo pričakovala. Mudilo se mu je, imel je
druge skrbi in je pustil Nežico čakati, ne da bi ji rekel kako besedo. Zunaj je
snežilo. Ko je tovarnar, dobro oblečen, odhajal domov, je zunaj našel Nežico,
ki je, vsa trda od mraza, še zmeraj čakala. Dekle je bila revno oblečena, a v
njenih očeh je tovarnar, ob svetlobi svetilke nad pisarniškimi vrati, lahko
videl njen proseči pogled. Tokrat se mu je zasmilila. Povabil jo je, naj
vstopi, da se v njegovi pisarni pogreje, in jo vprašal, kaj hoče?
Dekle je vzela mapo z načrti in odgovorila:
»Gospod, moj oče je izumil stroj, in …«
»Vrag naj vzame tisti stroj s tvojim očetom
vred,« se je zadrl bogatin, ji vrgel novec za miloščino in se namenil k vratom.
»Gospod,« je povzela besedo Neža, pobrala novec
in mu ga vrnila, »nisem prišla prosjačit miloščine, marveč s prošnjo, da bi me
poslušali!«
Tak odgovor in dekličin
nastop sta moža presenetila. Rekel ji je, naj sede in mirno pove, kaj želi.
Nežica je tokrat lahko razložila očetove načrte. Da zgodba ne bo predolga,
povejmo le, da je podjetnik Bristol Nežino prošnjo uslišal, posodil denar in
pomagal tako Štefanu Karketu ustanoviti uspešno podjetje.
To, česar očetov talent ni
zmogel, je zmogla hčerkina prošnja, ki je sprožila bogataševe denarne sile. V
tem je vsa moč prošnje: dá nam na razpolago vse tvarne, duhovne in druge sile,
ki jih ima tisti, katerega prosimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar