Mar ni šlo pri fatimskih vidcih za še bolj intenzivno Božjo navzočnost?

Vsekakor. Nekaterim izbrancem se Bog na izreden način razodeva in Božjo navzočnost kdaj pa kdaj veliko globlje doživljajo. To se dogaja zlasti takrat, kadar ima Bog z njimi posebne načrte. Tak primer imamo pri treh fatimskih pastirčkih. Ni pomembno samo tisto, kar so videli in slišali, ampak tudi tisto, kar so občutili. Bog se jim je na izreden način približal in po njih nam vsem oznanil, da biva in nas ljubi.

Bog izbere, kogar hoče, kadar hoče in kakor hoče. Prednost daje preprostim in v očeh tega sveta nepomembnim. Takšni so bili fatimski otroci. Ob človeški slabotnosti, krhkosti in majhnosti se Božja moč in modrost posebno jasno razodeva. Kdor je brez predsodkov in odprt za resnico, mu takšni dogodki, ki zelo jasno razodevajo obstoj ljubečega in usmiljenega Boga, poglobijo vero, upanje in ljubezen. Seveda pri tem ne bomo lahkoverni, zato se moramo najprej prepričati, da gre za resničen Božji poseg.

Že leta 1916, ko se je Luciji, Frančišku in Jacinti trikrat prikazal angel miru, spomladi, poleti in jeseni, so ti preprosti otroci posebno močno doživeli Božjo navzočnost. Poglejmo, kako je bilo po prvem prikazanju, kakor je povedala najstarejša vidkinja Lucija:

»Nadnaravno razpoloženje, ki nas je obdalo, je bilo tako močno, da se skoraj nismo zavedali samih sebe. Dolgo smo ostali v položaju, v katerem nas je pustil [angel], in ponavljali zmeraj isto molitev. Božjo navzočnost smo občutili tako močno in notranje, da še med seboj nismo upali govoriti. Naslednji dan smo bili še zmeraj zatopljeni v to duhovno ozračje, ki se je le postopoma začelo razblinjati.«

Po drugem angelovem prikazanju so pastirčki s pomočjo angelovih besed »mogli razumeti, kdo je Bog, kako nas ljubi in kako hoče biti ljubljen«.

Kako so pri tretjem srečanju z angelom in po njem fatimski otroci doživljali Božjo navzočnost, povedo naslednje Lucijine besede:

»Prevzeti od nadnaravne moči, ki nas je obdajala, smo posnemali angela v vsem, torej smo klečali kakor on in ponavljali molitve, ki jih je molil on. Moč Božje navzočnosti je bila tako silna, da nas je prevzela in skoraj popolnoma oslabila. Zdelo se je, da nam je za dalj časa omrtvila celo telesne čute.«

Božjo navzočnost so vidci občutili tudi ob prikazovanjih Matere Božje leta 1917. Na zunaj se je razodevala v neizmerni svetlobi, ki so jo pastirčki videli in občutili, še preden so videli Marijo. Še bolj so se srečali z njo ob koncu prikazanja. O tej luči pravi Lucija v zvezi s prvim prikazanjem 13. maja 1917:

Marija je »razprostrla roke in na nas razlila zelo močno luč, ki je izhajala kakor odsev iz njenih dlani. Ta luč je prodrla v naša srca in v najgloblje globine naših duš. Videli smo sami sebe v Bogu, ki je bil ta luč, in sicer veliko jasneje, kakor se vidimo v najboljšem ogledalu. Tedaj smo po notranjem nagibu, ki nam je bil tudi dan, padli na kolena in od srca ponavljali: 'Presveta Trojica, molim te. Moj Bog, moj Bog, ljubim te v Najsvetejšem zakramentu.'«

Marija je na koncu drugega prikazanja »razprostrla roke in nas drugič obsijala z odsevom te neizmerne luči in v globino naših src vtisnila svetlobo, ki je odsevala iz njenih rok. Zdelo se je, da sta bila Jacinta in Frančišek v svetlobi, ki se je dvigala proti nebesom, jaz pa v svetlobi, ki se je razlivala na zemljo.«

Kako močno so pastirčki doživljali Božjo navzočnost, kažejo tudi posamezne izjave. Po tretjem Marijinem prikazanju je Frančišek rekel:

»Goreli smo v tisti svetlobi, ki je Bog, pa nas ni opekla. Kakšen je Bog! Tega ni mogoče povedati! Da, tega nihče nikoli ne more izraziti!«

Na podlagi izjav Lucije in Frančiška lahko vsaj nekoliko doumemo, kako silno je bilo pri fatimskih pastirčkih doživetje navzočega Boga. Tega nikakor ne morejo z besedami opisati.

An