Kdorkoli vidi na metre Strletovih tipkopisov, ki so se ohranili, in ob dejstvu, da to niti ni vse, saj se je marsikaj tudi izgubilo, si spontano zastavi vprašanje: »Kako je mogel toliko napraviti? Kje je našel čas?« Če pomislimo, da je bil vseskozi kot duhovnik tudi zelo krepko zaposlen v dušnem pastirstvu, je vprašanje toliko bolj na mestu: »Kako je mogel toliko narediti?«
Ni lahko odgovoriti na to vprašanje. Upoštevati
je potrebno, da je bil božji služabnik Strle genialno nadarjen, še posebno za
jezike, dalje je bil izredno delaven, hkrati pa tudi globoko duhoven človek.
Medsebojno prepletanje vseh teh treh lastnosti vsaj deloma pojasnjuje sadove
njegovega dela.
Odlikoval se je tudi po izrednem spominu. V
starih letih je vedno znova tožil, da ga spomin zapušča, da si več ne zapomni
stvari tako kot nekdaj. A ko si se pogovarjal z njim, tega občutka nisi imel.
Še vedno je bil z vsem na tekočem in se je vsega spomnil. Kažejo pa te njegove
izjave, da je v mladosti in v zrelih letih spomin deloval še krepkeje. Sam
pravi, da si je že kot otrok z lahkoto, tako rekoč mimogrede, zapomnil vsako
pesem, ki so se je učili v šoli. Mnoge dele Sv. pisma je znal na pamet. Za
imena je imel izreden spomin. Vsakega študenta je poznal po imenu, prav tako
imena mnogih teologov po svetu, njihovih del in njihovih misli.
Vendar se ni zanašal samo na spomin. Vsako
knjigo, ki jo je prebiral, pogosto tudi različne članke iz vseh mogočih
teoloških revij, je bral s pisalnim strojem. To pomeni, da si je glavne misli,
včasih v povzetku, običajno pa kar dobesedno natipkal na papir. Če je bral v
tujem jeziku, je to redno tudi prevedel. Pri tem je navedel naslov knjige ali
članka, natipkal stran in nato natipkal vsebino. Večino ohranjene zapuščine
sestavljajo ravno ti izvlečki vsega tistega, kar je bral. Sam je povedal, da je
vse od 6. razreda gimnazije naprej vsako stvar, ki jo je prebral, tudi zapisal.
Živel je dolgo, bral je pridno in tako se je nabralo veliko zapisov.
Seveda so ohranjeni tudi tipkani izvodi
njegovih skript, člankov in sestavkov, prav tako predavanj, ki jih je imel ob
različnih priložnostih.
Če prebiramo njegovo natipkano zapuščino, na
roko pisanega niti ni tako veliko, vsaj ohranilo se ni, vidimo, da je delal
zelo natančno. Naravnost presenetljivo je, kako malo napak je v njegovih
zapisih.
Večkrat si je zapisoval tudi različne pogovore,
redno vsebino duhovnih vaj, ki jih je opravil vsako leto. Ohranjenih je veliko
pisem, prav tako ocen knjig, ki jih je pregledoval kot uradni cenzor.
Prav do zadnjega se je pripravljal na vsako
pridigo in ohranjen je še tipkopis pridige, ki jo je imel dan pred smrtjo. Ni
vedno vse izdelano do konca. Kdaj je samo zbran material, zopet drugič je pridigo
na grobo obdelal in ko se je nabralo preveč snovi, je marsikaj s svinčnikom
prečrtal. Zlasti ob pomembnejših priložnostih pa je pridige obdelal v končni obliki.
Božji služabnik Anton Strle je bil poenotena
osebnost. Če prebiramo njegovo zapuščino, vidimo, da je povezoval različne
vidike: teološko znanje, izkušnje dušnega pastirstva, razmišljanje o določeni
stvari in globoko molitveno življenje.
Delal je hitro in natančno. Pri tem pa se je
držal strogega reda. Za nepotrebne stvari ni zapravljal časa. Česar se je
lotil, je skoraj vse izpeljal do konca. Ko je končal eno stvar, se je lotil
druge. Ni se loteval veliko stvari naenkrat.
Bral in študiral je s pisalnim strojem. Svoje
misli je z lahkoto izražal v pisni obliki. Ko sem dal neki študentki pretipkati
različna Strletova besedila, mi je vedno znova zatrjevala, kako jo navdušuje ne
le vsebina, ampak tudi Strletov stil pisanja, ki razodeva, da je bil mojster pisane
besede.
Pri božjem služabniku se čudimo nad količino
vsega, kar je napisal. Seveda pa še večje občudovanje zasluži vsebina vsega
tistega, kar je napisal za objavo. Še posebno človeka nagovorijo številni
članki, ki jih je napisal za Družino. Običajno so nastali v zelo kratkem času
in v njih še na poseben način odseva vse tisto, kar je prežemalo njegovo
notranjost. Upajmo, da bodo ti članki kdaj izšli v posebni knjigi. Ob njih se
človek res duhovno obogati.
p. Andrej Pirš FSO
Ni komentarjev:
Objavite komentar