Zahvala Materi Mariji ob koncu njenega romanja po Sloveniji Pričevanje 13. 10. 2016 na Ptujski Gori

Želim se zahvaliti fatimski Materi Božji in svoji pokojni mami, ki me je spodbudila, da sem pri devetih letih obhajala pobožnost petih zaporednih prvih sobot. Župnik, ki je v prvih povojnih letih prinesel v našo hribovsko vasico fatimsko sporočilo, ga je živel tudi sam. Ko je peš, čez drn in strn, hodil od vasi do vasi, si je zunaj vasi sezul čevlje, in pot nadaljeval bos, otroci na pašniku pa smo to opazili. Po naročilu fatimske Marije in po zgledu pastirčkov je molil in delal pokoro za svoje župljane, tudi zame; hvaležna sem mu za to.

Takrat, pod komunizmom, staršem ni bilo lahko vzgajati v veri svojih otrok. Zato se je moja mama, na spodbudo župnika, z velikim zaupanjem oklenila Marijine obljube, da bo tistim, ki bodo obhajali pet zaporednih prvih sobot, ob smrtni uri stala ob strani z vsemi milostmi, ki so potrebne za zveličanje. Tudi otroci smo po zgledu fatimskih pastirčkov, da bi prišli v nebesa, na pašniku molili rožni venec.

Čeprav se po tem obdobju otroštva nisem več poglabljala v fatimsko sporočilo, sem čutila, zlasti v težkih trenutkih, da mi Marija stoji ob strani. Spomin na te dogodke iz otroštva je v meni oživel med prvim obiskom svetega Janeza Pavla II. v Sloveniji leta 1996, in med prvim obiskom Marije romarice, naslednje leto. Po teh dogodkih smo se začeli zbirati v Stični, kjer smo se pod vodstvom p. Antona Nadraha poglabljali v fatimsko duhovnost in v pomen posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu. S svojimi številnimi knjižicami, rednimi mesečnimi molitvenimi srečanji, romanji, duhovnimi vajami je, po besedah g. nadškofa Marjana Turnška, ki mu je pridigal ob zlati maši, p. Nadrah formiral animatorje, ki tako po vsej Sloveniji širijo ogenj Jezusovega in Marijinega Srca.

Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je v začetku Marijinega romanja izrazil željo, da bi nas Marija povezala, in Marija nas je povezala, tudi zato, ker so se apostoli zbrali na istem kraju in molili skupaj z Marijo, Jezusovo Materjo, ko so njenemu brezmadežnemu Srcu in presvetemu Jezusovemu Srcu posvetili našo domovino. Marijin kip odhaja, a njeno Srce, kateremu smo se posvetili, kot posamezniki, družine, župnije, škofije in domovina, ostaja v Sloveniji. Naj se plamen njenega Srca, ki je polno Svetega Duha, še bolj razplamti naslednje leto, ko bomo obhajali stoletnico fatimskih prikazovanj, in naj se razširi tudi na sosednje narode in na vso Evropo, da jo reši brezboštva! Fatimska Mati Božja, prosi za nas!

Dragica Čepar