Pričevanje o Božjem usmiljenju

Bil je človek, ki je imel več let glavobole, ki so bili posledica duševnega trpljenja, saj nobena izmed mnogih preiskav ni pokazala ničesar nenavadnega. Navzven se je to trpljenje kazalo kot živčnost; stiskanje pesti, čeljusti, zguban obraz od bolečine. Vse to trpljenje se je z leti le povečevalo.

Ko so svojci ocenili, da se mu je življenje začelo iztekati, so poklicali duhovnika in mu je podelil zakrament svetega bolniškega maziljenja. Njegov sin se je odločil, da bo molil devetdnevnico božjega usmiljenja in pridružil se mu je tudi njegov sin. Zadnji dan devetdnevnice je ob umirajočem očetu molil njegov sin. Ko je sin zaključil molitev je oče umrl.

Ta človek je bil moj stari oče. V teh zadnjih devetih dneh je bil njegov obraz prepojen s trpljenjem, ampak ustnice so pa skoraj neprenehoma  izgovarjale: »Aba, Aba, Aba, Aba…« Da, klical je Očeta. Oče me je poklical in mi sporočil, da je stari oče umrl. Hitro sem prišel in ko sem zagledal telo sem onemel … Obličje je bilo kakor od angela; globoko spokojno, svetlo, predvsem pa lepo. Zgodila se je neverjetna preobrazba (spremenitev obraza), ki jo je povzročilo in izvršilo Očetovo usmiljenje, kakor je Jezus obljubil sveti Favstini glede molitve ob umirajočih. Da je bil načrt popoln, pričuje tudi to, da je nebeški Oče svojega sina poklical domov k sebi, na dan Vseh Svetih.

Usmiljeni Oče, zahvaljujem se ti,

da si se tako čudovito proslavil

skozi svojega sina – mojega starega očeta,

in razlil svojega Duha vanj, da ga je očistil,

preobrazil in naredil deležnega Božje lepote.

Podeli tudi nam svojega Duha, da bi tudi tisti,

ki bodo ob naši smrtni uri videli naš obraz,

uzrli tvojo lepoto.

B. S.