Po Mojzesovih stopinjah (15)

Zbrali smo se ob olivah pred samostanom. Čisto majhna vrata so vodila skozi obzidje. Nad nami, čisto pri vrhu obzidja pa je bil lesen pomol s škripcem. Z njim so nekoč dvignili menihe in tiste redke obiskovalce, ki so želeli vstopiti v samostan. Ker ni bilo vrat so bili bolj varni.

Najbrž so tisti divji in nevarni časi minili, da so napravili vrata za obiskovalce. Ali pa tudi ne? Čudno se plete po svetu. Vstajajo nekatere skupine skrajnežev, ki bi rade ves svet spremenile v eno samo muslimansko državo. Toliko je nemirov, toliko pobijanja, toliko krvi prelite, in to v imenu Boga. Toda vedno bolj sem prepričan, da ni Božja volja, da se pobijamo in sovražimo med seboj. Morali bi si biti bratje, saj verujemo v enega Boga. Najbrž je v ozadju vseh teh nemirov človekov napuh in želja po moči. Pa tudi človekova ozkosrčnost, ko bratu, ki je drugačen, ni pripravljen priznati njegovega dostojanstva.

Za obzidjem so bile spet ozke uličice. Vsak meter prostora je bil izkoriščen. Ko smo vstopili v njihovo cerkev, je zadišalo po kadilu. Pa ne po tistem, ki ga poznamo na Zahodu. Bil je to žlahten vonj plemenitega kadila. Svetloba, ki je prihajala skozi okna, je risala čudovite srebrne pramene v cerkveno ladjo.

Samo par korakov smo smeli narediti, v prednji del pa ni bilo dovoljeno stopiti. Izpod visokih obokov je viselo veliko svetilk, ki so se lesketale v soncu. Počasi sem se pomikal in pustil, da so me drugi prehitevali. Rad bi se priporočil sveti Katarini, ki je bila silno modra. Da bi bil tudi jaz vsaj malo moder, da bi bil sposoben spoznavati Božjo voljo. Da bi znal ločiti med dobrim in hudim. Da bi tudi sam bil tako Gospodov, da me nič ne bi moglo ločiti od njega. Tudi naše mlade sem položil sveti Katarini v naročje. Da bi znali izbrati Gospoda za svojega vodnika in mu ostati zvesti. Da bi ne nasedali tistim, ki obljubljajo poceni nebesa na zemlji, saj jih ni. Potrebna je odpoved, potrebno je vzeti križ na svoje rame in brez odlašanja hoditi vsak dan za Gospodom. Pa za vse Katarine, ki jih poznam, da bi hodile po stopinjah svoje vzornice in postale velike svetnice. Svet jih danes krvavo potrebuje.

Ljudje, ki so se pomikali mimo mene, so me zdramili iz zamišljenosti. Da, treba bo naprej. Ko smo izstopali, sem ob vratih opazil dva meniha, ki sta skrbela za red. Rad bi z njima spregovoril par besed in jima povedal, da tudi jaz spadam v meniške vrste. Rad bi ju poprosil, naj molita zame.

Po ozki uličici ob cerkvi smo odšli nekoliko nižje. Ob strani je bila mala prodajalna spominkov. Vstopil sem in nabral nekaj, da nesem domov za spomin. Komur bom podaril le majhen križec ali rožni venec, bo vesel.

Pod obokom smo prišli v sončno uličico. Ob strani je bil vodnjak. Danes je lepo obzidan z rdeče rumenimi kamni in s črpalnim kolesom. V Mojzesovem času pa je bil bolj preprost in najbrž na prostem. Tu se je utrujen ustavil veliki voditelj, ko je bežal iz Egipta. Tu se je okrepčal in pomagal Jetrovim hčeram napojiti živino. Privadil se je na to pusto divjino in si ustvaril družino. Mirno je živel kot pastir in skoraj pozabil na vse, kar je doživel na faraonovem dvoru, saj je veljal za sina faraonove hčere. Bilo mu je lepo in udobno je živel. Potem pa se je zgodilo, da je moral vse zapustiti in tavati po pusti in negostoljubni puščavi, dokler pod Sinajem ni našel kraja, kjer se je začasno ustalil. Pa ne za dolgo.

Škof Jurij nam je rekel, da je bil tudi Mojzesov beg v Božjem načrtu. Spoznal je kraje, našel studence in poti, da je kasneje lahko peljal izvoljeno ljudstvo v obljubljeno deželo.

Po ozki uličici smo šli do konca. Na koncu je bila napeta vrv. Do tam in nič naprej! Par metrov od vrvi je rasel velik grm. Toda ne pokonci kakor leščevje, padal je iz zidu po steni. Nekateri poganjki so segali že do tal. To je torej tisti grm, v katerem je Mojzes srečal Gospoda, ki se mu je razodel kot Jahve: Jaz sem, ki sem. Bil je ravno lepo v senci, da je bilo mogoče narediti dobro fotografijo.

Od grma smo počasi odšli ven iz samostana. Zunaj so nas spet pričakali otroci s svojimi kamenčki. Naredil sem še nekaj fotografij in odšli smo naprej. Avtobus je čakal, da nas popelje nazaj do kraja, kjer smo prenočili.

Spet je bilo treba hiteti. Policija se je spomnila, da bi ob enajstih že odrinili naprej. Treba jih je bilo poslušati. Na hitro smo pozajtrkovali nekaj malega pospravili po sobah in odšli na avtobuse.

Kmalu smo spet drveli nazaj po isti poti, koder smo včeraj zvečer prišli. Lahko smo opazili, kako lepa je bila puščava ob cesti. Ponekod je bila cela ravnina samega peska, ki je bil svetlo rumen, celo bel. Zadaj so se dvigali rdečkasti hribi. Bilo barvito, lépo, pusto in divje hkrati. Tu in tam je bilo nekaj grmičevja, drugače pa vse mrtvo.

Pastirji so šli s svojimi čredami od doline do doline in drobnica je popasla tisto malo, kar je bilo. Da, trdo je bilo življenje, ki ga je živel Mojzes v teh krajih.

Po nekaj urah vožnje smo se spustili k morski obali. To je bila obala Akabskega zaliva. Ob obali smo se vozili na sever do egiptovske meje. Na desni smo imeli morje, na levi hribovje. Tu in tam je bilo kakšno naselje, bolj beduinsko kot turistično. Šele skoraj čisto na severu so se pojavili lepi in urejeni hoteli. Videli smo celo prikupne otočke sredi zaliva, na katerih so zgradili gradove. Najbrž so bili priljubljena točka za turiste.

Malo pred egiptovsko mejo smo se ustavili. Pobrali smo prtljago in se peš odpravili do meje. Moram priznati, da nisem mel dobro urejene prtljage, a sem mislil: Saj na meji ne bodo delali težav. Res je šlo vse hitro in brez zapletov. Samo neke obrazce smo morali izpolniti, pa je šlo hitro naprej. Vso našo prtljago so dali skozi rentgen. Toda zataknilo se je, in to pri meni.

Glavna težava na meji je bil moj fotoaparat. Ker sem ga imel kar na stojalu in ne pospravljenega v kovček, je pri carinikih vzbudil pozornost. Zadržali so ga in mi nekaj pripovedovali. Ker jih nisem nič razumel, mi je prišel na pomoč pater Peter. Razložil jim je, da je to čisto navaden digitalni fotoaparat in nič drugega. Cariniki niso razumeli. Odpel sem jim fotoaparat s stojala, da so ga lažje ogledovali. Moram priznati, da mi je šlo na smeh, ko sem jih videl, kako so ga vrteli po rokah. Videlo se je, da nimajo pojma, kaj držijo v rokah. Ker oba carinika nista vedla, kaj bi počela z mojim fotoaparatom, sta poklicala še tretjega. Tudi ta si je zelo »strokovno« ogledal zadevo, a kazalo je, da mu ni bilo nič jasno. Vrteli so fotoaparat po rokah in modrovali, kaj bi to bilo. Potem je eden odšel in se čez nekaj časa vrnil še s četrtim, da je še on ogledoval moj fotoaparat.

Bilo mi je smešno in trpko obenem. Vedel sem, da mi taki »strokovnjaki« za elektroniko lahko naredijo težave. Ogledovali so fotoaparat in ga vrteli po rokah kot bi ogledovali nenavaden sendvič. Bil sem tiho, da ne bi dogajanja še bolj zapletel.

Končno je enemu prišlo na misel nekaj iz fotografskega področja. Vprašal je ali je zoom objektiv. Pritrdil sem mu. Oči so mu kar zažarele, češ uganil sem pravo! Potem me je vprašal koliko metrov nese, ali več kot en kilometer? Najraje bi se na široko zasmejal na njegovo bujno domišljijo. Pokazal sem mu na objektivu zapisano številko: 10 m. Bil je nekoliko razočaran, da samo deset metrov. Bil je namreč širokokotni objektiv.

Radovednost ga je podžigala naprej. Hotel je vedeti, ali imam kaj fotografij. Pokazal sem mu nekaj fotografij. Zavedal sem se, da moram biti previden in pokazati samo prvi del. Nekje v sredi sem namreč imel nekaj fotografij vojakov, kako so nas stražili pred cerkvijo v At Turu in še policijski oklepnik, ki je stal ob cesti v Mari. To ni nič posebnega, a takim nadebudnim obmejnim organom bi lahko škodovalo.

Vrtel sem fotografije piramid in drugih znamenitosti, ki sem jih fotografiral. To je moža postave očitno pomirilo. Bil je zadovoljen in mi je vrnil fotoaparat. Zahvalil sem se mu – za težave, ki jih je naredil, in odšel naprej na izraelsko stran.

Tu se je začelo čakanje. Obmejni delavci so bili zelo korektni, prijazni, a sila natančni. Vpraševali so nas, pregledovali prtljago in kontrolirali potne dokumente. Šli smo izredno počasi skozi vse preglede. Nekatere kovčke so obračali na vse strani, da so točno videli in razpoznali, kaj je v njih. Tudi mojega so obrnili vsaj na tri strani. Toda, ko jim je bilo jasno, kakšna je vsebina, so ga pustili naprej. Nobenih težav ni bilo s fotoaparatom. Videli so ga in mi naročili, da ga na meji ne smem uporabljati. To pomeni, da mejne in obmejne objekte ne smem fotografirati. Obljubil sem jim in odšel naprej.

Nerodno je bilo pri nekaterih romarjih, ker so zahtevali natančen pregled kovčka. Ne vem, kaj jih je tako zanimalo ali zmotilo. Zdi se mi, da so bile sumljive plastenke vode. Neka gospa je morala odpreti kovček, a je zaradi živčnosti in presenečenja pozabila, kje ima ključek od ključavnice. To je bilo iskanja in brskanja po vseh žepih, po torbici in še kje! Nič ni našla. Mlada judovska uslužbenka pa je s plastičnimi rokavicami na rokah čakala, da bo pregledala kovček. Ker je bila gospa vsa iz sebe, so ji pristopili na pomoč naši dobri novomašniki in ji pomagali iskati ključek. Po dolgem iskanju so ga le našli v kotu enega od žepov. Uslužbenka je pregledala kovček in ker ni našla nič sumljivega, se je gospé lepo zahvalila in ji dejala, da sme naprej.

Zunaj pred carino smo čakali na avtobuse, da nas čez mesto Eilat popeljejo do jordanske meje. Upal sem, da na meji, ko bomo izstopili iz Izraela, ne bo več tolikih težav. Res smo brez težav in hitro prestopili mejo. Peš smo jo mahnili proti jordanski meji. Tam smo pri nekem okencu dobili male nalepkice, ki jih je potem policist pri drugem okencu prilepil v potni list. Bil je precej nenatančen, saj je lepil nalepke, kakor se mu je pač odprlo. Meni jo je nalepil kar na naslovno stran.

Naslednji korak je bila kontrola potnih listov. Rekli so, naj imamo odprte potne liste tam, kjer je slika. Meni to ni bilo lahko, saj sem z eno roko držal fotoaparat, z drugo pa vlekel za seboj kovček. Policist je bil zelo dobre volje. Vsakemu je veselo vzkliknil: »Dobrodošel v Jordaniji!« Šlo je hitro naprej. Tudi jaz sem hitro opravil, čeprav sem bil bolj neroden zaradi foto-prtljage. Prijazno se mi je nasmehnil in nekaj pripomnil. Nisem ga razumel, a sem se mu prijazno zahvalil in nasmejal. In tako smo bili brez vseh težav v Jordaniji.

Po nič kaj gladki cesti smo vlekli svoje kovčke naprej do bližnjega parkirišča, kjer sta nas čakala jordanska avtobusa. Vstopili smo in oddali prtljago. Šoferji so nam povedali, da na sever ne moremo, ker je za notranji del države napovedana snežna nevihta. Na to so nas opozarjale že Judinje. Morali smo prenočiti kar v Akabi. Hitro so poiskali nadomestni hotel, kjer so nas bili pripravljeni na hitro sprejeti. Pater Peter nam je dejal, da moramo počakati eno uro, pa bomo lahko šli v hotel. Šoferja sta se odločila, da nam to uro zapolnita s krožno vožnjo po mestu in ogledom le tega.

V našem avtobusu smo imeli zelo vernega katoliškega kristjana za vodnika. Pripovedoval nam je zgodbo iz svojega otroštva. Oče in mati sta bila zelo globoko verna, posebej mati. Ker so se jima rojevale same deklice, sta se k Mariji obrnila s prošnjo, da naj jima izprosi še enega fantiča. Mati je obljubila, da bo fantiča, če se bo rodil, peljala v zahvalo na romanje v Jeruzalem in ga tam dala ostriči. In res se jima je rodil krepek fantič, ki je bil naš vodnik. Bili smo navdušeni nad njegovo zgodbo. Rekli smo mu, da naj kar z nami poroma v Jeruzalem. Pa se je le prijazno nasmejal. Poučil nas je, da imamo na avtobusu vodo zastonj, kolikor jo bomo potrebovali.

p. Branko Petauer