Fatimski dogodki so takoj od začetka in vseskozi vodili k tesni povezanosti z Bogom in razodevanju dejstva nebes. Angel in nebeška Gospa sta pogled pastirčkov usmerila v večnost. Obe angelovi molitvi nas združujeta z Bogom. Že prva molitev je v tem pogledu zelo nazorna in poučna: »Moj Bog, verujem vate, molim te, upam vate in te ljubim nadvse.« Marija je pri prvem prikazanju pastirčkom razodela: »Sem iz nebes.« Zagotovila jim je, da bodo prišli v nebesa. Lucija je pozneje povedala: »Notranje veselje, ki sem ga tedaj občutila, je bilo nepopisno.« Že sv. Pavel je rekel, da »oko ni videlo in uho ni slišalo in v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9).
Lucija je zaradi vedno
večjega trpljenja pri drugem prikazanju prosila Marijo, naj jih vzame v nebesa.
Marija je odgovorila, da bo Frančiška in Jacinto vzela kmalu, Luciji pa je
poverila življenjsko nalogo: širjenje češčenja brezmadežnega Marijinega Srca.
Tistemu, ki se bo oklenil te pobožnosti, je obljubila zveličanje.
Po vsaki desetki rožnega
venca s fatimsko molitvijo prosimo za zveličanje vseh ljudi: »O Jezus, odpusti
nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše,
posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.«
Tudi videnje pekla v prvem
delu tretje skrivnosti je imelo ta namen, da nas usmeri v nebesa. Lucija je
pojasnila: »To videnje je trajalo samo trenutek. Hvala naši dobri nebeški
Materi, ki nas je vnaprej pripravila z obljubo, da nas bo pripeljala v nebesa
[v prvem prikazanju]. Če ne bi bilo tako, mislim, da bi umrli od strahu in
groze.«
Tudi pobožnost do
brezmadežnega Srca Marijinega hoče privesti ljudi v nebesa. Marija je v drugem
delu skrivnosti rekla: »Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da
bi jih rešil, hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega
Srca.« Brezmadežno Marijino Srce častimo predvsem s posvetitvijo in
zadoščevanjem temu Srcu, kar je posebej naglašeno pri pobožnosti petih prvih
sobot. Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje med izraze
pobožnosti do Marijinega Srca uvršča: »posvetitev posameznih vernikov, družin,
redovnih skupnosti in narodov; zadoščevanje z molitvijo, premagovanjem, deli
usmiljenja; pobožnost petih prvih sobot v mesecu« (št. 174: CD 102).
Češčenje brezmadežnega
Marijinega Srca nas mora voditi do prenove življenja, zato ni le ena izmed
pobožnosti. Ko je bil papež Benedikt XVI. maja 1910 na Portugalskem, je 11.
maja v glavnem mestu Lizbona dejal: »Sporočilo, odgovor Fatime, v bistvu ne
meri na različne pobožne vaje, ampak na temeljni odgovor, to je stalno
spreobračanje, pokora, molitev in tri Božje kreposti: vera, upanje in
ljubezen.« Vse to nas pripravlja na večno življenje v nebesih, v družbi z
Bogom, Devico Marijo, angeli in svetniki.
Za rešitev ljudi za večnost
sta Jezus in Marija ponudila obhajanje petih prvih sobot, pri katerem je
najbolj poudarjeno zadostilno sveto obhajilo. Poleg tega spada k prvosobotni
pobožnosti zakrament sprave, molitev rožnega venca in 15 minut premišljevanja
ene ali več rožnovenskih skrivnosti, da s tem delamo Mariji družbo – vse to z
namenom zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
Poglejmo dva primera, ki
kažeta, kako so bili fatimski pastirčki usmerjeni na večnost. Preden je Jacinta šla v bolnišnico, je Luciji
rekla: »Samo še malo, pa pojdem v nebesa! Ti ostaneš tu, da boš ljudem
povedala, da hoče Bog vpeljati na
svetu pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca. Ko bo prišel čas, da to
poveš, se ne skrij. Povej vsem
ljudem, da nam Bog deli milosti po Marijinem brezmadežnem Srcu, naj jih
prosijo pri njej. Jezusovo Srce hoče, da ob njem častimo tudi Marijino
brezmadežno Srce; naj jo prosijo za mir, saj ga je Bog njej izročil. O, ko bi mogla v srcih vseh ljudi vžgati ogenj,
ki gori v mojih prsih in ki me navdaja s tako veliko ljubeznijo do Jezusovega
in Marijinega Srca!«
Preden se je Jacintin brat
Frančišek 4. aprila 1919 poslovil s tega sveta, mu je Jacinta naročila: »Izroči
mnogo mojih pozdravov Jezusu in Mariji in reci jima, da za spreobrnjenje
grešnikov in v zadoščenje brezmadežnemu Srcu Marijinemu rada trpim vse, kar
bosta hotela.«
Katekizem Katoliške Cerkve
nas takoj na začetku uči, da je Bog »ustvaril človeka, da bi ga naredil
deležnega blaženosti Božjega življenja«. Fatima jasno pričuje za obstoj Boga,
Device Marije, angelov in svetnikov. Dogodki v Fatimi so najprej dokaz, da Bog
biva in nas ljubi. Trije fatimski pastirčki so ob trikratnem srečanju z angelom
leta 1916 in šestkratnem prikazanju Marije leta 1917 izkustveno doživeli
srečanje z Božjim svetom.
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar