Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 25. december 2016

Oporoke božjega služabnika Antona Strleta


Ob obletnici smrti božjega služabnika prof. dr. Antona Strleta, ki je odšel v hišo nebeškega Očeta v zgodnjih jutranjih urah 20. oktobra 2003, je prav da se spomnimo njegovih oporok. Napisal jih je več. Nekatere so se ohranile druge ne.
Med duhovnimi vajami, ki jih je imel od 20. do 24. septembra 1943 (to je od ponedeljka do petka) je 21. 9. 1943 zapisal: »Naredil bom prvič oporoko. Smrt, misel nate daje človeku večnostne poglede, prave perspektive, ki ne varajo! Zato pri vsaki rekolekciji nekakšna priprava na smrt (tisti večer!). Vsak večer kratka molitev k Mariji in sv. Jožefu za srečno zadnjo uro in s tem v zvezi za stanovitnost v dobrem.« Ta oporoka se ni ohranila. Tedaj je bil dobri dve leti duhovnik. To je bil čas po kapitulaciji Italije. Razmere so bile zelo negotove. Ob duhovnih vajah leto kasneje je 12. 9. 1944 v svoj dnevnik celo zapisal: »Bog ve, ali ne delam duhovnih vaj zadnjič. To se prav lahko zgodi, ko je vse tako strašno negotovo.«
Ohranjena je tretja oporoka z dne 1. januarja 1947, ko je bil kaplan v ljubljanski stolnici in je imel za seboj zelo hud 70 dnevni zapor ob koncu druge svetovne vojne. V tej tretji oporoki je med drugim zapisal: »Pogreb naj bo najpreprostejši. Rajši nimam prav nič slave, pa malo manj vic in več veselja pri Bogu. Ne maram nikakega hvalužarstva, ker ga tudi ne zaslužim, pač pa molitve potrebujem. Sicer pa popolnoma zaupam v Marijo in Jezusa. Naj živi Kristus Kralj, proč z brezboštvom!«
Glede skromnega pogreba piše tudi v oporoki z dne 12. 3. 1974: »Pogreb naj bo najpreprostejši, brez slehernega venca, brez vseh govorov in slovesnosti. Ne bi bil rad v vicah; verujem namreč tudi to versko resnico in vem, da potrebujem molitve, ne pa hvale, ki je ne zaslužim. Oporoko sem napisal pri polni zavesti. Pri tem prosim oproščenja vseh, katere sem žalil ali jim bil kakor koli v spotiko! Zahvaljujem se iz srca vsem dobrotnikom, ki sem jih v življenju kar naprej srečeval, velikim dobrotnikom tudi glede zgleda krščanskega in duhovniškega življenja. 'Po Marijinih rokah se vsega darujem Jezusu Kristusu, da bom potrpežljivo nosil svoj križ vse dni življenja' - to je po vseh vodilih življenja moje zadnje vodilo.«
Podobno v oporoki z dne 15. 8. 1988: »Pogreb naj bo najpreprostejši, brez vencev in drugih nepotrebnih izdatkov, tudi brez naznanil, razen kolikor je nujno potrebno. Iskreno želim, da bi bil govor samo pri homiliji in nič več. Mislim, da imam pravico, da odklonim vse druge govore in podobno. – Iskreno prosim oproščenje prav vse, ki sem jih kdaj žalil in bil do njih krivičen (čeprav morda čisto nevede). – Naj reče ali je kdaj rekel kdo karkoli. Sam moram reči, kakor cestninar: 'Bog bodi milostljiv meni ubogemu grešniku!'«
Oporoko z dne 31. 1. 1994 pa zaključuje z besedami: »To pišem na god sv. Janeza Boska, ki mu nisem nič podoben (žal!), čeprav sem v 1. letniku bogoslovnega semenišča po nasvetu spirituala dr. C. Potočnika natančno bral Hamonov življenjepis sv. Frančiška Saleškega v francoskem izvirniku. Gospod mi je bil silno milostljiv, ko me je reševal tako rekoč iz neprestanega utapljanja, ne da bi me pustil kdaj zares utoniti. Samo z naslonitvijo na njegovo Srce bom premagal še poslednji strah: »In Te, Domine confido! (Gospod, vate zaupam!).«
Božji služabnik prof. dr. Strle je pogosto premišljeval o smrti in se nanjo resno pripravljal s svojim življenjem. Na smrt pa se je pripravljal tudi z oporokami, ki jih je napisal kar nekaj v času svojega duhovniškega življenja.
p. Andrej Pirš

1. 1. 1947
Oporoka

Napisal sem že dve oporoki.[1] S to ju razveljavljam. Premoženje, ki ga imam, so skoraj samo knjige. Obleka je s perilom vred v veliki meri dar dobrih ljudi. Knjige naj po moji smrti prevzame škofijski ordinariat. To velja tudi za tiste, ki so v Novem mestu. On naj odloči, kaj se stori z njimi. Izkupiček naj se porabi za pogrebne stroške in druge eventuelno potrebne stvari, za kritje morebitnega dolga, za nekaj sv. maš. Obleke naj vsaj polovico dobe domači, nekaj pa Jerajevi, teti +g. Petra Križaja.
Pogreb naj bo najpreprostejši. Rajši nimam prav nič slave, pa malo manj vic in več veselja pri Bogu. Ne maram nikakega hvalužarstva, ker ga tudi ne zaslužim, pač pa molitve potrebujem. Sicer pa popolnoma zaupam v Marijo in Jezusa. Naj živi Kristus Kralj, proč z brezboštvom!
Anton Strle


[1] V dnevniku piše 21. 9. 1943, da bo napravil prvič oporoko. Kdaj je napravil drugo oporoko, zaenkrat še ni znano. Ne prva in ne druga oporoka se nista ohranili.

Ni komentarjev:

Objavite komentar