Šla bom v Lizbono v drugo bolnišnico

Oktobra 1919 je prišel dr. Formigon kot romar v Irijsko globel. Obiskal je tudi Jacinto. Zapisal je:

»Deklica je kot okostnjak. Lakti so strahotno drobni. Odkar je prišla iz bolnišnice, kjer se je zdravila brez uspeha, jo kar naprej kuha huda vročina. Njen izraz zbuja sočutje. Jetika neusmiljeno gloda njen slabotni organizem. Samo ustrezno zdravljenje v zdravilišču bi jo morda rešilo« (CS 147).

Vendar je Jacinta ostala doma še tri mesece. Staršem bi bilo težko plačevati bolnišnico, pa tudi zdravljenje bi bilo verjetno neuspešno, kot je bilo v prejšnji bolnišnici v Ourému.

Ko je Jacinto nekoč obiskala Lucija, ji je zaupala, da jo je ponovno obiskala Devica Marija in ji naznanila nove križe in žrtve. To je bilo nekako ob koncu meseca decembra 1919. Lucija je zapisala Jacintine besede v prvem Spominu:

»Marija mi je rekla, da pojdem v Lizbono v drugo bolnišnico in da te ne bom več videla, pa tudi svojih staršev ne. Veliko bom trpela in nato sama umrla, vendar se ne smem bati, saj me bo Marija sama prišla iskat in me odpeljala v nebesa!«

Ta Marijina napoved je povzročila Jacinti velike bolečine, da je jokala, a je trpljenje vedno znova darovala. Lucija je razgovor s svojo sestrično takole ohranila:

»Jokaje me je objemala in rekla:

'Nikoli več te ne bom videla. Prosim, mnogo moli zame, saj moram sama umreti.'

Jacinta je silno trpela vse dni do odhoda v Lizbono. Oklepala se me je in ihtela: 'Nikoli več te ne bom videla! In umrla bom sama!'

'Ne misli na to,' sem ji nekoč rekla.

'Pusti me, da mislim, kajti bolj ko mislim na to, bolj trpim in jaz hočem trpeti iz ljubezni do Jezusa in grešnikov. Bolečine me nič več ne brigajo! Marija me pride iskat in me bo odpeljala v nebesa.'

Včasih je poljubljala križ in ga objemala, rekoč:

'O moj Jezus, ljubim te in hočem veliko trpeti iz ljubezni do tebe.'

Kako pogosto je rekla:

'O Jezus, zdaj lahko spreobrneš mnogo grešnikov, ker je ta žrtev zelo velika.'«