Od konca oktobra 1918 naprej je bila Jacinta, razen nekaj dni, ko se ji je nekoliko izboljšalo, ves čas v postelji. Po preboleli pljučnici se ji je na pljučni mreni naredila gnojna rana, zaradi katere je zelo trpela. Na nasvet zdravnika so se starši odločili za bolnišnico v Vili Novi de Ourém. Oče jo je na oslici odvedel v bolnišnico, a zdravljenje tam ni bilo uspešno.
Dva meseca, od
1. julija do 31. avgusta 1919, je bila Jacinta v bolnišnici Svetega Avguština v
Ourému. O tem poroča Lucija v prvem Spominu.
Za osemletno deklico, ki je bila povrhu še prvič v bolnišnici, je bil to zelo
težak križ. Ko jo je obiskala mati, ji je hčerkica izrazila željo, da bi rada
videla Lucijo. Ob prvi priliki jo je mati vzela s seboj. Prisrčno sta se objeli
in si imeli veliko povedati.
Lucija jo je
vprašala, ali zelo trpi.
»Trpim, da, a
vse darujem za grešnike in v zadoščenje brezmadežnemu Marijinemu Srcu.«
Ko je z
navdušenjem govorila o Jezusu in Mariji, je rekla:
»Tako rada trpim
zanju, da bi jima ugajala. Rada imata tistega, ki trpi za spreobrnjenje
grešnikov.«
Ko je mama
Jacinto naslednjič obiskala, je na njeno prošnjo vzela tudi Lucijo s seboj.
Lucija je zapisala o Jacinti:
»Našla sem jo v
istem veselju do trpljenja iz ljubezni do Jezusa in brezmadežnega Srca
Marijinega, za grešnike in za svetega očeta; to trpljenje je bilo njen
življenjski cilj, o tem je nenehno govorila.«
Lucija naprej v
prvem Spominu poroča, da se je
Jacinta vrnila domov v Aljustrel z veliko odprto rano na prsih, ki jo je bilo
treba vsak dan previjati. Ker ni bilo ustreznih pripomočkov, se je rana okužila
in gnoj se je razširil po prsih ubogega otroka, ki je vsak dan bolj slabel.
Veliko je morala
potrpeti s pogostimi obiski radovednih ljudi, ki so ji zastavljali različna
vprašanja.
Luciji je vdano
dejala:
»Tudi to žrtev
darujem za grešnike. O, ko bi mogla iti v naše skrivališče na Cabeso in tam
zmoliti vsaj en rožni venec. Pa ne zmorem več. Ko pojdeš v Covo da Iria, moli
zame. Gotovo ne bom nikdar več mogla tja,« je rekla v solzah.
Čas Jacintine
bolezni je bil čas globokih misli. Da bi bila bolj zbrana, je položila roki na
obraz.
Ko jo je Lucija
vprašala, na kaj misli, je pojasnila:
»Mislim na
Jezusa, na Marijo, na grešnike in na … (in omenila je del skrivnostnega
Marijinega sporočila). Zelo rada premišljujem.«
Lucija je ta
Jacintin odgovor povedala Jacintini materi, ki je nato dejala Lucijini materi:
»Ničesar ne
razumem. Življenje teh otrok je zame uganka.«
Lucijina mati je
dodala:
»Ko so sami se
pogovarjajo neprenehoma in ne da bi bilo mogoče razumeti vsaj eno besedico
njihovega pogovora, naj še tako napenjam uho; takoj, ko pa kdo pride, povesijo
glave in ne rečejo nobene besede več. Ne morem razumeti te skrivnosti.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar