Ali moram res sama umreti

Lucija je v tretjem Spominu zapisala, kako je svojo sestrično nekaj časa pred odhodom v Lizbono tolažila, ko se je zdelo, da jo bo bolečina zaradi ločitve od Lucije premagala:

»Ne žaluj, ker ne grem s tabo. Čas je kratek, lahko ga preživiš v mislih na našo Gospo, na našega Gospoda, in mnogokrat ponavljaš besede, ki ti tako ugajajo: Moj Bog, ljubim Te. Brezmadežno Srce Marijino, premilo Srce Marijino itd.!«

»Res!« je navdušeno odgovorila. »Do smrti se jih ne bom utrudila ponavljati. In potem jih bom vso večnost prepevala v nebesih.«

Jacinto je bilo še posebej groza ob misli, da bo morala sama umreti. Nekoč je poljubljala Marijino podobo in pri tem govorila:

»O moja nebeška Mamica, ali moram res sama umreti?«

Lucija jo je opogumljala:

»Kaj zato, če moraš umreti sama, saj te pride Marija iskat.«

»Saj res! Nič hudega ni. Ne vem, kako to, vendar včasih pozabim, da me pride naša Gospa iskat, spomnim se samo tega, da umiram brez tebe.«

Nekoč je Lucija vprašala Jacinto, kaj bo delala v nebesih. Odgovorila je:

»Zelo bom ljubila Jezusa, brezmadežno Srce Marijino, mnogo bom molila zate, za grešnike, za svetega očeta, za svoje starše in brate ter za vse tiste ljudi, ki so me prosili, naj prosim zanje.«

Kadar je bila mati žalostna, ker je videla svojo hčerko tako bolno, ji je Jacinta rekla:

»Ne bodi žalostna, mati moja, v nebesa grem. Tam bom veliko molila zate.«

Zelo si je želela, da bi za sveto popotnico prejela Jezusa. Pogosto je vprašala Lucijo:

»Bom umrla, ne da bi prejela skritega Jezusa? Če bi mi ga naša ljuba Gospa vsaj prinesla, ko bo prišla, da me vzame s seboj v nebesa!«

Čeprav starši na začetku niso bili za to, da bi Jacinta ponovno odšla v bolnišnico, je vendar Božja previdnost poskrbela, da se je uresničila Marijina napoved. Sredi januarja 1920 sta dr. Formigon in slavni klinik dr. Eurico v spremstvu Lucije obiskala Irijsko globel, kjer so skupaj zmolili rožni venec, in se nato ustavila pri Jacinti.

Dr. Eurico je v poročilu o srečanju zapisal:

»Mala Jacinta je bila zelo bleda, suha in je hodila s težavo. Domači so pravili, da je bila zelo bolna, vendar jih to ni žalostilo, kajti največja Jacintina želja je bila, da bi tudi ona šla k naši Gospe, ker je to bila volja nebeške Matere in kraljice, ki je Frančiška že vzela k sebi.

Ko sem jih pokaral, da niso storili vsega, kar bi bili mogli storiti, da bi Jacinti vrnili zdravje, so mi rekli, da se ne splača, ker jo naša Gospa želi vzeti v nebesa, in da je že dva meseca bila v bolnišnici v N: V. de Ourém in se ji ni prav nič zboljšalo.

Odgovoril sem jim, da je volja naše Gospe višja kot vse človeške moči. Morali pa bi izčrpati vso znanstveno pomoč, da bi ji rešili življenje. Samo tako bi bili gotovi, da jo naša Gospa zares hoče vzeti v nebesa.

Moje mnenje jih je spodbudilo, da so šli vprašat dr. Formigona, ki je bil tam blizu. Potrdil je, kar sem jaz rekel. Tako smo se kmalu domenili, da bo šla v Lizbono, kjer jo bodo v kakšni bolnišnici zdravili najboljši kliniki« (CS 150–173).

Ko je oče Jacinti sporočil, da bo šla v Lizbono in se bo morda tam pozdravila, mu je odgovorila:

»O moj oče!Tudi če se pozdravim, bo kmalu prišla druga bolezen in bom umrla. Če pojdem v Lizbono, mi lahko rečete zbogom.«

Jacinta je odšla v Lizbono, v zavetišče naše čudežne Gospe, 21. januarja 1920. Lucija v prvem Spominu na koncu takole popisuje slovo:

»Slovo je trgalo srce. Dolgo me je objemala in med jokom govorila:

'Nikdar več se ne bova videli. Mnogo moli zame, dokler ne pridem v nebesa. Tamkaj bom potem jaz prosila zate. Skrivnosti nikoli ne pravi nikomur, tudi če te ubijejo, ne. Zelo ljubi Jezusa in brezmadežno Srce Marijino in naredi veliko žrtev za grešnike!'

Iz Lizbone mi je sporočila, da jo je Marija tam že obiskala in ji razodela uro in dan smrti. Položila mi je na srce, naj bom zelo dobra.«

Pred odhodom v bolnišnico se je Jacinta želela posloviti od Irijske globeli. Ker ne bi mogla hoditi, jo je botra v spremstvu matere Olimpije vodila tja na oslici. Tam je Jacinta začela moliti rožni venec. Potem je natrgala nekaj rož, da jih je nesla v kapelico.

p. Anton