SVETO LETO USMILJENJA V naročju Božjega usmiljenja (8) Usmiljeni kakor nebeški Oče

Jezus je učil: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Lk 6,36). Kako je usmiljen nebeški Oče, nam najlepše razodeva prilika o izgubljenem sinu, o kateri smo že govorili. Z njo bo Jezus do konca sveta vabil kristjane k zaupanju v čudovito Božje usmiljenje. Hkrati nas prilika vabi k medsebojnemu usmiljenju.

Usmiljenje je posebna oblika ljubezni, o kateri pravi papež Janez Pavel II. leta 1980 v okrožnici o Božjem usmiljenju (Dives in misericordia): »Ta ljubezen je sposobna skloniti se k slehernemu izgubljenemu sinu, k sleherni človeški bedi, predvsem pa k sleherni moralni bedi, grehu« (CD 10,6).

Jezus ni o svojem Očetu in njegovem usmiljenju do grešnikov samo čudovito govoril, ampak je svojega Očeta razodeval z vsem svojim življenjem. Zato je lahko rekel apostolu Filipu: »Kdor je videl mene, je videl Očeta« (Jn 14,9). Jezus je bil popolno razodetje Očetove ljubezni in njegovega usmiljenja. Kdor je videl Jezusovo usmiljenje, je s tem videl Očetovo usmiljenje.

Jezusovo usmiljenje do bolnikov, grešnikov in sploh pomoči potrebnih ljudi so apostoli vsak dan opazovali in občudovali. Po Jezusovem opozorilu: »Kdor je videl mene, je videl Očeta,« so začeli spoznavati, da Jezus pravzaprav razodeva Očetovo ljubezen in usmiljenje. V Jezusovem usmiljenju, v njegovih dejanjih in besedah, je Očetovo usmiljenje postalo vidno in slišno. Najbolj pa se je Očetovo usmiljenje razodelo v Jezusovi smrti na križu in v njegovem vstajenju.

Apostol Pavel je pozneje učil, da je Bog »bogat v usmiljenju« (Ef. 2,4); on je »Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe« (2 Kor 1,3).

Papež Janez Pavel II. je v okrožnici o Božjem usmiljenju zapisal: »Kristus daje celotnemu starozaveznemu izročilu o Božjem usmiljenju dokončen pomen. Ne govori le o njem in ga razlaga s podobami in prilikami, ampak ga predvsem uteleša in pooseblja. On sam je, v nekem smislu, usmiljenje. Za tistega, ki ga vidi in odkrije v njem, postane Bog 'viden' kot Oče, 'ki je bogat v usmiljenju' (Ef 2,4)« (CD 10,2).

Bog je neizmerno blizu človeku, »zlasti tedaj, ko trpi, ko je ogrožen v jedru svoje biti in svojega dostojanstva,« pravi papež dalje v isti okrožnici. »Prav zato se v današnjem položaju Cerkve in sveta mnogi ljudje in mnoga občestva, ki jih vodi živ verski čut, tako rekoč sami od sebe obračajo k Božjemu usmiljenju. K temu jih gotovo nagiblje Kristus, čigar Duh deluje na dnu človeških src. Skrivnost Boga kot 'Očeta usmiljenja', ki nam jo je razodel, postaja spričo današnjih groženj človeku svojevrsten klic Cerkvi« (CD 10,2). Človek in današnji tako krhki svet sta tako zelo potrebna Božjega usmiljenja. »Njegovo usmiljenje je iz roda v rod nad njimi, ki se ga bojijo« (Lk 1,50). Tako je zapela Mati Marija v svoji hvalnici ob obisku pri sorodnici Elizabeti. Vedno znova odkrivamo, kako resnična in tolažilna je ta resnica.

Prišel sem klicat grešnike

Evangeliji pogosto naglašajo, kako je bil Jezus usmiljen do grešnikov in kako se je vedno znova zavzemal zanje. Poučen je dogodek v zvezi z Jezusovim poklicem Mateja. Sam evangelist je dogodek takole opisal:

»Ko je Jezus šel od tam, je zagledal moža, imenovanega Matej, ki je sedèl pri mitnici, in mu je rekel: 'Hôdi za menoj!' In ta je vstal in šel za njim. Medtem ko je bil v hiši pri mizi, je prišlo precéj cestninarjev in grešnikov. Jedli so z Jezusom in njegovimi učenci. Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: 'Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?' On pa je to slišal in rekel: 'Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike'« (Mt 9,9–13).

Matej je bil cestninar ali mitničar v Kafarnaumu. Cestninarji so bili judovski uradniki, ki so za Rimljane in njim podrejene vladarje pobirali različne neposredne davke in carine. Bili so torej davkarji in cariniki. Svojo službo so večkrat zlorabljali in krivično bogateli, zato so jih pobožni Judje zaničevali in jih imeli za grešnike. Cestninarje so enačili s pogani in z javnimi grešniki, z roparji in razbojniki. Jezus se je cestninarja Mateja usmilil in ga poklical za svojega učenca in apostola. Jezusov klic ga je tako prevzel, da je takoj pustil mitnico in šel za Jezusom. Njegovo življenje se je v Jezusovi bližini popolnoma spremenilo. Nič več ni bilo njegovo središče denar, ampak Jezus sam in njegovo kraljestvo.

Matej je od veselja, da je postal Jezusov učenec in da se je lahko poslovil od osovraženega poklica cestninarja, napravil Jezusu na čast v svoji hiši gostijo. Ta pojedina ne bi zbujala nobene pozornosti, če se je ne bi udeležilo »precéj cestninarjev in grešnikov«. Farizeji so se ob nje spotikali. Vprašanje je, ali so bili ti gostje pri mizi res večji grešniki kakor farizeji, ki so bili polni napuha. Jezus pa je naglasil, da je prišel na svet za tiste, ki se imajo za grešnike, ki torej priznajo, da so grešniki: »Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« Če priznamo, da smo grešniki, in se svojih grehov kesamo, nam jih bo odpustil.

Sv. Pavel je zapisal v prvem pismu Timoteju: »Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz. Usmilil se me je zato, da bi Kristus Jezus najprej na meni pokazal vso potrpežljivost za zgled tistim, ki bodo verovali vanj – za večno življenje« (1 Tim 1,15 s).

Skupaj s sv. Favstino Kowalsko se obrnimo na usmiljenega Jezusa: »Neizmerno usmiljeni Jezus, tvoja lastnost je usmiljenje do nas in odpuščanje. Ne glej na naše grehe, temveč na naše zaupanje v tvojo neskončno dobroto, ter nas vse sprejmi v bivališče svojega nadvse usmiljenega Srca, in ne dovoli, da bi ga kdaj zapustili. Goreče te prosimo zaradi tvoje ljubezni, po kateri si zedinjen z Očetom in Svetim Duhom.«