Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 20. oktober 2016

Benediktinski način premišljevanja


Ta način premišljevanja pripisujejo sv. Benediktu. V svojem Pravilu za menihe je napisal za neliturgično molitev le stavek: »Molitev naj bo kratka in čista.« V Cerkvi so benediktinski način premišljevanja skozi dolga stoletja veliko uporabljali in je tudi še danes v navadi, ker ni težak in prinaša bogate duhovne sadove. Ima tri dele: sveto branje, meditacijo in molitev (lectio, meditatio, oratio-contemplatio). Postavimo se v Božjo navzočnost in se v njej umirimo. Vzamemo kakšno duhovno knjigo, najbolje Sveto pismo, in jo počasi beremo (sveto branje). Ko pridemo do stavka, ki nas prevzame, se ustavimo. Stavek v mislih ali z besedami vztrajno ponavljamo. Tako nam prodre v srce in duha in postane del nas (meditacija). Ko bomo začutili, da nas stavek nasičuje in napolnjuje s tolažbo, se bomo začeli prosto pogovarjati z Gospodom. Živo bomo občutili njegovo navzočnost. Začela se bo prisrčna molitev, ki bo pogostoma v tišini, v prijateljski povezanosti z Gospodom (molitev, kontemplacija).
Ko bo ta prisrčna povezanost pojenjala in nas bo nadlegovala raztresenost, bomo zopet vzeli knjigo v roke in začeli z branjem, dokler ne bomo ponovno prišli do kakšnega stavka, ki nas bo prevzel. Zopet ga bomo ponavljali, dokler se ne bo začel prisrčen pogovor z navzočim Gospodom.
To je bolj molitev srca kakor razuma. Poudarek ni na iskanju novih razumskih spoznanj, temveč na poglabljanju ljubezni do Kristusa in do troedinega Boga, pa tudi do naše duhovne Matere. Zato je celo dobro, da uporabljamo besedila, ki so nam že dobro znana. Tako nas zvedavost, kakšna je vsebina nadaljnjega besedila, ne bo motila pri molitvi.
Ko bomo okusili vrednost takšne molitve, se je bomo oklenili za vse življenje. Potrebna je vztrajnost. Na koncu je koristno zapisati tiste misli, ki so nas prevzele. Ko jih bomo kdaj pozneje prebrali, nas bodo ponovno nagovorile.
Pianist je priznal: »Če kakšen dan ne vadim, to sam opazim, saj se pri igranju pozna. Če dva dni ne vadim, opazijo to moji prijatelji. Če pa tri dni ne vadim, opazi to moja publika.«
Če en dan ne molimo, opazi to Bog. Če dva dni ne molimo, čutimo to sami. Če tri dni ne molimo, zazna to naša okolica.
p. Anton

Ni komentarjev:

Objavite komentar