Po Mojzesovih stopinjah (13)

Samostan svete Katarine leži v samotni dolini pod vrhom Sinajske gore. Dolgo tam ni bilo nobenega naselja, saj je vse naokoli kamnita puščava. Le pastirji so bili pogosto edini, ki so s svojimi čredami prihajali v njegovo bližino. Zato so menihi imeli sveti mir za svoje življenje v odpovedi in samoti.

Po izročilu stoji samostan svete Katarine na mestu, kjer je bil studenec, iz katerega so napajale ovce Jitrove hčere, od katerih eno je Mojzes dobil za ženo. To naj bi bil studenec, pri katerem je Mojzes počival po begu iz Egipta in potem napojil drobnico, ki so jo pasle Jitrove hčere. Razgnal je pastirje, ki so Jitrovim hčeram nagajali.

Izročilo tudi pripoveduje, da je na tem mestu Mojzes srečal Gospoda, ki se mu je prikazal v gorečem grmu. Menihi trdijo, da se je ta grm ohranil do danes in ga ljudem tudi pokažejo. Pa samo od daleč, ker je v nevarnosti, da ga obiskovalci poškodujejo. Vsak bi namreč rad od njega odtrgal vsaj kakšen listič, če že ne vejico. Tako bi ga hitro uničili. Poslušal sem predavanje nekega pravoslavnega profesorja teologije, ki je več časa preživel v tem samostanu. Rekel je, da so poskušali mladiko od grma presaditi na druga mesta, a se nikjer ni prijela, čeprav bi imela dobre pogoje za rast.

Samostan je nastal ob studencu, tako kot samostan svetega Antona. To lepo pokaže, da je voda tista, ki omogoča življenje. To je Mojzesov studenec, ki ga ljudem pokažejo še danes. Še vedno daje dovolj vode za samostansko družino.

Samostan je prava utrdba z visokim obzidjem in skoraj brez vrat. Nekoč so prihajali v samostan samo s pomočjo košare, ki so jo imeli navezano na vrv na vrhu obzidja. Posebne privilegije so imeli tudi stražarji, ki so iz generacije v generacijo stražili na obzidju. Pravijo, da sega njihov rod že od časov cesarja Justinijana dalje. Skratka samostan svete Katarine je kraj, ki je vreden ogleda. Še posebej, če bi smel v njem nekaj časa prebivati in spoznavati njegovo zgodovino.

Naš vzpon na Sinaj smo nadaljevali na vogalu samostana. Pot se je začela počasi vzpenjati. Hodili smo počasi in svetili z naglavnimi svetilkami. Počasi smo se zbrali v skupinice in smo skupaj hodili. Jaz sem hodil z gospodom Žanom in njegovo ženo. Bila sta zelo prijazna in smo se lepo ujeli. Pogovarjali smo se veliko različnih reči, tako da pot ni bila pusta. Jaz sem nosil s seboj še fotoaparat in stojalo, saj sem imel namen ustaviti se ob poti in posneti zvezdno nebo, ki je tam veliko bolj temno kot v Sloveniji, ker ni blizu nobene cestne razsvetljave. Gospod Žan se je ponudil, da bi mi nesel stojalo in fotoaparat. Nisem pristal na to, ker mi je bilo nerodno, da bi koga zaradi mojih fotografskih kapric obremenjeval. Sam sem si naložil in sam bom nosil. Tako je najbolje.

Po kakšnih desetih minutah hoje so nas ob strani čakali gonjači kamel s svojimi živalmi. Vpraševali so nas, ali bi kdo želel jezditi na kameli, da bi mu bilo lažje priti na Sinaj. Večina smo se odločili, da se bomo povzpeli peš, le ena romarica ali dve sta najeli kamelo in jezdili za nami. Teh postojank ob poti je bilo še več. Povsod so ponujali, da bi nas na kamelah popeljali precej pod vrh gore. Takšna ježa s kamelo je stala dvaindvajset dolarjev v eno smer.

Po več kot eni uri hoje temperature niso bile nič kaj poletne. Začelo me je zebsti v roke, saj sem moral držati aluminijasto stojalo. To sta opazila tudi Žan in njegova žena. Vprašala sta me, če imam rokavice. Rekel sem, da sem jih doma dal iz žepa, saj sem mislil, da v tako toplih krajih zagotovo ne bom rabil rokavic. In dal sem jih iz žepa. Na poti na Sinaj pa bi mi gotovo prav prišle.

Pot ni bila ravno strma, a ker nisem bil vajen hoje, sem imel nekaj preglavic. Preveč je bilo zraka ali pa premalo. Sopihal sem, a sem se skušal držati, kolikor se je dalo korajžno. Ko smo se ustavili za nekaj minut, sem užival. Bil sem ves premočen, saj mi je pot kar tekel po hrbtu. V nahrbtniku sem imel še suho majico in srajco, a sem ju prihranil za na vrh, da me tam ne bo zeblo.

Po dveh urah hoje smo prispeli do večjega počivališča. Tam smo se malo usedli in počivali kakšnih petnajst minut. Tudi tisti, ki so jezdili na kamelah, so nas dohiteli. Tu je bilo tudi udobne ježe konec, naprej je bilo mogoče samo peš. Domačini so ponudili čaj in druge pijače. Eden od gonjačev je prinesel s seboj potni list v vrečici. Našel ga je na poti. Pokazal ga je in brat Frančišek je ugotovil, da je njegov. Kako hvaležen je bil temu možu, se ne da povedati. Koliko težav bi imel on in vsa skupina, če potnega lista ne bi našel. Odslej ga je nosil vedno globoko v žepu in ne v žepu od srajce, da pade ven vedno, ko se pripogneš. Bogu hvala za tega moža!

Ker je bilo že zelo hladno, sem si oblekel bundo in bil pripravljen nadaljevati vzpon. Prvi koraki so bili prav prijetni. Hodili smo po skalni useki, ne vem ali je bila naravna ali so jo izklesali. Na sedlu pa se je pot obrnila tako, da smo hodili po stopnicah, ki so bile izklesane v kamen.

Začel je pihati veter in zmeraj bolj mrzlo je postajalo. Tudi jutro se še ni začelo kazati. Pravijo, da je tisto zadnje počivališče malo več kot na dveh tretjinah poti. Postajal sem utrujen in sem si pogosto zaželel, da bi bil že skoraj na vrhu.

Na več ovinkih so imeli domači možakarji hiške iz kamenja. Malo so jih zadelali z odejami, pokrili s ponjavo, pa je bilo dobro za prenočevanje. Ponujali so nam pomoč in odeje. Ker je mnoge zeblo še bolj kot mene, so veselo vzeli odejo in se vanjo zavili. Tistega, ki je sprejel pomoč, je beduin prijel pod roko in mu pomagal priti na vrh. Najbrž je bilo te usluge potrebno plačati in možje so nekaj malega zaslužili za svoje družine.

Bili smo že precej pod vrhom, ko se je začelo daniti. Najprej se je naredilo temno rdeče nebo tik nad vzhodom. Vse ostalo je bilo še črno. Potem pa se je nad rdečim pasom začela risati lepa modrina. Bilo je čarobno jutro. Počasi so iz teme vstajali vrhovi, ki jih prej niti slutili nismo. Okoli nas je nastajal svet. Modrine je bilo vsak trenutek več, a tudi rdeči pas je spreminjal barvo. Vedno bolj svetal je postajal. Vesel sem bil tako lepega sončnega vzhoda in si predstavljal, kako lepo bi bilo, če bi na nebu plavala še plast oblakov, ki bi bili na primerni višini. To, kar smo v dolini gledali, niso bili oblaki marveč meglice po kotanjah. Zato ni bilo mogoče videti zvezd. Na vrhu pa je bilo popolnoma jasno in brez oblakov.

Nameraval sem narediti prve posnetke, a sem si dopovedoval, da bom to počel čisto na vrhu. Pa ni bilo prav. Bolj ko smo se vzpenjali proti vrhu, bolj je izginjala lepa rdeča barva. Jaz pa sem vedno težje hodil. Zato sem bil nekoliko len za fotografiranje.

Končno sem prilezel na vrh. Bilo nas je že veliko, ki smo čakali sončnega vzhoda. Na vrhu je kar urejeno. Kamnita zidana ograja, da nismo popadali v prepade. Menihi, ki so pogosto prihajali na vrh Sinaja, so tam zgradili dve stavbi. Prva je cerkvica kakšnih šest, sedem metrov dolga. Celo na mali zvonik niso pozabili in zvonček, ki so ga romarji pridno majali. Druga stavba je bila nekoliko manjša. Ker sem sila radoveden, sem vstopil vanjo. Nič ni bilo v njej. Bila pa je zavetišče za primer slabega vremena. Mislil sem, da bi se preoblekel, a sem si premislil, ker je zelo strupeno pihalo. Še bolj sem si zapel bundo in upal, da se bom posušil.

Bilo je mrzlo. Moram priznati, da me že dolgo ni tako zelo zeblo v roke, kot na vrhu Sinaja. Gotovo je k temu pripomoglo tudi aluminijasto stojalo, ki je pilo toploto, da me je v roke še bolj zeblo. Bile so čisto modre. Žanova žena je že na poti preobrnila vse žepe, da bi našla nekaj, s čimer bi mi zavila roke. Našla je muf. Dobro je bilo. Ovil sem ga okrog roke in tako ni bilo potrebno držati za golo kovino.

Tu na vrhu sem si sicer pomagal s mufom, a potrebno je bilo z golo roko naravnati nastavitve na fotoaparatu.

Med romarji je bilo veliko Rusov, prepoznal sem jih po govorici. Tudi Poljaki so bili, pa skupina romarjev iz Španije. Seveda brez Japoncev ne gre. Tudi njih je bilo kar precej na vrhu. Nekateri utrujeni in premraženi romarji so se zavili v odeje in sloneli za kakšno skalo ali za zidcem.

Lepe barve na nebu so počasi izginjale. Vedno bolj pa so dobivali obliko vrhovi okoli nas. Vedel sem, da moram narediti čim več posnetkov tik pred sončnim vzhodom, ko še ni bilo tako velikih razlik v svetlobi. Gore so bile rdeče. Daleč na zahodu za vrhovi pa se je risal lep rožnat pas, ki je prehajal v rahlo modrino.

Vedno bolj svetlo je bilo na vzhodu. Še trenutek in pokazali se bodo prvi sončni žarki. Ko se je to zgodilo, so vsi ljudje zavpili od navdušenja in začeli ploskati. Da, to je bilo jutro na vrhu Sinaja.

Takoj zatem so v soncu zagoreli vrhovi. Najprej gora svete Katarine, ki je nekoliko višja kot Sinaj. Ta, na kateri smo bili mi, se imenuje Mojzesova gora Gebel Musa (Džebel Musa po arabsko). Vsi vrhovi naokoli so bili rdeči od vzhajajočega sonca. Bilo je čudovito, splačalo se je priti na vrh

V Mojzesovi knjigi piše, da je gora gorela v ognju, ko se je Gospod v oblaku spustil na goro. To bi lahko rekel tudi za tisto jutro. Vrhovi in skalovje je bilo rdeče, kot bi gorelo v ognju, kot bi bilo žareče. Toda to ni trajalo dolgo. Kmalu se je sonce toliko dvignilo, da so bile osvetljene tudi doline. Rahla meglica se je dvigala iz njih.

Ljudje so se začeli razhajati in spuščati nazaj v dolino. Tudi mi nismo dolgo čakali, saj nas je pošteno zeblo in smo bili do kosti premraženi. Slišati je bilo, da je bilo na vrhu Sinaja tisti dan -10 stopinj. Potem ni čudno, da me je tako zeblo v roke. Pa še veter je pihal, da je bilo mraz še bolj čutiti.

To je torej gora, na kateri je Mojzes prejel tabli z deseterimi Božjimi zapovedmi. Za Izraelce je to sveta gora. Tudi za nas ima ta gora poseben pomen, saj smo tudi kristjani dediči Mojzesove postave.

Tu na pobočju je Mojzes preživel štirideset dni in noči, ko mu je Gospod govoril. Dal mu je veliko navodil, da je lažje vodil izvoljeno ljudstvo v obljubljeno deželo.

Spraševali smo se, zakaj ni Mojzes šel na najvišji vrh, ki se danes imenuje Gora svete Katarine. Najbrž je bilo bolj priročno, da se je prav na tej gori srečal z Bogom.

Z gore sem sestopal s skupino novomašnikov. Klepetali smo in se marsikaj pogovarjali. Bili so navdušeni, da so bili na vrhu. Saj jim bodo ostali čudoviti spomini.

p. Branko Petauer