Zaupajte v Boga

Vsem je poznana zgodba o egiptovskem Jožefu. Ker ga je oče Jakob bolj ljubil kakor druge sinove in ker mu je naredil dolgo suknjo, so ga bratje sovražili in ga prodali potujočim Izmaelcem. V Egiptu ga je kupil faraonov dvorjan Potifar, poveljnik telesne straže. Ta ga je postavil za oskrbnika svoje hiše. Ker se ni vdal poželenju Potifarjeve žene, ga je ta klevetala svojemu možu, da jo je Jožef zapeljeval v greh. Gospodar ga je dal vreči v ječo. Vendar je bil tudi v ječi Gospod z njim. Zaslovel je kot razlagalec sanj. Tedaj je imel faraon sanje o sedmih lepih in rejenih kravah ter o sedmih grdih in mršavih kravah, ki so požrle lepe in rejene krave. Ko je zopet zaspal, se mu je sanjalo o sedmih debelih in lepih klasih, nato o sedmih drobnih klasih, ki so pogoltnili sedem debelih in polnih klasov. Vsi egiptovski vedeževalci in modrijani niso znali razložiti faraonovih sanj. Razložil jih je Jožef: »Prišlo bo sedem let obilja po vsej egiptovski deželi. Za njimi pa nastopi sedem let lakote in pozabljeno bo vse obilje v egiptovski deželi in lakota bo izčrpala deželo« (1 Mz 41,29 s). Jožef je faraonu predlagal, naj v letih obilja organizira zbiranje živeža za leta pomanjkanja. Faraon je na to mesto postavil Jožefa, ki je s svojimi pomočniki zbiral petino živeža in tako prebivalci Egipta niso pomrli zaradi lakote.

V času lakote so prišli po živež tudi Jožefovi bratje. Končno so se skupaj z očetom Jakobom naselili v Egiptu, kjer so njihovi potomci ostali štiristo let. Pri egiptovskem Jožefu se lepo vidi, kako je bil Bog z njim, kako ga je vodil, čeprav so ljudje zoper njega naklepali zlo. Bratje so se ga hoteli znebiti, a prav to je Bog porabil za njihovo rešitev. Kako čudovita so Božja pota! Nad brati, ki so naklepali zlo, se je razodelo Božje usmiljenje. Bratje so svoj greh obžalovali in v Egiptu začeli novo življenje.

Po štiristo letih bivanja v Egiptu so se Izraelci zelo namnožili, da so se jih Egipčani začeli bati. Zato so jih silno stiskali. Tedaj je Bog poskrbel, da je faraonova hči posvojila hebrejskega dečka Mojzesa in je bil tako deležen vzgoje na dvoru ter se je usposobil za voditelja izvoljenega ljudstva. Ko ga je pozneje Bog poklical, je izvoljeno ljudstvo izpeljal iz egiptovske sužnosti.

Božja previdnost je izraz Božjega usmiljenja in ljubezni do človeka. Pogosto dogodkov sproti ne razumemo. Šele pozneje, ko gledamo nazaj, vidimo, kako je vse Bog vodil. Mati Terezija nam naroča: »Zaupajte v Boga. Čutite gotovost Božje previdnosti. Zanesite se nanj. On ve. On bo poskrbel.«

Blaženi Anton Martin Slomšek je zapisal: »Kar Bog stori, vse prav stori, z eno roko vzame, z dvema pa da. Bog je doslej vse prav storil. Hvalimo njegovo neskončno modrost! Bog bo tudi v prihodnje vse prav storil. Zanašajmo se na njegovo previdnost! Svet bi se bil že sam pokončal, če ne bi Božja previdnost tudi slabih dejanj ljudi obračala v dobro.«