Zadnje Marijine besede, navedene v evangeliju, so naročilo služabnikom v Kani galilejski: »Vse, kar vam Jezus poreče, storite!« Reči moremo, da je to Marijin testament, ki velja za vsakega Jezusovega učenca, torej za vsakega kristjana, posebno še za tistega, ki hoče biti popolnoma Marijina lastnina zaradi tega, da bi mogel biti zares Jezusov učenec.
In kaj nam Jezus še prav posebej naroča? Gotovo
je njegovo odločilno naročilo tole: »Če hoče kdo priti za menoj, naj se sam
sebi odpove in vzame svoj križ ter hodi za menoj!« (Mt 16, 24–28). Prav te
Jezusove besede sv. Ludvik Montfortski – kakor tudi sv. Frančišek Asiški –
navaja s posebnim poudarkom. Spolnjevati moramo zlasti to naročilo, če naj
»živimo v resnici Kristusove posvetitve«. V naslonitvi na to Jezusovo naročilo
uči sv. Ludvik, da vsa krščanska popolnost, h kateri smo prav vsi poklicani,
obstaja v štirih rečeh.
1. Hoteti! – Na prvem mestu je potrebna resna
volja, resno hotenje. Ni dovolj, da zatrjujemo: »Rad bi, hotel bi.« Treba je
namreč odločno govoriti: »Hočem! Hočem, naj stane kar hoče! Hočem hoditi za
njim, ki ima edini besede večnega življenja!« Z milostjo nam Bog nikdar ne napravlja
nasilja, ne odvzame nam svobodne volje. Le vabi nas, bolj ali manj razločno.
Spet in spet. Če pa nočemo prisluhniti ljubečim vabilom, če se vedno znova
obotavljamo in odlašamo, se utegne zgoditi, da se bomo izgubili … In ne bomo
(seveda iz moči Božje milosti) pritegnili h Kristusu drugih, ki bi jih, če bi
se z odločno voljo napotili za Kristusovim vabilom.
2. »Naj se odpove sam sebi!« – Zaradi posledic
izvirnega greha in nato še zaradi osebnih grehov, ki smo jih sami storili, je
namreč v nas »napuh in zaslepljenost duha, slabost in nestanovitnost v duši;
poželjivost, uporne strasti in bolezni v telesu … Ali se moremo potemtakem
čuditi, če je rekel naš Gospod, da se mora tisti, ki hoče hoditi za njim,
odpovedati sam sebi … Če ne odmrjemo sebi in če nas naše najbolj svete
pobožnosti ne privedejo do te nujne in rodovitne smrti, ne bomo nikoli
prinašali sadu, ki bi bil kaj vreden. Naše pobožnosti bodo za nas brez koristi,
naše samoljubje in samovolja bosta spridila naša dobra dela, zaradi česar se
bodo pred Bogom spremenile v gnusobo tudi največje žrtve in najboljša dejanja,
ki jih zmoremo. Ob svoji smrtni uri bomo ostali praznih rok, brez kreposti in
celo brez iskrice čiste ljubezni in zasluženj, ki so dana samo takim dušam, ki
so sebi odmrle in katerih življenje je z Jezusom Kristusom skrito v Bogu«(Pp
79–81).
3. »Naj vzame svoj križ!« – Ta križ so težave,
s katerimi se srečujemo, ko hočemo spolnjevati Božjo voljo. Te težave prihajajo
iz človekove lastne notranjosti (bolezni in napake ter meje, ki jih sami bridko
občutimo), od soljudi (neprijaznost, žalitve, sovražnost …) in iz razmer okoli
nas, v svetu in Cerkvi. Zvesto in vztrajno spolnjevanje dolžnosti svojega
stanu, ko se kopičijo skrbi in težave, neuspehi in nerazumevanja – to je tisti
križ, o katerem govori Jezus, da naj ga vsak dan znova vzamemo nase in ga
potrpežljivo ter brez godrnjanja nosimo za njim in skupaj z njim ter za njegove
namene! Pogosto, posebno v težavah, naj govorimo: »Po Marijinih rokah se vsega
darujem Jezusu Kristusu, da bom potrpežljivo nosil svoj križ vse dni
življenja!«
4. »Naj hodi za menoj!« – Hoditi je treba, ne
se vdajati brezdelnosti in lenobnosti. Hoditi in ne stati! In bomo prišli do
veličastnega cilja: »Kjer sem jaz, tam bo moj služabnik,« pravi Jezus.
Anton Strle
Ni komentarjev:
Objavite komentar