Stanje molitve

SV. AVGUŠTIN v pismu vdovi Probi piše: »O bratih [puščavnikih] v Egiptu pripovedujejo, da opravljajo pogostne molitve, vendar prav kratke, ki jih izrečejo v eni sapi, kakor bi zagnali kopje, da bi skrbno obujena srčna pobožnost, ki je molivcu najbolj potrebna, s časom ne izhlapela in oslabela. To nam dovolj jasno kaže, da ne smemo dopustiti, da bi srčna pobožnost, kadar popušča, čisto otopela, a tudi naglo naj je ne pretrgamo, dokler je živa.«

V stanju molitve so po Jezusovem in Marijinem zgledu živeli svetniki. Že za prerokinjo ANO je rečeno, da »templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s postom in molitvijo služila Bogu« (Lk 2,37). V stanju molitve je živel SV. PAVEL in mnogi prvi kristjani, ki so se k posebnim molitvam zbirali v templju in po hišah. Sv. Hieronim pravi o SV. JAKOBU MLAJŠEM, da je tako pogosto kleče molil, da je njegova koža na kolenih postala trda kot kamelja koža.

SV. ANTON PUŠČAVNIK je pogosto noč prečul v molitvi. Sv. Atanazij poroča, kako je sv. Anton po taki prečuti noči zjutraj žalosten govoril soncu: »Sonce, kako da si že zopet tu? Ti mi odvračaš oči od veliko lepšega Sonca!«

SV. FRANČIŠEK KSAVER, véliki misijonar Indije in Japonske, ki je pridobil velike množice za Kristusa, je bil velik mož molitve. Skrivnost njegove silne in tako blagoslovljene dejavnosti je ravno v njegovi molitvi. Molitve ni nikdar opuščal ne skrajševal, čeprav je bil od misijonarskega dela popolnoma izčrpan. Privoščil si je le kake tri ure spanja, ostali čas noči je premolil. Celo v spanju so ga slišali, kako je klical: »O moj Jezus! O moj Stvarnik!« Pogosto je celo noč premolil pred Najsvetejšim.

SV. FRANČIŠEK SALEŠKI se je ob vsaki stvari spomnil na Boga. Njegovo življenje je bilo trajno pogovarjanje z Bogom. Če je bil na polju, je rekel: »Mi smo tudi polje, ki ga je Bog obdelal, da bomo obrodili sad.« Ko je šel mimo lepe cerkve, je vzkliknil: »Tudi mi smo svetišče živega Boga; zakaj naše duše niso okrašene s svetimi čednostmi?« Ko je zagledal lepe cvetlice, se je vprašal: »Kako to, da cvetje naših kreposti ne obrodi sadu?« Ko je opazoval umetniške slike, je razmišljal: »Nič ni lepšega kakor po Božji podobi ustvarjena duša.« Ko je bil na vrtu, je rekel: »Kdaj bo vrt naše duše obložen s cvetjem in sadjem?« Kadar je prišel do reke, je dejal: »Kdaj bomo tako kakor vode, ki se izlivajo v morje, sklenili popotovanje k Bogu?«

SV. FIDELIS, prvi mučenec iz kapucinskega reda, je bil človek molitve. Njegov sobrat p. Janez, ki je v procesu za razglasitev za blaženega nastopil kot priča, je izpovedal:

»Njegov duh je bil v življenju zmeraj usmerjen k Bogu, v vsakem položaju, v vročini in mrazu, v lakoti in žeji, v nevarnostih in naporih, pa naj je bil v samostanu ali kje zunaj. Čas molitve, ki so ga določala redovna pravila, mu ni zadoščal. Zornicam, ki so s premišljevanjem trajale od polnoči do dveh, je vedno dodal še eno uro molitve. Pri vsem tem je bil zjutraj ob petih spet prvi v koru. Na vsako pridigo se je pripravljal z dolgo molitvijo in po pridigi je spet vsaj eno uro molil ... Spal je malo, ponoči je pogosto vstajal in molil.«

Albera pravi o SV. JANEZU BOSKU:

»Smeli bi reči, da je bilo don Boskovo življenje neprestana molitev, stalno in nikdar pretrgano zedinjenje z Bogom. O tem nam priča odkritosrčna veselost, ki ni nikoli izginila z njegovega vedno smehljajočega se obraza. Kadarkoli smo prihiteli po kakšen nasvet, se nam je vselej zdelo, kot da je moral pretrgati pogovor z Bogom, da nas je mogel poslušati. Pa tudi nasveti in besede, s katerimi nas je osrčeval, so se zdele, kot da so prišle iz Božjih ust.«

Ceruti je povedal o istem svetniku:

Zase sem popolnoma prepričan, in so mi pravili tudi drugi, ki so ga pobliže poznali, da je bilo njegovo življenje, posebno v zadnjih letih, ena sama nepretrgana molitev.«

Neprenehoma moliti ne pomeni, da kar naprej molimo ustne molitve, saj je to nemogoče. Prav tako med delom večinoma ne moremo izrečno ustno moliti. Če je z delom zaposlen naš duh, hkrati ne moremo misliti na Boga. Lahko pa naš duh pogosto poleti k Bogu, a še važnejše je, da je naše srce čimbolj pri Bogu. Nenehna molitev je predvsem notranja usmeritev celotnega življenja na Boga. To je takrat, kadar živimo in delamo za Boga, z njim in v njem. Takrat tudi spolnjujemo njegovo voljo. Takrat si pogosto najdemo čas tudi za izrečno molitev. BL. MATI TEREZIJA nas spodbuja:

»Ljubímo molitev! Čez dan bi morali dostikrat začutiti željo po molitvi. Čim več v tihi molitvi prejmemo, tem več lahko pri delu razdamo.«

Do stanja molitve pridemo z dolgotrajnim sodelovanjem z Božjo milostjo. Velja, kar pravi SV. JANEZ KLIMAK: »Bog podari sposobnost molitve onemu, ki moli.«

O svetopisemskih očakih je rečeno, da so hodili pred Bogom z nedeljenim srcem, kar je neprestana molitev ali stanje molitve. V stanju molitve ni nobenega nasprotja med delom in molitvijo, jedjo in spanjem. Vse je postalo eno.

BL. CONTARDO FERRINI (u. 1902), vseučiliški profesor, velik znanstvenik, je dnevno hodil k maši, pred njo molil četrt ure in se tudi med delom pogosto zatopil v molitev. Če je le utegnil, je več ur premolil pred Najsvetejšim. Mnoge noči je prebedel v molitvi. Ljudje so govorili o njem, da moli kakor angel.

Neprestana molitev je s pomočjo Božje milosti možna za tistega, ki upošteva, da je vsa zemlja polna Božjega veličastva (prim. Iz 6,3) in da »stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov« (Rim 8,19).

Stanju molitve se približa človek, ki pogosto in dobro moli; človek, ki mu je tudi delo in razvedrilo, veselje in žalost povod, da se dvigne k Bogu. Neka uslužbenka je zapisala:

»Molim, kadar imam drobce prostega časa čez dan: ko hitim v službo, na avtobusu, v vrsti za nakup. To je navadno preprosta misel na Boga, prošnja za nekoga, ki je v stiski, občudujoča zahvala za lepoto zvezdnatega neba, navadno pa kar kratek verz iz psalma: »O Bog, kakor jelen hrepeni po studencu, tako moja duša koprni po tebi. Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu...« (Ps 42,2–3)

JOHN HENRY NEWMAN govori o duhu nenehne molitve:

»Človek ne more biti eno uro zares veren in drugo neveren. Saj bi potem lahko rekli, da more biti izmenoma eno uro zdrav in naslednjo bolan. Človek, ki je veren, je veren zjutraj, opoldne in zvečer. Njegova vernost je bistvena značilnost, je posoda, ki obsega vse njegovo mišljenje, govorjenje in dejanje: vse sestavlja prav isto celoto. V vseh rečeh vidi Boga, vse svoje delovanje povezuje z duhovnimi cilji, ki mu jih je Bog razodel. Vse dogodke v teku dneva, sleherno osebo, ki se z njo sreča, novice, ki jih sliši, vse meri z merilom Božje volje.

Kdor tako živi, o tem lahko skoraj dobesedno rečemo, da neprestano moli. Vedno se zaveda Božje navzočnosti, zato se stalno spoštljivo obrača na Boga, ki mu je zmeraj pred očmi, z notranjo govorico molitve in hvale, ponižne izpovedi in veselega upanja.«

p. Anton