Jacintine žrtve Gospodu in Mariji med boleznijo

Jacinta je bila bolna deset mesecev več kakor Frančišek. Tri mesece je bila v bolnišnici in deloma v otroškem zavetišču. V času bolezni je darovala zelo veliko žrtev. Lucija pripoveduje, kakšne žrtve si je nalagala: pila je mleko, ki se ji je upiralo, odpovedala se je grozdju, ki ga je imela zelo rada; v postelji se ni obrnila, čeprav zaradi tega ni spala; hudo bolna je na tleh molila molitve, ki se jih je naučila od angela; vdano in z veseljem je prenašala trpljenje zaradi gnojne rane na pljučni mreni. Poglejmo posamezne primere.

Ko sta bila Frančišek in Jacinta bolna ter je Lucija prej stopila v njeno sobo, ji je rekla:

»Pojdi pogledat Frančiška, hočem narediti žrtev, da ostanem sama tukaj.«

Jacinta je bila v bolezni vedno bolj potrpežljiva. Kadar so jo obiskovalci nadlegovali z dolgimi in utrudljivimi vprašanji, ni pokazala nepotrpežljivosti ali užaljenosti. Luciji je pozneje zaupala:

»Glava me je že tako zelo bolela, ko sem poslušala te ljudi. Zdaj, ko ne morem več ubežati in se skriti, darujem našemu Gospodu več žrtev te vrste.«

Kako je Jacinta med boleznijo v odpovedi napredovala, kaže zelo lepo prav pitje mleka. Lucija v prvem Spominu pripoveduje, da ji je nekega dne mama prinesla skodelico mleka.

»Nočem, mati,« je z ročico odrinila skodelico.

Mati jo je nekoliko silila, potem pa je nehala, rekoč:

»Ne vem, kako naj jo prisilim, ko pa se tako zelo upira.«

Brž ko sta Lucija in Jacinta ostali sami, jo je Lucija vprašala:

»Kako to, da ne ubogaš mame in te žrtve ne daruješ Jezusu?«

Ko je to slišala, je potočila nekaj solza in rekla:

»Nisem se spomnila.«

Poklicala je mamo, jo prosila odpuščanja in rekla, da bo vse pojedla, kar hoče. Mati ji prinese skodelico mleka. Popije ga, ne da bi pokazala najmanjši odpor. Pozneje je dejala Luciji:

»Ko bi ti vedela, kako težko sem ga popila!«

Ob neki drugi priložnosti je rekla Luciji:

»Vedno teže pijem mleko in juhe, a nič ne rečem. Vse delam iz ljubezni do Jezusa in brezmadežnega Srca Marije, naše nebeške Mamice.«

V drugem Spominu beremo:

»Njena mati je vedela, kako se ji je upiralo mleko. Nekega dne ji je nesla skodelico mleka in lep grozd.

'Jacinta, vzemi,' ji je rekla. 'Če ne moreš piti mleka, ga pusti in vzemi grozdje.'

'Ne, mama, ne bom vzela grozdja, odnesi ga, daj mi raje mleko.'

Ne da bi pokazala najmanjši odpor, ga je popila. Moja teta je zadovoljna odšla, ker je mislila, da se hčerki mleko ni več toliko upiralo. Ona pa se je obrnila k meni in rekla:

'Tako sem si želela tistega grozda in tako težko sem popila mleko. Toda hotela sem darovati to žrtev Jezusu.'»

Nekega dne je Lucija našla Jacinto zelo spremenjeno; vprašala jo je, ali se slabše počuti. Odgovorila je:

»To noč sem imela velike bolečine, pa sem hotela darovati Jezusu žrtev, da se v postelji nisem obrnila, zato nisem nič spala.«

Drugič je rekla:

»Kadar sem sama, vstanem s postelje, da molim, kar nas je naučil angel. Toda zdaj ne morem več priti z glavo do tal, ker padem. Molim samo na kolenih.«

Pogosto je svoje žrtve darovala v več namenov:

»Zelo veliko bolečino čutim v prsih, vendar ničesar ne povem svoji materi. Hočem trpeti za našega Gospoda, v zadoščenje za grehe proti Marijinemu brezmadežnemu Srcu, za svetega očeta in za spreobrnjenje grešnikov.«