Zjutraj sem se zbudil že zelo zgodaj. Bil sem v strahu, da ne bi z bratom Frančiškom ponovno tekla za avtobusom, a tudi na bujenje se nisem več zanesel. Najbolj zanesljiva je bila lastna budilka. Budila me je že malo po četrti uri.
Vstal sem in se uredil.
Seveda, kolikor je bilo mogoče po tihem, da ne bi zbudil mirno spečega brata
Frančiška. Potem sem se usedel na posteljo in začel moliti brevir. To je naša
duhovniška dolžnost, saj jo je vsak duhovnik slovesno obljubil na dan posvečenja,
ko je klečal pred škofom posvečevalcem. Po končani molitvi brevirja sem začel
moliti še rožne vence. V to molitev sem položil prošnje vseh tistih, ki so me
prosili, naj zanje molim na svetih krajih.
Kmalu se je prebudil tudi
brat Frančišek. Opravil je jutranjo toaleto, potem pa sva začela pripravljati
kovčke za našo nadaljnjo pot. Do zajtrka sva imela vse pripravljeno in urejeno.
Zajtrk smo pojedli, kolikor
se je dalo hitro, saj je bila pred nami dolga pot. Ta dan smo bili namenjeni na
drugo stran Egipta k svetemu Antonu.
Ko smo nastopili pot, je bilo
sonce že visoko. Ni bilo megle, tako kot v jutru poprej. Ne vem ravno, v katero
smer smo se vozili, saj se v tujem ne znajdeš že kar prvi dan. Zanimiva je bila
vožnja, saj smo sredi mesta srečali pastirja, ki je ob štiripasovni cesti
peljal čredo ovac na pašo. Kje jim je našel pašo, ne vem. Mogoče smo bili že na
robu mesta. To je pač Orient, kjer se na enem mestu mešata današnji in pretekli
čas.
Proti vzhodu, kamor smo se
vozili, so bila velika gradbišča. Vse kaže na to, da se mesto hitro razvija in
širi. Toda kmalu se je začela puščava. Cesta, po kateri smo se vozili, je bila
lepa, široka in moderna. Čeprav smo se vozili sredi puščave, je bila dobro
osvetljena. Obcestne luči so bile na obeh straneh. To se je lepo videlo
prejšnji večer, ko smo pristajali. Ceste so bile razpeljane kot mreže po
puščavi, ker so bile osvetljene, so se tako dobro videle z letala.
Ko smo bili daleč od urbanega
življenja, je škof Jurij začel razlagati starozavezne dogodke, ki so bili
povezani z bivanjem Izraelovih sinov v Egiptu. Opozoril nas je, da smo postali
pozorni na povezanost med različnimi dogodki, ki so se zgodili pred odhodom
Izraelcev iz Egipta. Za to, da je Mojzes ostal pri življenju, je bila v ozadju
gotovo Božja roka, saj je Bog imel z njim velike načrte. Škof je poudaril, da
ni bilo brez pomena, da se je zgodila tista smrt, ko je Mojzes ubil
nepravičnega Egipčana, ki je delal silo Izraelcu. Stvar se je razvedela in
Mojzes je moral bežati. Hodil je na vzhod in prišel na Sinajski polotok.
Spoznaval je kraje in si zapomnil, kje so bili studenci in izviri vode. To je
bilo pomembno za tiste dni, ko je vodil Izraelsko ljudstvo iz sužnosti. Ker je
dobro poznal kraje, je vedel za poti in bližnjice. Še bolj pomembno pa je bilo,
da je vedel, kje bodo Izraelovi sinovi lahko pili, saj je voda nujno potrebna
za preživetje. V puščavi je mogoče preživeti le, če veš za studence. Običajno
so se poti tako ustalile, da so vodile od studenca do studenca. Le po poteh, ki
so bile speljane od enega vodnega izvira do drugega, je bilo mogoče varno
potovati in, kar je najbolj pomembno: preživeti.
Škof Jurij nam je govoril
tudi o izhodu Izraelcev iz Egipta. On dopušča možnost, da niso šli vsi na isti
dan iz Egipta. Pravi, da je popolnoma mogoče in tudi v skladu z Božjo voljo, da
so šli v več skupinah. Mogoče je pred glavnim valom ali skupino odšlo že več
manjših skupin. Ta, ki jo je vodil Mojzes, je bila gotovo največja in jo
opisuje druga Mojzesova knjiga.
Škof nam je veliko govoril,
ko smo se vozili na vzhod preko puščave. Bilo ga je zanimivo poslušati, ker so
bile njegove misli izvirne. Pripovedoval nam je o svojih razmišljanjih o
svetopisemskih dogodkih. Občudoval sem ga, ker je besedila znal na pamet. Tudi
točne navedke je stresal kar iz rokava.
Ob cesti se je razprostirala
puščava. Pusta in lepa hkrati. Rahlo valovita z malimi hribi, ravninami in
dolinami. Vse je bilo na videz mrtvo, le tu in tam je rastlo pritlikavo
grmičevje. Dobro je bilo mogoče videti, kje teče voda, kadar dežuje, saj je
bilo tam največ grmičev. No, mogoče boste presenečeni, ko pravim, da dežuje.
Da, tudi v puščavah dežuje, tudi tja vetrovi prinesejo oblake, da pada dež. A
tega je tako malo, da je komaj omembe vredno. Toda vse življenje, ki je skrito
v pesku takrat na hitro izbruhne in zraste. Tu in tam se zgodi, da pade več
dežja, kot je običajno, in takrat puščava zacveti. Vsa semena, ki so ždela v
pesku in čakala na vlago, poženejo in zacvetijo, v kolikor je mogoče kratkem
času. Takrat je puščava eno samo morje cvetov, ki se kot valovi pozibavajo v
vetru. To so čudeži, ki se dogajajo, a ne vsako leto. Mi tega seveda nismo
videli. Saj je bilo vse suho in pusto.
Po nekaj urah vožnje se je
pred nami odprl pogled na Rdeče morje, ki se po svetopisemsko imenuje tudi
Trstično morje. S škofom Jurijem smo se spraševali, zakaj se sploh imenuje
Rdeče morje. Pravega odgovora nismo našli. Morali bi vprašati prevajalce
Svetega pisma v grščino in latinščino. V teh prevodih se je prvič začelo
pojavljati poimenovanje Rdeče morje. V hebrejskem izvirniku pa se dosledno
imenuje Trstično morje. To ime je bolj razumljivo, saj ponekod res raste ob
obrežju veliko trstike, posebej tam, kjer so obale čisto nizke in se voda
razlije v močvirnate žepe.
Mogoča bi bila domneva, da so
stari Rimljani te oznake uporabljali tudi za označevanje strani neba. Tako so
morje, ki je bilo bolj severno imenovali Črno morje. Ono drugo, ki je bilo
južno, pa je dobilo ime Rdeče morje.
Preden smo prispeli do obale,
smo morali preko kontrolne točke, kjer so nas vojaki ustavili, povprašali, kam
gremo, kdo smo in, ali smo na avtobus sprejeli kakega tujca. Potem smo zavili k
obali in se ob morju vozili proti jugovzhodu. Sprva je bila pokrajina pusta ter
prazna, obala pa zapuščena. Na desni so se začele dvigovati gore, ki pa so se
nehale toliko pred obalo, da so med obalo in hribi lahko začeli graditi
turistična naselja. Teh je bilo toliko, da smo se zelo čudili. Veliko je bilo
že dokončanih, še več pa jih je bilo še v gradnji. To, kar smo videli, jasno
kaže, da se turizem v teh krajih hitro razvija. To naselje se imenuje Ain
Suokna. Mislim, da bi ga lahko enačili s starozaveznim Sukotom, kjer so se
ustavili Izraelci na poti iz egiptovske sužnosti.
To mesto, ali bolje naselje,
se razteza kilometre in kilometre daleč ob obali. Ponekod so naselja urejena v
turistične vasice z enakimi hišami, ki jih lahko najameš. Drugje so zgradili
ogromne hotele, ki se ponekod pnejo celo čez cesto, ki pelje pod njimi. Mislim,
da je to območje tudi raj za arhitekte, ki si lahko izmislijo celo najbolj
nemogoče oblike in jih uresničijo, saj so lahko izzivajoče privlačne.
Ti kraji so tudi raj za
turiste, posebej tiste, ki se radi potapljajo in občudujejo podvodni svet. Pod
vodo so namreč čudoviti koralni grebeni, ki navdušujejo s svojimi živimi
barvami in vsemogočimi oblikami. Delček tega smo videli, ko smo kot novomašniki
romali v Sveto deželo. V Akabskem zalivu smo takrat v izraelskem mestu Eilat
šli v podvodni akvarij. Mimo nas so plavale ribe vseh barv in oblik. Tudi
korale so bile tam. A to, kar smo videli, je bila samo malenkost. Še več je
bilo mogoče videti, če si se odločil za vožnjo s posebno podmornico, ki se je
potopila v ta prekrasni podvodni svet.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar