Vir največje moči (1/10) Sadovi molitve so odvisni od našega zaupanja

Večja ali manjša učinkovitost naše molitve je odvisna od našega večjega ali manjšega zaupanja. Zato neizpodbitno drži, da vse, kar zmanjšuje naše zaupanje, zmanjšuje tudi uspeh molitve. Z matematičnim izrazom bi se to lahko reklo takole: »Uspešnost molitve je v sorazmerju z močjo našega zaupanja.«

V tem poglavju bomo raziskali vzroke, ki zaupanje zmanjšujejo. Tu ne gre za zaupanje v molitev samo, temveč za zaupanje v Boga. Vse, kar nas od Boga kakorkoli oddaljuje, zmanjšuje naše zaupanje vanj. Smrtni greh, ki nas od Boga ne le oddalji, temveč celo napravi za njegove sovražnike, je prva ovira, da naše zaupanje ni tisto, kar naj bi bilo, da bi bila naša molitev učinkovita.

Res je, četudi bi bili največji grešniki, moremo in moramo moliti. O tem ni dvoma. Pač pa, če smo veliki grešniki in se tega zavedamo, pri svojih prošnjah ne moremo imeti tistega zaupanja, ki bi ga sicer imeli, ko bi bili Božji prijatelji.

Pri tem pa moramo takoj razčistiti dve vprašanji: a) ali Bog grešnike usliši ali ne, če ga kaj prosijo, in b) ali more grešnik sam na sebi imeti zaupanje, da bo njegova molitev uslišana.

Sleporojeni, o katerem pripoveduje sveti Janez (Jn 9, 31), ko pred farizeji brani Kristusa, ki ga je ozdravil, navaja, da Bog grešnikov ne usliši: »To je vendar čudno, da vi ne veste, od kod je (Kristus namreč), pa je meni oči odprl! Vemo, da grešnikov Bog ne usliši, marveč, ako je kdo bogaboječ ali spolnjuje njegovo voljo, tega usliši«. V vsem tem je dobri slepi človek s čudovito zdravo razsodnostjo farizejem dokazal, da tisti, ki mu je oči odprl, ni mogel biti grešnik. In to je popolnoma gotovo in potrjuje, kar smo povedali. Noben velik grešnik sam na sebi ne more imeti toliko zaupanja v Boga, da bi od njega mogel doseči, da bi Bog zanj storil čudež, kakršen je bil ta, ki je sleporojenemu povrnil vid. To pa Boga ne ovira, da ne bi uslišal tudi molitve grešnikov, če svoje grehe obžalujejo, kakor vidimo pri Mariji Magdaleni in pri desnem razbojniku.

Ne bomo raziskovali, ali Bog grešnike usliši ali ne, pač pa, ali more grešnik kot tak dovolj zaupno prositi, da bi Bog storil čudež.

Rekli smo, da greh, zlasti kadar je greh iz navade, v grešniku zmanjšuje zaupanje, ki je potrebno, da bo njegova molitev učinkovita. To je potrjeno tudi s Kristusovim naukom.

So grehi, ki Boga posebno žalijo: to so grehi zoper ljubezen in zoper pravičnost. Kristus nas uči, da moramo svojim sovražnikom odpuščati, in nam je zapovedal moliti za tiste, ki nas preganjajo in obrekujejo. Tega pa ni učil samo s svojo besedo, marveč tudi s svojim zgledom: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34).

Če torej njegovih zapovedi ne ubogamo, je čisto naravno, da nas v takem primeru ni voljan uslišati. Zato nas je učil v Gospodovi molitvi: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«. Prav posebno nam to pojasni prekrasna prilika, ki nam jo pripoveduje sveti Matej: »Kralj je hotel napraviti račun s svojimi hlapci. In ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker pa ni imel s čim plačati, je ukazal gospod prodati njega, njegovo ženo in otroke in vse, kar je imel, in tako poplačati dolg. Hlapec pa je predenj padel in ga prosil: 'Gospod, potrpi z menoj in vse ti povrnem'. Usmilil se je gospod tega hlapca, ga oprostil in mu dolg odpustil. Ko pa je ta hlapec odšel, je srečal enega svojih sohlapcev, ki mu je bil dolžan sto denarijev, ga zgrabil ter davil, govoreč: 'Plačaj, kar si dolžan!' Njegov sohlapec pa je padel predenj in ga prosil: 'Potrpi z menoj in vse ti povrnem'. Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga dal vreči v ječo, dokler ne bi plačal dolga. Ko so ostali hlapci videli, kaj se je zgodilo, so se zelo užalostili in so šli ves ta dogodek povedat svojemu gospodu. Tedaj ga je njegov gospod poklical in mu rekel: 'Hudobni hlapec, ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil; ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega sohlapca, kakor sem se jaz usmilili tebe?' In razsrdil se je njegov gospod in ga izročil mučiteljem, dokler ne bi poplačal vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če iz srca ne odpustite vsak svojemu bratu« (Mt 18, 23–35).

V evangelijih je še eno mesto, ki se nanaša na molitev in ki dokazuje, kako zoprn je Bogu greh zoper ljubezen: (Mt 5, 22–25) »Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodbo … Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pusti svoj dar tam pred oltarjem in pojdi, da se prej spraviš s svojim bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar«.

Tako torej! Če imamo pred očmi, kako zoprni so Bogu grehi zoper ljubezen in pravičnost, kdo si bo še drznil upati, da bo njegova molitev učinkovita, ko pa vidi, da njegovo vest obtežujejo prav ti grehi? Pa se vendarle še najdejo kristjani, ki s tako obteženo vestjo prosijo Boga prav posebnih dobrot; in, če jih ne dobijo, se jezijo na Boga, ki jim ni hotel dati, kar so ga prosili. »Pusti svoj dar tam pred oltarjem in pojdi, da se poprej spraviš s svojim bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar«. Potem ne bo nobene ovire več, ki bi zmanjševala tvoje zaupanje.

Najhujše pa je, da nekateri mislijo, da imajo pravo zaupanje, a imajo le »predrzno zaupanje«.

Marsikdo namreč zamenjuje predrzno zaupanje s pravim zaupanjem, ker je predrzno zaupanje tudi vrsta zaupanja, toda predrzno in domišljavo, ki človeka nagiblje, da od Boga nekaj pričakuje ali kar zahteva, vendar brez upravičenega razloga. O takem primeru nam poroča sveti Matej (4,5–6): »Potem ga hudič vzame s seboj v sveto mesto in ga postavi vrh templja ter mu reče: 'Ako si Božji Sin, se vrzi dol, zakaj pisano je: 'Svojim angelom bo zate zapovedal in na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen'. Jezus pa mu je rekel: 'Pisano je tudi: 'Ne skušaj Gospoda, svojega Boga!«

To, kar je hudič predlagal našemu Gospodu, češ da je dejanje zaupanja v Boga, sklicujoč se celo na Sveto pismo, v resnici ni bilo nič drugega kot dejanje predrznosti. Ta obžalovanja vredna zamenjava uničuje pravo zaupanje, ki je potrebno za učinkovito molitev.

Kar naše zaupanje s korenino uniči, je nezaupanje in oklevanje. Če Boga kaj prosimo v dvomu, češ »bomo videli, ali se bo posrečilo«, smo svojo molitev docela uničili.

Tako je! Že prej smo omenili, da je na svetu le malo ljudi, ki bi res vedeli, kaj hočejo. In to, da ne vemo, kaj pravzaprav hočemo, je vzrok omahovanja in zato tudi nezaupanja. Druga vrsta kolebanja pa je marsikdaj, ko bi radi prejeli dve ali več stvari, ki pa so si nasprotne ali protislovne.

Še nekaj je, kar naše zaupanje zmanjšuje, to je malodušnost, ki se nas prime, če ne dobimo takoj, kar prosimo. Večkrat začnemo zaupno moliti; če pa dalj časa na svojo molitev ne dobimo ugodnega odgovora, se začnemo vdajati nezaupanju, nastopi oklevanje.

Kar pa ne uniči le učinkovitosti, marveč popolnoma uniči molitev samo, je pomanjkanje vere.

C. M. de Heredia

Sveti Bernard o molitvi

Bogu ni všeč vsakršna zahvala, ampak tista, ki prihaja iz poštenega in čistega srca.

Vaša molitev bo najboljša,če boste skromni kakor psalmist, ki je zapisal: »Majhen sem in zaničevan, tvojih zapovedi pa ne pozabljam« (Ps 118,141). Za molitev pa ni pomemben samo kraj, ampak tudi čas, ko molimo. Najbolj primeren je čas počitka in nočnega spanja, ko povsod vlada globok molk; takrat se da bolj sproščeno in zbrano moliti. Tudi to je zapisal Jeremija: »Vstani ponoči, ob začetku straž! Izlivaj svoje srce kakor vodo pred Gospodovim obličjem!« (Žal 2,19). Kako jasna in ljuba je takšna molitev, saj je ne moti noben krik ali hrup ! In kako je slednjič čista in iskrena, saj jo ne moti noben prašek svetnih skrbi in ne zapeljuje hvala ali prilizovanje gledalcev!

Tudi vaša molitev bo slaba, če boste pri molitvi iskali kaj drugega kakor Boga ali iskali kaj brez ozira na Boga. V njem je namreč vse: zdravila za vaše rane, pomoč v vaših potrebah, okrepčilo v slabostih in zmožnost napredka, skratka, kar koli človek po pameti želi prejeti ali imeti, kar se spodobi in kar je potrebno.

Zato ni razloga, da bi od Boga prosili kaj drugega kakor Boga samega, kajti On je vse. Četudi se namreč zdi, da prosimo, kakor je treba, za časne stvari, in če jih, kakor se spodobi, želimo z ozirom na Boga, manj prosimo za te stvari kakor pa za Boga, ki je vzrok naše molitve. To pač vedo tisti, ki vse časne dobrine uživajo tako, da bi zaslužili Boga.

Božji služabnik Anton Strle ves Marijin

Med rokopisi božjega služabnika Antona Strleta je list, ki poroča o nekem dečku, ki je prišel v stik z več pokvarjenimi dečki in odraslimi ljudmi. Bil je na tem, da se tudi sam preda pokvarjenosti. Ko je nekega večera šel na podružnici k šmarnicam, so tam molili ob Marijinem oltarju rožni venec in Marijine litanije ter peli Marijine pesmi. Tedaj se je zazrl v Marijine oči in zazdelo se mu je, kakor da mu je Marija spregovorila in mu navdihnila misel, naj pomaga tistim, ki jih ima za pokvarjence: »Ti jim moraš pomagati. Ti jim boš pomagal.« Solze so se mu vdrle, ko je poslušal tako hrepeneče petje Marijinih pesmi. V njegovem življenju je prišlo do temeljitega spreobrnjenja. Mati Marija je v njem prižgala ogenj duhovniškega poklica. Zatekel se je k njej z vsem zaupanjem in stanovitnostjo. Šel je v šolo in postal duhovnik. Ta deček je bil prav Strletov Tonček.

Izluščimo iz njegovega bogatega svetniškega življenja in delovanja ter posebej iz njegovih zapiskov dve misli, ki kažeta življenjsko povezanost z Materjo Marijo: 1) Vsega se je po Mariji daroval Jezusu po navodilu sv. Ludvika Grigniona Montfortskega. 2) Vse življenje je bil tesno povezan z Devico Marijo.

1.Božji služabnik je v svoj dnevnik že 5. septembra 1943 ob rekolekciji (duhovni obnovi) zapisal: »Premišljeval sem o popolni pobožnosti do Marije v smislu Grignionovega nauka. Vsega se moram darovati po Mariji Jezusu. Z ničemer ne smem svobodno razpolagati. Svoje volje ne smem preklicati [...] Bog, Marija in Jezus Kristus naj bo vsa navezanost. – Vse v črti Marija – Jezus – Bog.

V pismu svojemu nekdanjemu ministrantu Radu je (25. 3. 1965) zaupal, da je najboljše sredstvo za duhovno napredovanje in zvestobo »globoka izročitev Mariji, ponavljana vsak dan in ob vsakem težkem in lepem trenutku, zlasti ob vsakem odločanju za to in ono, ob čemer gre za zvestobo Bogu«. Zapisal je, da ne pripisuje »prav nič sebi, ampak milosti in posebej Mariji,« kateri se je »zgodaj docela izročil in še posebej tedaj,« ko mu je poleg očeta umrla še mati.

Po vsem tem je razumljivo, da je leta 1980 z veseljem pomagal kartuzijanom pri pripravi nove popolne izdaje knjige sv. Ludvika Montfortskega Popolna podaritev samega sebe Kristusu po Mariji in zanjo napisal obširno razlago na skoraj 40 straneh.

V frančiškanski reviji Srečanja je leta 1984 pisal o popolni podaritvi Mariji. Med drugim piše: "'Podaritev' [Mariji] je obenem 'posvetitev'. 'Posvečeno' je to, kar pripada Bogu. 'Posvetiti se' Bogu pomeni povezati svojo voljo z božjo s tem, da pustimo, da Bog docela vstopi v našo dušo, v naš razum in voljo, v celoto našega življenja.«

Da se je zelo pogosto izročal Mariji, dokazuje pismo (13. 12. 2002) neki Marijini sestri, ki mu je občasno čistila stanovanje: »Najbolj pogosto izrekam: 'Po Marijinih rokah se vsega darujem Jezusu Kristusu, da bom potrpežljivo nosil svoj križ vse dni življenja!' Prosim, da se me spominjate kdaj v molitvi s prošnjo, da bi ostal do kraja in v polnosti zvest temu, kar je povedano v omenjenem stavku.«

Isti stavek je ponovil pol leta pred smrtjo( 22. 4. 2003) v pismu apostolskemu nunciju Ivu Jurkoviču: »Križ je zdaj hud, čeprav sem se naučil ponavljati: 'Po Marijinih rokah se vsega darujem Jezusu Kristusu, da bom potrpežljivo nosil svoj križ vse dni življenja!'«

2.Marijanska usmerjenost božjega služabnika, ki se je pokazala že v deških letih, zlasti pa, ko mu je poleg očeta umrla še mati, je bila značilna vse njegovo življenje. To velja za osebno duhovno rast, dušnopastirsko delo, predavateljsko dejavnost in udejstvovanje pri teoloških in duhovnih spisih. O Mariji je veliko pisal in za bogoslovce o njej pripravil zelo obsežna skripta.

Eden od sklepov duhovnih vaj leta 1943 se glasi: »Vsak večer kratka molitev k Mariji in sv. Jožefu za srečno zadnjo uro in s tem v zvezi za stanovitnost v dobrem.«

Ko je (18. 12. 1943) delal zahtevni ustni izpit za doktorat (rigoroz), je v svoj dnevnik zapisal: »Danes sem delal rigoroz iz splošne teologije. Položil sem ga Mariji v roke. Saj je to sobota, Mariji posvečen dan. Pred Marijo Pomagaj v stolnici sem sklenil, da naj bo to Marijin doktorat, ako se mi bo posrečil. Marijini in Njenega Sina časti naj bo posvečen.«

Naslednje leto je pri rekolekciji (3. 5. 1944) zabeležil sklep: »Preden grem v posteljo, naj me Marija blagoslovi.«

Ob julijski rekolekciji istega leta (27. 7. 1944) imamo zapisano: »Morda bo smrt prišla kmalu. Delal bom kar naprej navadne stvari, samo bolj združen z Bogom, z Jezusovim in Marijinim Srcem.«

Po protimodernistični prisegi pred službo docenta dogmatike (23. 9. 1958) je »šel na Rakovnik in se priporočil Mariji Pomočnici, pa tudi mladinskemu svetniku sv. Dominiku Saviu in sv. Janezu Bosku.« Pred veroizpovedjo pa se je »za nekaj trenutkov pomudil v stolnici pred podobo brezjanske Matere božje«.

Zadnjega maja 1959 omenja posvetitev Mariji: »Ob ponovitvi popolne posvetitve Mariji danes moram težiti spet za 'prvo ljubeznijo', ki je tako močno posegala tudi v čustvene kotičke mojega bitja. […] Luči in moči mi daj, Gospod, po Mariji! Luči, da bo sijala tudi drugim; moči, da bo prenavljala tudi druge.«

Strle je bil od leta 1952 do začetka 1959 župnijski upravitelj v župniji Planina pri Rakeku. Njegov zadnji zapis v kroniki (5. 1. 1959) je povezan tudi z Marijo: »Pri delu mi je bilo geslo: Marija in presv. evharistija; napravil pa sem v smislu tega gesla komaj polovico tega, kar mi je v srcu tlelo že prvi dan, ko sem zvedel: v Planino greš.«

Povsod je bil vnet apostol rožnega venca. Hotel je, kot je zapisal, »da z gorečo in stanovitno molitvijo rožnega venca postanemo vneti učenci Kristusove in Marijine visoke šole.«

Za sklep povzemimo: Če primerjamo notranjo naravnanost božjega služabnika Antona Strleta z notranjo naravnanostjo sv. Janeza Pavla II., vidimo veliko sorodnost prav v popolni izročenosti Božji Materi. Papeževo geslo »Totus tuus« je z drugimi besedami uresničeval tudi profesor Strle. Kakor je Karol Wojtiła že kot delavec in študent imel pogosto v rokah knjižico o popolni podaritvi Jezusu po Mariji, jo je imel tudi bogoslovec Tone Strle. Oba sta se z njeno pomočjo posvetila. Kakor je z njeno pomočjo papež Janez Pavel II. postal svetnik vesoljne Cerkve, tako upamo in prosimo Boga po Mariji za našega božjega služabnika Antona Strleta.

p. Anton, nagovor ob obletnici smrti Antona Strleta leta 2017

Zahvaljevanje za križe

Težko je spoznati kot dar dobrotne Božje roke vse tisto, kar nas na tak ali drugačen način prizadene, čemur rečemo križ. Še teže se za vse to Bogu zahvaljujemo. Vendar velja: če se za križe Bogu zahvaljujemo, spoznamo njihov pravi smisel. Anselm Grün v knjižici Molitev in spoznavanje samega sebe piše:

»V zahvali se odpovemo svojemu lastnemu reševanju (razumevanju) in verjamemo Bogu, da je dobro mislil. To vodi k spoznanju, ki ni sad naše razumnosti, ampak milosti. Zahvaljevanje za nesrečo, ki nas je močno prizadela, ali za človeka, ki nas preganja, se zdi nesmiselno. Toda takoj, ko se začnemo zahvaljevati, bomo začutili, kje nasprotujemo Bogu, kje mu hočemo vsiliti svoje načrte in predstave. V zahvaljevanju odvržemo Božjo podobo, ki smo si jo sami naslikali, in se prepustimo pravemu Bogu, ki nam bo odkril vso resničnost o nas, četudi bo boleča.«

Neka redovnica se za vse, tudi za križe, takole zahvaljuje Bogu:

»Čez dan skušam čimveč misliti na Boga. Vse, kar delam, mu želim zavestno darovati, prečistiti svoj namen. Z Njim se pogovarjam o vsem.

Zahvaljujem se mu za lepote narave, za prijazno besedo sodelavke, za to, da se dobro počutim in lahko opravljam svoje delo, za dobro malico, za sonce, za dež, za otrokov smeh, za – kar je najtežje – neuspeh, ponižanje, neprijazno besedo, nerazumevanje, slabo počutje, padce in slabosti. Za te zadnje stvari je težko reči »hvala« in včasih, ko je prvi »hvala« že izrečen, me ponovno preplavi občutek grenkobe, upora. Tako moram ta »hvala« ponavljati pol ure, več ur ali še dlje, da premaga notranji upor. Spet in spet, ko me nihče ne vidi, razširim roke v znamenje darovanja in govorim Bogu: »Darujem Ti, Gospod!« Kadar pa me prevzame Božja ljubezen ob vidnih dokazih Njegove milosti, mu vsa srečna ponavljam: »Kako si dober, Gospod! Hvala Ti!«

p. Anton

Nekaj primerov zahvalne molitve

Ko je ameriški astronavt Cooper letel v vesolju, se je Bogu zahvaljeval takole:

»Hitro moram izkoristiti ta čas, da molim zase in za vse ljudi, ki so sodelovali pri tem podvigu. Predvsem se ti zahvaljujem, o Bog, da sem smel začeti ta polet. Zahvaljujem se ti za milost, ki me je usposobila za to. Hvala ti, da sem prišel do tega lepega kraja in da smem gledati vse te krasote, ki si jih ustvaril. Pomagaj nam vsem in vodi nas, da svoje življenje tako uravnamo, da postanemo boljši kristjani, da drug drugemu pomagamo in da med seboj sodelujemo, ne pa se vojskujemo. Pomagaj nam, da to nalogo uspešno dokončamo. Bodi z našimi družinami, vodi nas, daj nam moči. Prosimo te v tvojem imenu. Amen.«

Pomen zahvalne molitve je lepo naglasila redovnica in katehistinja:

»Morda mi kdo ne bo verjel, toda zahvala se mi zdi veliko pomembnejša od prošnje. Preden sem znala prositi, sem prejemala, saj je Bog vnaprej vedel in ve, česa potrebujem. Najpotrebnejša krepost v razmerju do človeka in do Boga je torej hvaležnost. To sem počasi spoznala in začela uresničevati v svojem življenju. Najlepše se izraža v mašni daritvi, s katero slavim Gospoda. Hvaležna in srečna sem zaradi njegovega popolnega zedinjenja z menoj pri svetem obhajilu.«

Izobraženka piše, kako se skupaj z možem Bogu zahvaljuje:

»Veliko mi pomeni, kadar se moja molitev združi z moževo, ko se zahvaljujeva za odprtost med sabo, za ljubezen, ki nama jo je izkazal v otrocih, za preizkušnje, ki jih s skupnimi močmi premagujeva, za ljudi, ki jih srečujeva.«

Študent razglablja:

»Molitev je hvalnica: ker sem, ker živim, je hvalnica za jasnost pogleda, za luč oči, za sposobnost, da dojemam lepote tega sveta, za globino misli in prelepa spoznanja, ki so zorela v moji duši. Molitev je hvalnica za tiho zasanjanost stoletnih gozdov, za plah sprelet ptice v ranem jutru, za sončni zahod, za žuborenje potoka, za brezmejno lepoto zvezdnate noči, za silna občutja orgelskih tokat in fug, za slutnjo neskončnosti ob nevihti; za jasnost maminega obraza, za umirjeno očetovo besedo, za njuno zdravje, za delo; molitev je hvalnica, da lahko hvalim.«