Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 02. julij 2018

Vir največje moči (1/10) Sadovi molitve so odvisni od našega zaupanja

Večja ali manjša učinkovitost naše molitve je odvisna od našega večjega ali manjšega zaupanja. Zato neizpodbitno drži, da vse, kar zmanjšuje naše zaupanje, zmanjšuje tudi uspeh molitve. Z matematičnim izrazom bi se to lahko reklo takole: »Uspešnost molitve je v sorazmerju z močjo našega zaupanja.«
V tem poglavju bomo raziskali vzroke, ki zaupanje zmanjšujejo. Tu ne gre za zaupanje v molitev samo, temveč za zaupanje v Boga. Vse, kar nas od Boga kakorkoli oddaljuje, zmanjšuje naše zaupanje vanj. Smrtni greh, ki nas od Boga ne le oddalji, temveč celo napravi za njegove sovražnike, je prva ovira, da naše zaupanje ni tisto, kar naj bi bilo, da bi bila naša molitev učinkovita.
Res je, četudi bi bili največji grešniki, moremo in moramo moliti. O tem ni dvoma. Pač pa, če smo veliki grešniki in se tega zavedamo, pri svojih prošnjah ne moremo imeti tistega zaupanja, ki bi ga sicer imeli, ko bi bili Božji prijatelji.
Pri tem pa moramo takoj razčistiti dve vprašanji: a) ali Bog grešnike usliši ali ne, če ga kaj prosijo, in b) ali more grešnik sam na sebi imeti zaupanje, da bo njegova molitev uslišana.
Sleporojeni, o katerem pripoveduje sveti Janez (Jn 9, 31), ko pred farizeji brani Kristusa, ki ga je ozdravil, navaja, da Bog grešnikov ne usliši: »To je vendar čudno, da vi ne veste, od kod je (Kristus namreč), pa je meni oči odprl! Vemo, da grešnikov Bog ne usliši, marveč, ako je kdo bogaboječ ali spolnjuje njegovo voljo, tega usliši«. V vsem tem je dobri slepi človek s čudovito zdravo razsodnostjo farizejem dokazal, da tisti, ki mu je oči odprl, ni mogel biti grešnik. In to je popolnoma gotovo in potrjuje, kar smo povedali. Noben velik grešnik sam na sebi ne more imeti toliko zaupanja v Boga, da bi od njega mogel doseči, da bi Bog zanj storil čudež, kakršen je bil ta, ki je sleporojenemu povrnil vid. To pa Boga ne ovira, da ne bi uslišal tudi molitve grešnikov, če svoje grehe obžalujejo, kakor vidimo pri Mariji Magdaleni in pri desnem razbojniku.
Ne bomo raziskovali, ali Bog grešnike usliši ali ne, pač pa, ali more grešnik kot tak dovolj zaupno prositi, da bi Bog storil čudež.
Rekli smo, da greh, zlasti kadar je greh iz navade, v grešniku zmanjšuje zaupanje, ki je potrebno, da bo njegova molitev učinkovita. To je potrjeno tudi s Kristusovim naukom.
So grehi, ki Boga posebno žalijo: to so grehi zoper ljubezen in zoper pravičnost. Kristus nas uči, da moramo svojim sovražnikom odpuščati, in nam je zapovedal moliti za tiste, ki nas preganjajo in obrekujejo. Tega pa ni učil samo s svojo besedo, marveč tudi s svojim zgledom: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34).
Če torej njegovih zapovedi ne ubogamo, je čisto naravno, da nas v takem primeru ni voljan uslišati. Zato nas je učil v Gospodovi molitvi: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«. Prav posebno nam to pojasni prekrasna prilika, ki nam jo pripoveduje sveti Matej: »Kralj je hotel napraviti račun s svojimi hlapci. In ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker pa ni imel s čim plačati, je ukazal gospod prodati njega, njegovo ženo in otroke in vse, kar je imel, in tako poplačati dolg. Hlapec pa je predenj padel in ga prosil: 'Gospod, potrpi z menoj in vse ti povrnem'. Usmilil se je gospod tega hlapca, ga oprostil in mu dolg odpustil. Ko pa je ta hlapec odšel, je srečal enega svojih sohlapcev, ki mu je bil dolžan sto denarijev, ga zgrabil ter davil, govoreč: 'Plačaj, kar si dolžan!' Njegov sohlapec pa je padel predenj in ga prosil: 'Potrpi z menoj in vse ti povrnem'. Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga dal vreči v ječo, dokler ne bi plačal dolga. Ko so ostali hlapci videli, kaj se je zgodilo, so se zelo užalostili in so šli ves ta dogodek povedat svojemu gospodu. Tedaj ga je njegov gospod poklical in mu rekel: 'Hudobni hlapec, ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil; ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega sohlapca, kakor sem se jaz usmilili tebe?' In razsrdil se je njegov gospod in ga izročil mučiteljem, dokler ne bi poplačal vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če iz srca ne odpustite vsak svojemu bratu« (Mt 18, 23–35).
V evangelijih je še eno mesto, ki se nanaša na molitev in ki dokazuje, kako zoprn je Bogu greh zoper ljubezen: (Mt 5, 22–25) »Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodbo … Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pusti svoj dar tam pred oltarjem in pojdi, da se prej spraviš s svojim bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar«.
Tako torej! Če imamo pred očmi, kako zoprni so Bogu grehi zoper ljubezen in pravičnost, kdo si bo še drznil upati, da bo njegova molitev učinkovita, ko pa vidi, da njegovo vest obtežujejo prav ti grehi? Pa se vendarle še najdejo kristjani, ki s tako obteženo vestjo prosijo Boga prav posebnih dobrot; in, če jih ne dobijo, se jezijo na Boga, ki jim ni hotel dati, kar so ga prosili. »Pusti svoj dar tam pred oltarjem in pojdi, da se poprej spraviš s svojim bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar«. Potem ne bo nobene ovire več, ki bi zmanjševala tvoje zaupanje.
Najhujše pa je, da nekateri mislijo, da imajo pravo zaupanje, a imajo le »predrzno zaupanje«.
Marsikdo namreč zamenjuje predrzno zaupanje s pravim zaupanjem, ker je predrzno zaupanje tudi vrsta zaupanja, toda predrzno in domišljavo, ki človeka nagiblje, da od Boga nekaj pričakuje ali kar zahteva, vendar brez upravičenega razloga. O takem primeru nam poroča sveti Matej (4,5–6): »Potem ga hudič vzame s seboj v sveto mesto in ga postavi vrh templja ter mu reče: 'Ako si Božji Sin, se vrzi dol, zakaj pisano je: 'Svojim angelom bo zate zapovedal in na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen'. Jezus pa mu je rekel: 'Pisano je tudi: 'Ne skušaj Gospoda, svojega Boga!«
To, kar je hudič predlagal našemu Gospodu, češ da je dejanje zaupanja v Boga, sklicujoč se celo na Sveto pismo, v resnici ni bilo nič drugega kot dejanje predrznosti. Ta obžalovanja vredna zamenjava uničuje pravo zaupanje, ki je potrebno za učinkovito molitev.
Kar naše zaupanje s korenino uniči, je nezaupanje in oklevanje. Če Boga kaj prosimo v dvomu, češ »bomo videli, ali se bo posrečilo«, smo svojo molitev docela uničili.
Tako je! Že prej smo omenili, da je na svetu le malo ljudi, ki bi res vedeli, kaj hočejo. In to, da ne vemo, kaj pravzaprav hočemo, je vzrok omahovanja in zato tudi nezaupanja. Druga vrsta kolebanja pa je marsikdaj, ko bi radi prejeli dve ali več stvari, ki pa so si nasprotne ali protislovne.
Še nekaj je, kar naše zaupanje zmanjšuje, to je malodušnost, ki se nas prime, če ne dobimo takoj, kar prosimo. Večkrat začnemo zaupno moliti; če pa dalj časa na svojo molitev ne dobimo ugodnega odgovora, se začnemo vdajati nezaupanju, nastopi oklevanje.
Kar pa ne uniči le učinkovitosti, marveč popolnoma uniči molitev samo, je pomanjkanje vere.
C. M. de Heredia

Ni komentarjev:

Objavite komentar