Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 04. julij 2018

V Jezusovi domovini (14)

Hrib nad cesto na desni strani je bil zaseden z vojaščino. Po celem hribu je bil sicer pašnik, na vrhu pa je bila radarska postaja. Pod parkiriščem je bila neka zadeva, za katero ne vem, kako bi jo imenoval. Bila je večja asfaltirana površina z malimi svetlimi kupolami. Zdi se mi, da otroško igrišče ni bilo. Mogoče kakšen moderen spominski park?
Ves vesel se bil, ko smo krenili naprej, saj sem bil spet na toplem. Vozili smo se po Golanski planoti. Tu so potekali hudi boji s sirskimi vojaškimi silami. Ko smo se kot novomašniki vozili tod naokoli, nismo smeli daleč od ceste, saj je bilo vse zaminirano. Tokrat nisem videl napisov, da so mine še vedno v zemlji.
Pot po Golanski planoti je bila samotna. Prometa skoraj ni bilo, tu in tam smo srečali kakšno vozilo. Kolikor je bilo še ravnine, je bila obdelana in posejana s polji, sadovnjaki in vinogradi. Škof Jurij je povedal, da bi Izraelci takoj dali nazaj Golansko planoto, saj jim predstavlja breme. Toda, nekaj pa le imajo od tega: sadje in vino. Mogoče je predaleč iz doline. Planota je okoli 550 metrov nad morsko gladino.
Ko smo se začeli spuščati v Galilejo, so bili ob obeh straneh ceste pašniki. Tu in tam je bilo še slutiti, da je nekoč tu divjala vojna.
V dolini je bilo vreme bolj pomladansko. Toplo je bilo in vetra ni bilo več. Kmalu smo bili ob Galilejskem jezeru. Ob zahodni obali smo se vozili proti jugu. Vožnja ni trajala dolgo, saj smo se kmalu ustavili na kraju, kjer je Jezus pomnožil kruh. Kraj se danes imenuje Tabgha. Kraj je lepo poraščen z drevjem in zelenjem. Okoli kraja je sedem vodnih izvirov, ki dajejo kraju življenje.
Kraj je bil poseljen že zelo zgodaj. Ob izkopavanjih so tu našli kamniti nož iz kamene dobe. Tudi kasnejših najdb iz bronaste in železne dobe ne manjka. V Jezusovem času je kraj ležal nedaleč od ceste, ki se je imenovala »Via maris«, morska cesta. Vodila iz Egipta v severne rimske province. Blizu so našli tudi ostanke rimskega akvadukta.
Prva cerkev je bila v Tabghi zgrajena v četrtem stoletju. Bila je preprosta enoladijska cerkev. To cerkev omenja že romarica Egerija, ki je med leti 381 do 384 romala po Sveti deželi. Takole pravi: »Tam ob Galilejskem morju je ravnina z veliko trave in mnogimi palmami. Blizu je tudi sedem izvirov, ki kraj bogato napajajo z vodo. Na tej ravnini je Gospod s petimi hlebi kruha in dvema ribama nasitil ljudstvo. Kamen, na katerega je Gospod položil kruh so predelali v oltar.«
V petem stoletju so cerkev dozidali v več ladijsko križno baziliko. V sedmem stoletju je bila omenjena bazilika porušena. V osmem stoletju je kraj spadal pod muslimansko oblast. Vse kaže, da je mala kapela na kraju pomnožitve kruha obstajala tudi takrat. Leta 1596 se je kraj imenoval At Tabigha in je imel 53 hiš. V njih je živelo 223 muslimanov 21 kristjanov in en Jud. Kdaj je bila vas porušena in zapuščena, ni točno znano.
V devetnajstem stoletju so bili vidni le še nekateri zidovi, ki so moleli iz zemlje. Leta 1887 so tu osnovali naselje, ki bi lahko bilo neke vrste kibuc. Ob gradnji so naleteli na stare mozaike. Leta 1932 so se arheološka izkopavanja nadaljevala. Nekaj let kasneje so nad mozaiki postavili preprosto cerkvico, ki je zaščitila mozaike. Kasneje so se tu naselili nemški benediktinci, ki so postavili današnjo cerkev. Blizu nje je še romarski dom in hiša za invalide ter dom, kjer se srečujejo mladi.
Izstopili smo in odšli do kraja, kjer je Jezus pomnožil kruh in ribe. Pred cerkvijo je bil velik mlin. Spodnji kamen je tako visok, da sega človeku do pasu. V njen je bilo izdolbeno okroglo korito, v katerega je bil položen zgornji mlinski kamen. V luknjo zgornjega mlinskega kamna so vtaknili leseno oje, na katero so pripeli osla. Ta je počasi krožil okoli mlina in pomikal zgornji mlinski kamen, da se je valil po okroglem koritu in mlel žito, ki je bilo nasuto v koritu. Dno korita je bilo ravno, da se je čim bolj prilegalo kamnu. Postopek je bil približno tak: v korito so nasuli žito. Osel je gonil mlinski kamen tako dolgo, dokler ni bilo žito zmleto. Potem so moko pometli skupaj in pobrali ven ter nasuli novega žita in zopet pognali osla. Toda zdi se mi, da je bil takšen mlin le v bolj razkošnih domačijah. Bolj revni ljudje so imeli manjše in drugačne kamne. Spodnji je bil velik in na vrhu raven, zgornji pa manjši in tako obdelan, da se je lepo prilegal rokam. Ob mlinu so sedeli ali čepeli in z zgornjim kamnom drobili žito. Pomikali so ga sem ter tja in mleli.
Na dvorišču pred cerkvijo je bilo še več drugih kamnov, ki so razodevali bogato zgodovino tega kraja. Eden izmed njih je bil tako oblikovan, da bi lahko bila stara krstilnica. Mogoče, saj je bil to že davno obiskan romarski kraj. Danes so tu nemški benediktinci. To je priorat, se pravi hiša, ki je odvisna od opatije Dormitio v Jeruzalemu.
Ob vstopu v samostan smo najprej stopili v križni hodnik. To so štirje hodniki, ki obdajajo kvadratno dvorišče. Narejen je čisto preprosto, brez stropa ter pokrit s streho. Sredi dvorišča v križnem hodniku je posajena velika in stara oljka, ki je ograjena s tako visokim zidcem, da se lahko na njem udobno usedeš. V stenah križnega hodnika pa so vgrajeni razni kamni, ki so ostali od stare cerkve.
Cerkev in samostan sta na novo zgrajena iz kamna. Cerkev ni velika. Po moje bi sprejela tri ali štiri avtobuse romarjev. Zgrajena je na mestu stare cerkve, ki je bila vsa okrašena s čudovitimi mozaiki. Od njih ni ostalo veliko. Pred oltarjem je del, ki prikazuje košaro kruha in ob njej dve ribi.
Če se spomnimo evangelija, je bil to v Jezusovem času samoten kraj, daleč od naselij. Tu se je zbralo štiri do pet tisoč mož. Z njimi so bile tudi žene in otroci. Poslušali so Jezusov nauk in bili tako navdušeni, da so vztrajali pri njem do večera. Jezusu so se zasmilili, ker so bili lačni. Učencem je rekel, naj jim oni dajo jesti, a so povedali, da nimajo ničesar. Neki fantič je imel s seboj košarico s petimi hlebi kruha in nekaj ribicami. Jezus je vzel hlebe, se obrnil v nebo in zahvalil Očetu, kruh blagoslovil in razlomil ter dal učencem, da so ga polagali pred ljudi, ki so sedeli v skupinah. Vsi so jedli in se nasitili, pa še ostalo je veliko.
Ob tem dogodku so bili ljudje tako navdušeni nad Jezusom, da so ga hoteli postaviti za kralja. Jezus pa se jim je umaknil in šel na samoten kraj, da bi molil.
Na tem mestu sem začel premišljevati o hrani, kako jo ljudje zauživamo. Božji dar je in ne samó delo naših rok. Ni samo po sebi umevno, da imamo vsakdanjo hrano. Mnogi jo imajo v preobilju in z njo počnejo zelo razsipno. Svet se je v kratkem času zelo spremenil. Tudi odnos do hrane se je spremenil. Včasih je bilo več hvaležnosti in spoštovanja ob uživanju hrane. Vsak obed je bil neke vrste obred, liturgija. Molitev na začetku in prošnja za blagoslov. Potem so mirno in hvaležno zaužili, kar so imeli. Na koncu še zahvala Bogu za vse, kar so prejeli. Vse je bilo prežeto z mislijo na Boga in s hvaležnostjo. Ljudje so spoštovali hrano, pazili so nanjo in bili s hrano tudi varčni. Kljub temu, da niso imeli veliko, so bili pripravljeni deliti drug z drugim. Posebej ubožci so imeli vedno mesto pri družinski mizi. Tudi pridelava hrane je bila drugačna. Ni bilo strojev, ni bilo umetnih gnojil. Vse so delali z rokami. Potrebno je bilo vložiti več človeškega truda, zato so pridelke znali bolj ceniti. Vedeli so, koliko truda je bilo potrebnega, da je zemlja obrodila sadove. Vedno znova so trepetali pred slabim vremenom in molili za dobro letino ter, da jim Bog obvaruje to, kar so posejali. Živeli so v zavesti, da njihovo delo ni vse, kar je potrebno za dobro letino. Potrebna sta bila tudi Božji blagoslov in varstvo. Zato so se ob pospravljenih pridelkih veselili in se zahvaljevali Bogu. Vse je potekalo po nekem obredu, v hvaležnosti in s kulturo.
Danes smo precej drugačni. Večina ljudi komaj ve, kako se pridela hrana. Kupijo jo v trgovinah, zato nimajo pravega odnosa do hrane. Zdi se jim, da je njihova, saj so jo kupili s svojim denarjem. Boga so izrinili in pridelave hrane. Zato ne čutijo več hvaležnosti za hrano. Pred jedjo mnogi ne molijo več. Lahko bi rekel, da ni več prave kulture uživanja hrane. Vse je postalo samo še hlastanje. Čim bolj na hitro in vsak zase. Ne znajo se več hvaležno usesti za mizo, moliti, se pogovarjati. Izgubili smo smisel za domačo liturgijo. Zato si tudi nismo več domači med seboj, postajamo si tujci. Družinska miza je bilo vedno središče dogajanja v družini. Ob njej so se srečevali, utrjevali medsebojne vezi in rastli v ljubezni. Družinska miza je bil neke vrste daritveni oltar, kjer so uživali sadove svojega dela, svojega truda, svoje daritve.
Kako prav bi bilo, da bi čim več ljudi prišlo na ta kraj in se poglobilo v uživanje hrane. Mogoče bi spremenili svoj odnos do hrane, do dela in do bližnjega. Mogoče bi zopet zaživeli medsebojni odnosi in kultura srečavanja ob družinski mizi. O Bog, pomagaj nam, da bomo znali s teboj biti tudi ob mizi. Pomagaj nam, da bomo pri mizi prihranili tudi prostor zate. Naj ne bomo sami ob mizi, ti bodi z nami, da bo naša hrana postala blagoslovljena, prežeta s tvojo ljubeznijo.
V cerkvi smo si ogledali lepe mozaike. Škof Jurij nam je razložil pomen tega kraja in nam povedal, da je to kraj tišine. Tako kot nekoč, naj bi tudi danes znali poslušati Jezusa in mu prisluhniti, ko nas uči.
Nova cerkev je lepa triladijska z polkrožnim zaključkom v glavni apsidi. Kot sem že omenil, je mozaik s hlebi in ribama ohranjen pred glavnim oltarjem. Spredaj v levi stranski ladji pa jih je še več. V živobarvnih okvirjih je narejen velik mozaik s čudovitimi živalmi. S pticami, pavi, racami in cvetjem. Lahko bi rekel, da predstavlja rajski vrt. Drevesa, čudovite rože se prepletajo s pticami. Tudi kača je narejena in se ovija večji ptici okoli obeh nog. Žerjavi pijejo iz cvetnih čas, račke gnezdijo v cvetnih čašah. Vse je lepo kot v raju. To so mozaiki iz prvih krščanskih stoletij, ko je bilo tu cvetoče krščansko življenje, dokler ga niso zadušili muslimani.
Ko smo se vrnili iz cerkve, so nekateri naši romarji mirno sedeli na zidcu pod veliko oljko. Drugi so nabirali spominke v trgovinici, ki je bila ob zahodnem kraku. Vse je bilo ubrano na tisti mozaik, ki predstavlja košarico s hlebi kruha in ribami. Ta motiv je bilo mogoče dobiti na vseh mogočih spominkih. Na majicah, obeskih, slikah in še in še.
Bil je čas, da bi šli naprej, saj je bil zadnji dan natrpan z bogatim in obsežnim programom. Naša naslednja točka je bila cerkvica na kraju, kjer je Jezus Petru izročil vrhovno oblast, dal mu je ključe nebeškega kraljestva. Nismo se peljali daleč, mogoče samo nekaj sto metrov.
Skozi park smo se napotili čisto do obale Galilejskega jezera. Tam stoji preprosta cerkvica, zidana iz kamna. Tudi notranjost na prvi pogled ni nič posebnega. Pač mala cerkvica z vitraji, kakor mnoge druge. Toda kljub vsemu je drugačna od drugih. Stoji na kraju, kjer je Jezus Petru izročil vrhovno oblast.
Potem, ko je Peter izpovedal vero v Jezusovo božanstvo, je Jezus Petru izročil ključe nebeškega kraljestva in oblast razvezovati in zavezovati. To je velika reč. Bog je izročil človeku veliko oblast in jo povsem upošteva tudi v nebesih. Petru je dejal, da bo ostalo zavezano v nebesih, kar bo zavezal na zemlji, in razvezano, kar bo razvezal na zemlji.
Škof Jurij nas je zbral v prednjem delu cerkve, kjer je pred oltarjem v tleh velika skala. Cerkev so zgradili na skalo tako, da je del skale zunaj cerkve drugi del pa znotraj. Mnogi izmed romarjev so se skale dotaknili z veliko spoštljivostjo. Potrudili smo se za nekoliko tišine, potem pa v zbranosti zmolili vero. Nekateri romarji so se med molitvijo dotikali skale, nekateri so klečali ob njej, eden pa se je sezul in bos stal na robu skale. Zdelo se mi je, da hoče z vso neposrednostjo doživeti kamen, ki spominja na velike dogodke.
Po ogledu cerkvice, smo šli še na obalo Galilejskega jezera ali morja, kot ga imenujejo evangelisti. Ljudje so bili ob vodi mirni in spoštljivi. Noben se ni kopal, nekateri so si osvežili noge. Voda je bila rahlo vzvalovana in lepo modra. Po tem jezeru so ribarili apostoli preden jih je Jezus poklical, da bi hodili za njim. Pa še potem so bili z Jezusom pogosto na jezeru. Doživeli so neuspeh, ko so celo noč lovili, a nič ujeli. Potem pa jim je Jezus rekel, naj vržejo mrežo na desno stran. Bilo je precej čudno, sredi belega dneva, a ubogali so. Proti vsem pričakovanjem je bila mreža tako polna, da se je trgala.
Na tem jezeru so doživeli vihar, ko so se že skoraj potapljali, Jezus pa je mirno spal na blazini. Prestrašeni so ga zbudili in se mu čudili, kako je mogel spati, ko so čoln premetavali valovi in pljuskali vanj. Jezus jih je pokaral in pomiril vihar. Še bolj so bili presenečeni, ko je tako hitro nastala globoka tišina. Spraševali so se: »Kdo je ta, da sta mu pokorna celo veter in morje?«
Bili so sami na jezeru, ko so pluli na drugo stran. Jezus je prišel k njim peš po vodi. Prestrašeni so začeli kričati, ker so mislili, da vidijo prikazen. Kaj takega, da bi koga videli hoditi po vodi? Toda Jezus jih je pomiril. Peter je hotel k Jezusu kar po vodi. Jezus ga je poklical in hodil je po vodi. Toda, ko se je zbal valov, ki so se penili okoli njega, se je začel potapljati. V obupu je klical Jezusa, naj mu pomaga.
Lahko bi še naštevali, kaj vse se je zgodilo na tem jezeru. Bilo je središče dežele in vir pitne vode. Še danes je za dobršen del Izraela prav Galilejsko jezero največji rezervoar pitne vode.
V parku so bili napisi, da so v parku zanimive živalce. Toda nismo jih videli, saj je bilo najbrž preveč hrupa. Čakali smo in opazovali, ali se bo od kod katera prikazala, pa ni bilo nič. Zato smo šli naprej do avtobusov.
p. Branko Petauer

Ni komentarjev:

Objavite komentar