Delajte pokoro!

Ko so se po sončnem čudežu ljudje začeli vračati, so trije navzoči vzeli vsak enega vidca v naročje in jih nesli nad glavami ljudi, da so jih vsi videli. Dr. Mendes je vzel Lucijo, da bi jo nesel do ceste. Sam je povedal, kako je ob tem Lucija oznanjala fatimsko sporočilo:

»Ko je sonce spet postalo normalno, sem vzel Lucijo v naročje, da bi jo nesel do ceste. Tako so bile moje roke prva tribuna, s katere je oznanjala sporočilo, ki ji ga je naša Gospa rožnega venca pravkar povedala. Z velikim navdušenjem in z veliko vero je vzklikala:

'Delajte pokoro! … Delajte pokoro! … Naša Gospa hoče, da delate pokoro. Če boste delali pokoro, bo vojne konec'« (CP 185).

Lucija je prišla domov brez svojih kit las, ki so ji padale precej pod pas. Mati je bila zelo nejevoljna, ko je videla, da ima Lucija še krajše lase, kot jih je imel Frančišek. Sploh sta bili Lucijini kiti v zadnjih dveh mesecih že precej pristriženi. Tudi ob tem se je Lucija učila odpovedi in darovanja Bogu.

p. Anton

Steber dima, podoben oblaku

Na kraju in ob času prikazovanj se je nad ljudmi dvigal »oblak« ali »steber dima, podoben oblaku«. Priče trdijo, da je bil bolj gost na dan, ko so bili otroci zaprti. Bolj oddaljeni od črnike so mislili, da se dim dviga iz kadilnice za kadilo. Tisti, ki so bili bolj blizu, so ugotovili, da ni bilo nobenega ognja ne kadila. Steber dima, ki je bil podoben oblaku, se je dvigal dva do tri metre nad glavami in izginil v tej višini. Priče poročajo, da se je 13. oktobra trikrat ponovil.

Dr. Gonsalo de Almeida Garrett, slavni zvezdoslovec, je zapisal:

»Ta pojav, ki se je ob določenih urah šestkrat ponovil, je zame eden najpomembnejših, ker je zanj toliko prič. Čudim se, da temu delu prikazanj posvečajo tako malo pozornosti, saj ni znano, da bi se bilo v Lurdu kaj podobnega dogajalo. Ta ponavljajoči se pojav se lahko razloži samo kot nekaj nadnaravnega. Potrebno je za vseh šest pojavov oblaka dima dobiti priče.[1] Jaz imam ta pojav za čudežen« (CP 187–189).

Dr. Gonsalo Garrett je o stebru dima ponovno pisal dr. Formigonu 24. avgusta 1918:

»V fatimskih prikazovanjih je nadvse bistvena točka. Če se ugotovi in potrdi, je jasno dokazana resničnost prikazovanj Device rožnega venca.

Čudno je, da ta nadvse bistvena točka ni bila preiskana in potrjena. Mislim na pojav stebra dima, podobnega kadilu na kraju prikazanj v Fatimi nekaj trenutkov pred prikazanji Device otrokom v vseh šestih prikazanjih na dneve in ure, ki so bile poprej napovedane.

V oktobrskem prikazanju je veliko prič videlo pojav dima. V moji družini štiri ali še več prič.

Pravijo, da je tudi za prikazanje v avgustu precej prič in ta mesec otroci niso šli v Fatimo, kakor je znano« (CP 201).

---

[1] Njegov sin dr. José Maria de Proensa de Almeida Garrett je pojav raziskal in zapisal: »Pozneje so mi verodostojne osebe zatrjevale, da se je isto dogajalo na 13. dan prejšnjih petih mesecev in da se na te dni, kakor tudi na ta dan, tamkaj nikoli ni nič žgalo in tudi ognja ni bilo« (CP 191).

Pastirčke je spremljala Božja svetloba

Svetlobna znamenja so v Svetem pismu povezana z Bogom, Očetom luči (prim. Jak 1,17), in s Kristusom. »Bog je luč in nobene teme ni v njem« (1 Jn 1,5). On »biva v nedostopni luči« (1 Tim 6,16) in nas je »iz teme poklical v svojo čudovito luč« (1 Pt 2,9).

Modri z Vzhoda so šli za zvezdo, ki jih je pripeljala k novorojenemu Odrešeniku. »Zvezda, ki so jo videli vziti, je šla pred njimi, dokler ni prišla in obstala nad krajem, kjer je bilo dete. Ko so zagledali zvezdo, so se silno razveselili« (Mt 2,9–10).

Jezus je oznanjal o sebi: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja« (Jn 8,12). »Dokler sem na svetu, sem luč sveta« (Jn 9,5).

Apostol Janez je videl na nebu ženo, ogrnjeno s soncem: »Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd« (Raz 12,1). Ta žena ni le Cerkev, ampak je tudi Devica Marija.

Jezus je napovedal, da bodo pred koncem sveta na nebu znamenja, ki bodo napovedovala ta konec: »Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah« (Lk 21,25).

Ludovik Ceglar je zapisal v knjigi Sporočila fatimske Gospe:

»Od znamenj, ki so doslej bila vidna na nebu, so bila naprej izrecno napovedana samo znamenja, ki so se videla 13. oktobra 1917 in 25. januarja. 1938. Marija je julija, avgusta in septembra 1917 za oktober ta znamenja napovedala, 'da bodo vsi verjeli'. Lucija je to vsem ljudem že tedaj povedala, zato se je 13. oktobra 1917 zbralo najmanj 50.000 ljudi, ki so videli sončni čudež, medtem ko so otroci videli ob soncu še druga prikazanja, ki jih je Marija septembra napovedala« (CS 18).

Sploh so prikazovanja angela in Marije v Fatimi povezana z nadnaravno svetlobo ali lučjo. O prvem prikazanju angela leta 1916 je Lucija zapisala:

»Nad drevesi smo opazili neko svetlobo, bolj belo kot sneg. Bil je mladenič kakih štirinajst do petnajst let, bolj bel kot sneg, v soncu je bil videti prosojen kot najlepši kristal. Zelo, zelo je bil lep.«

Pri drugem prikazanju je angel pastirčkom naročil, naj darujejo Bogu žrtve v zadoščenje za grehe in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov ter naj vdano prenašajo trpljenje, ki jim ga bo poslal Bog. Lucija te angelove besede primerja z lučjo:

»Te angelove besede so se vtisnile v naša srca kakor luč, ki nam je pomagala, da smo mogli razumeti, kdo je Bog, kako nas ljubi in kako hoče biti ljubljen, in da smo doumeli vrednost žrtve, kako zelo ugaja Gospodu in kako po njej spreobrača grešnike.«

Tudi pred tretjim prikazanjem angela so pastirčki najprej opazili, da nad njimi žari neznana svetloba.

Pri Marijinih prikazovanjih od maja do oktobra 1917 so, preden se je Marija pojavila, videli luč, ki se je bližala. Ko se je Marija pojavila, jo je obdajal sijaj, lepši od sončne svetlobe in zelo bleščeč.

Pri prvem prikazanju so nad neko črniko »zagledali neko gospo, vso belo oblečeno in sijala je bolj kot sonce. Iz nje je izhajala svetlejša in močnejša svetloba, kakor če bi kristalno čašo, polno kristalno čiste vode, presevali žarki najbolj žarečega sonca.« Otroci so ji bili tako blizu, da so »stali v svetlobi, ki jo je obdajala ali iz nje izhajala«.

Marija je proti koncu prvega prikazanja na pastirčke »razlila zelo močno luč, ki je izhajala kakor odsev iz njenih dlani«. Ta luč je prodrla v njihova srca in v najgloblje globine njihovih duš. Videli so »sami sebe v Bogu, ki je bil ta luč, in sicer mnogo jasneje, kakor se vidimo v najboljšem ogledalu«.

Pastirčki so to luč enačili z Bogom. Ko se je Marija po prvem prikazanju poslavljala, jo je obdajala luč, ki ji je »utirala pot skozi zvezdnati svod«.

Po drugem prikazanju je Marija razprostrla roke in pastirčke drugič obsijala z odsevom te neizmerne svetlobe in v globino njihovih src vtisnila svetlobo, ki je odsevala iz njenih rok. Lucija pravi, da so se v tej svetlobi »čutili kakor potopljeni v Boga. Zdelo se je, da sta bila Jacinta in Frančišek v svetlobi, ki se je dvigala proti nebesom, jaz pa v svetlobi, ki se je razlivala na zemljo. Zdi se mi, da je bil namen te čudežne svetlobe vliti v nas spoznanje in posebno ljubezen do Marijinega brezmadežnega Srca.«

V prikazanju 13. julija 1917 Marija preroško napoveduje »neznano svetlobo«, ki bo naznanjala začetek druge svetovne vojne:

»Če pa ne bodo nehali žaliti Boga, se bo pod papeževanjem Pija XI. začela druga, hujša. Ko boste videli neko noč osvetljeno z neznano svetlobo, vedite, da je to veliko znamenje, ki vam ga daje Bog, da bo kaznoval svet za njegove zločine z vojno, lakoto in preganjanji Cerkve ter svetega očeta.«

»Noč, osvetljena z neznano svetlobo«, ki je napovedovala drugo svetovno vojno, je bila v noči med 25. in 26. januarjem leta 1938.

Ko Lucija opisuje tretjo skrivnost, razodene, kaj so videli »v nekakšni velikanski luči, ki je Bog«: »v belo oblečenega škofa, (…) razne druge škofe, duhovnike, redovnike in redovnice, ki so se vzpenjali na strmo goro, na vrhu katere je stal velik križ, kakor če bi bil iz neobdelanih debel hrasta plutovca«.

Nebeška luč je še naprej spremljala Lucijo. Ko je šlo za posvetitev Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu, je imela Lucija v Tuyu v Španiji 13. junija 1929 v samostanski kapeli posebno videnje Svete Trojice, povezano z izrazito nadnaravno svetlobo. Sama pripoveduje, kako je naenkrat »vso kapelo razsvetlila nadnaravna svetloba in na oltarju se je prikazal križ iz svetlobe, ki je segala do stropa. V še jasnejši svetlobi je bilo na gornjem delu križa videti človeško obličje in oprsje, na njegovih prsih goloba, prav tako iz svetlobe, in na križ pribito telo nekega drugega človeka.«

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (26) Sedaj ni več mogoče dvomiti

Po Mariji je deloval Bog. On je bil pri vseh Marijinih prikazanjih navzoč in dejaven. S sončnim čudežem je potrdil resničnost Marijinih prikazovanj in sporočil. S tem je hotel doseči, da bi Marijina sporočila vsi sprejeli in se po njih ravnali.

Fatima je postala milostni kraj, kraj številnih romanj. Kljub tako izrazitemu sončnemu čudežu pa so mnogi ostali še naprej neverni in so skupaj z oblastniki romanja ovirali in sramotili. Ni pa jih bilo tako malo, ki jim je čudež pomagal, da so postali verni. Duhovnik Manuel Pereira da Silva je še istega dne pisal kanoniku Antonu Pereira de Almeida pismo, v katerem po opisu čudeža nadaljuje:

»Vsi so pokleknili, mnogi tudi v blato. V razkošnem vozu, ob katerem je stal dr. Formigon, se elegantno oblečena gospa srednjih let obrne k fantu, ki je bil videti kot visokošolec, in ga vpraša z neizrekljivo ganjenostjo:

'Moj sin, ali še dvomiš o bivanju Boga?'

'Ne, moja mati,' odgovori mladenič z objokanimi očmi. 'Ne, sedaj ni več mogoče.'«

Za vero je poleg razumskega spoznanja, da je verovati pametno, potrebna človekova volja, da je pripravljen po veri tudi živeti. Poleg tega je vera predvsem Božji dar, za katerega mora biti človek v vsej ponižnosti in hvaležnosti popolnoma odprt.

Kljub mnogim Kristusovim čudežem v času njegovega javnega delovanja je večina ljudi ostala neverna. Dogodilo se je in se še danes uresničuje, kar hoče povedati Jezus v priliki o hudobnem bogatašu in ubogem Lazarju. Neusmiljeni bogataš je po smrti prišel v kraj trpljenja, ubogi Lazar pa v Abrahamovo naročje. Bogataš je prosil Abrahama, naj pošlje na zemljo Lazarja, da bo posvaril njegovih pet bratov, da tudi oni po smrti ne bodo prišli v kraj muke. »Abraham pa je rekel: 'Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!' Ta pa je odvrnil: 'Ne, oče Abraham, temveč če kdo od mrtvih pride k njim, se bodo spreobrnili.' On pa mu je rekel: 'Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, tudi če kdo vstane od mrtvih'« (Lk 16,19–31).

Sv. Jožef varuje pred zlom, Marija odpira nebeška vrata

V 32. poglavju svojega življenjepisa sv. Terezija Avilska pripoveduje o videnju pekla, katero ji je Gospod dal leta 1559: »To je ena od najpomembnejših milosti, ki mi jo je Gospod podaril na način, da bi mogla iz nje izvleči največjo korist. Izgubila sem strah pred stiskami in nasprotji tega življenja in od nje sem prejela dovolj poguma za njihovo prenašanje.« V istem 32. poglavju to videnja osmišlja poseben svet, ki se je rodil 24. avgusta 1562 kot natančno nasprotje pekla: prvi reformirani karmel sv. Jožefa v Avili. Majhna Sveta Družina na zemlji!

Majhen samostan, ki je bil uresničen po želji Božjega Srca, ji je opisal Jezus nekega dne po sv. obhajilu: »Jezus je želel, da bi bil samostan posvečen sv. Jožefu, ki nas bo varoval in katerega kip bo postavljen nad ena od njegovih vrat. Marijin kip mora biti postavljen nad druga vrata in Jezusov nad osrednja. Ta samostan bi bil zvezda, ki bi izžareval veliko luč.« Vse je jasno: Ta Božji svet je svet sv. Jožefa. Obstaja dvoje vrat: Prva, vhodna vrata, vodijo na cesto in so zaupana sv. Jožefu. Ta vrata omogočajo, da zapustimo ta zapleteni, zmedeni, sovražni in nevarni svet. Druga vrata, skozi katera je Jezus prišel na ta svet, so skrivnostna. To so Marijina vrata, ki se odpirajo v nebesa.

P. André Doze, Jožef, senca Očeta