FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Romanje papeža Frančiška v Fatimo

Papež Frančišek bo leta 2017 za stoletnico Marijinih prikazovanj poromal v Fatimo na Portugalskem. To je krajevni škof Antonio Marto sporočil po pogovoru s svetim očetom. Frančišek bo tako četrti papež, ki bo obiskal to božjo pot.
Da je papež zelo povezan s fatimsko Gospo, razodeva dejstvo, da je kmalu po svoji izvolitvi marca 2013 izročil svoj pontifikat v varstvo Naše ljube fatimske Gospe. Maja 2013 je lizbonski patriarh José da Cruz Policarpo na željo papeža Frančiška njegov pontifikat posvetil fatimski Materi Božji. Ko so se oktobra 2013 v Fatimi zbrala marijanska gibanja in združenja, je dal papež prepeljati v Rim originalni milostni kip Matere Božje, ki že skoraj sto let v kapeli prikazovanj privablja velike množice.
Papež Benedikt XVI. je bil leta 2010 tretji papež, ki je obiskal to božjo pot. Bl. Pavel VI. je prišel v Fatimo leta 1967, sv. Janez Pavel II. je tja romal v letih 1982, 1991 in 2000. Prav na fatimski dan, 13. maja 1981, ga je hudo ranil turški terorist Ali Agca. Da je takrat na Trgu svetega Petra ostal živ, je pripisoval varstvu fatimske Marije.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (26) Sedaj ni več mogoče dvomiti

Po Mariji je deloval Bog. On je bil pri vseh Marijinih prikazanjih navzoč in dejaven. S sončnim čudežem je potrdil resničnost Marijinih prikazovanj in sporočil. S tem je hotel doseči, da bi Marijina sporočila vsi sprejeli in se po njih ravnali.

Fatima je postala milostni kraj, kraj številnih romanj. Kljub tako izrazitemu sončnemu čudežu pa so mnogi ostali še naprej neverni in so skupaj z oblastniki romanja ovirali in sramotili. Ni pa jih bilo tako malo, ki jim je čudež pomagal, da so postali verni. Duhovnik Manuel Pereira da Silva je še istega dne pisal kanoniku Antonu Pereira de Almeida pismo, v katerem po opisu čudeža nadaljuje:

»Vsi so pokleknili, mnogi tudi v blato. V razkošnem vozu, ob katerem je stal dr. Formigon, se elegantno oblečena gospa srednjih let obrne k fantu, ki je bil videti kot visokošolec, in ga vpraša z neizrekljivo ganjenostjo:

'Moj sin, ali še dvomiš o bivanju Boga?'

'Ne, moja mati,' odgovori mladenič z objokanimi očmi. 'Ne, sedaj ni več mogoče.'«

Za vero je poleg razumskega spoznanja, da je verovati pametno, potrebna človekova volja, da je pripravljen po veri tudi živeti. Poleg tega je vera predvsem Božji dar, za katerega mora biti človek v vsej ponižnosti in hvaležnosti popolnoma odprt.

Kljub mnogim Kristusovim čudežem v času njegovega javnega delovanja je večina ljudi ostala neverna. Dogodilo se je in se še danes uresničuje, kar hoče povedati Jezus v priliki o hudobnem bogatašu in ubogem Lazarju. Neusmiljeni bogataš je po smrti prišel v kraj trpljenja, ubogi Lazar pa v Abrahamovo naročje. Bogataš je prosil Abrahama, naj pošlje na zemljo Lazarja, da bo posvaril njegovih pet bratov, da tudi oni po smrti ne bodo prišli v kraj muke. »Abraham pa je rekel: 'Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!' Ta pa je odvrnil: 'Ne, oče Abraham, temveč če kdo od mrtvih pride k njim, se bodo spreobrnili.' On pa mu je rekel: 'Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, tudi če kdo vstane od mrtvih'« (Lk 16,19–31).

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI, Slovenijo bo obiskala fatimska Marija romarica

Lansko leto je Slovenska škofovska konferenca uradno zaprosila rektorja svetišča v Fatimi na Portugalskem, da Cerkvi na Slovenskem zagotovi kip fatimske Marije romarice za čas od 13. maja do 13. oktobra 2016. Rektor pater Carlos Cabecinhas je obljubil, da takrat dobimo kip št. 5. To bo zdaj v Sloveniji že tretji Marijin obisk, odkar je fatimski Marijin kip leta 1947 začel romati po svetu.

Originalni milostni kip fatimske Marije iz cedrovega lesa stoji v fatimski kapelici na mestu, kjer se je Devica Marija leta 1917 prikazovala trem pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti. Leta 1920 ga je po podatkih vidkinje Lucije izdelal kipar José Ferreira Thedim iz portugalskega mesta Braga. Ta kip je bil na željo papeža Janeza Pavla II. leta 1984 in 2000 prepeljan v Vatikan, da je papež pred njim posvetil svet Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Tudi sedanji papež Frančišek je pred tem originalnim kipom na Trgu sv. Petra oktobra 2013 izvršil posvetitev Mariji, ko so bila zbrana različna marijanska gibanja in skupnosti z vsega sveta, tudi skupina iz Slovenije.

Da bi mogla fatimska Marija neprestano romati po vsem svetu, je isti kipar, ki je naredil originalni kip, po njem izdelal še enega. Dne 13. maja 1947 ga je okronal Manuel Mendes, nadškof iz Evore. Tedaj so kip odpeljali na Nizozemsko v Maastricht, da je predsedoval mednarodnemu marijanskemu kongresu. Nato je večkrat obšel ves svet, prinašajoč sporočilo miru in ljubezni. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da je kak milostni kip preromal vse celine sveta. Fatimska Mati Božja je pritegnila velike množice ljudi, tudi pripadnike drugih ver in neverne. Po njej so ljudje prejeli mnogo milosti in se spreobračali. Poročajo tudi o čudežih. Versko življenje se je poglobilo.

Da bi bilo mogoče ustreči vedno številnejšim prošnjam, je bilo v zadnjem času po originalnem kipu narejenih, blagoslovljenih in okronanih še nekaj kipov, da so na razpolago za posamezne dežele, škofije in tudi župnije ter romarska središča. Zlasti pred fatimsko stoletnico je veliko povpraševanj. Zadnji, dvanajsti kip, je bil narejen in blagoslovljen v kapeli prikazovanj leta 2013 in je takoj odpotoval v Brazilijo, kjer bo to veliko deželo preromal od 13. maja 2013 do 13. oktobra 2017. Tako bo Brazilija proslavila fatimsko stoletnico in se poglobila v veri in ljubezni do Device Marije.

Kakšen pomen ima romanje fatimskega Marijinega kipa po vsem svetu? Zakaj naj bi prišel tudi k nam, saj imamo Marijine kipe tudi doma? Zakaj sta papeža Janez Pavel II. in Frančišek dala prav fatimski kip pripeljati v Vatikan? Lahko bi rekla: »Saj imamo v Rimu veliko znamenitih Marijinih kipov, ki po umetniški vrednosti daleč prekašajo fatimski kip, ki ni niti sto let star.« Marija si je izbrala prav Fatimo kot poseben kraj Božje milosti. Izkustva po vsem svetu in tudi v Sloveniji kažejo, kako Marijin obisk vodi k Jezusu in zvestejšemu življenju po evangeliju. Fatima je tesno povezana z dogajanji v vesoljni Cerkvi in s papeži, posebej z Janezom Pavlom II., z atentatom nanj in s posvetitvijo sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu, predvsem pa s padcem komunizma.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (24) Sem Gospa rožnega venca

Poglejmo Lucijino pripovedovanje v četrtem Spominu:

»Od doma smo odšli že precej zgodaj, ker smo računali, da se bomo na poti veliko zamudili. Res se je ljudi kar trlo. Lilo je kot iz škafa. Ker se je moja mati bala, da je tisti dan zadnji v mojem življenju, se ji je zaradi negotovosti, kaj se bo zgodilo, trgalo srce in me je hotela spremljati. Po poti so se ponavljali prizori prejšnjega meseca, le da jih je bilo več in so bili še bolj ganljivi. Niti globoko blato na poteh ni oviralo teh ljudi, da ne bi pokleknili v milo proseči in ponižni drži. Ko smo prišli v Covi da Iria do črnike, sem po notranjem nagibu prosila ljudi, naj zaprejo dežnike, da bomo molili rožni venec. Malo zatem smo videli odsev svetlobe in takoj našo Gospo nad črniko.

‘Kaj hočete od mene?’

‘Hočem ti povedati, naj tukaj naredijo kapelo meni v čast. Sem Gospa rožnega venca. Še naprej vsak dan molite rožni venec. Vojna se bo končala in vojaki se bodo v kratkem vrnili domov.’

‘Prositi Vas moram veliko stvari, da bi ozdravili nekatere bolnike in spreobrnili nekatere grešnike ter še mnogo drugega …’

‘Nekatere bom ozdravila, drugih ne. Morajo se poboljšati in prositi odpuščanja za svoje grehe.’

In bolj žalostna je rekla:

‘Naj ljudje ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki je že zelo žaljen.’

Razprostrla je roke, da so zažarele v soncu. Medtem ko se je dvigala, se je odsev njene svetlobe odbijal na soncu.«

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (22) Peto prikazanje fatimske Gospe 13. septembra 1917 Prosite našo Gospo!

Županova ugrabitev je bila najboljša reklama za množični obisk ljudi v Irijski globeli. Bili so ogorčeni nad obsodbe vredno zlorabo upravne oblasti. Ugrabitev je potrdila prepričanje, ki je bilo v tem času že splošno, da otroci resnice zavestno ne ponarejajo. Ljudje so občudovali njihovo odločnost.

Dne 13. septembra je bil četrtek. Tega dne se je nabralo okrog petindvajset do trideset tisoč ljudi iz vse Portugalske, tudi mnogi bolniki, ki so prosili za ozdravljenje.

Lucija v četrtem Spominu najprej pripoveduje, kaj se je dogajalo med potjo v Covo da Iria:

»Ko se je bližala ura, sem šla tja z Jacinto in Frančiškom med številnimi ljudmi, ki so nas zelo ovirali. Ceste so bile prepolne ljudi. Vsi so nas hoteli videti in govoriti z nami, nihče se ni oziral na druge. Mnogo ljudi, tudi gospe in gospodje, ki se jim je posrečilo prebiti se skozi množico, ki nas je obdajala, je pred nami pokleknilo in nas prosilo, da bi naši Gospe povedali o njihovih potrebah. Drugi, ki se jim ni posrečilo priti do nas, so od daleč klicali:

'Za božjo voljo, prosite našo Gospo, naj ozdravi mojega sina, ki je pohabljen!'

Drugi:

'Naj ozdravi mojega, ki je slep!'

Drugi:

'Mojega, ki je gluh!'

'Naj pripelje nazaj iz vojske mojega moža …'

'… mojega sina, ki je šel k vojakom!'

'Naj mi spreobrne grešnika!'

'Naj mi da zdravja, ker sem jetičen!'

In še mnogo, mnogo drugih.

Tam so prišle na dan vse bridkosti ubogega človeštva. Nekateri so kričali celo z vrhov dreves in zidov, na katere so se povzpeli, da bi nas videli. Enim smo obljubili, drugim smo dali roko, da smo jim pomagali vstati s prašnih tal, in tako smo šli naprej po zaslugi nekaterih mož, ki so nam utirali pot skozi množico.«

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (20) Dogodki v Covi da Iria 13. avgusta

Dne 13. avgusta se je zaradi smešenja fatimskih dogodkov v veri nenaklonjenih časopisih v Covi da Iria nabrala velika množica okrog osemnajst tisoč ljudi, ki so nestrpno pričakovali prihod pastirčkov. Molili so rožni venec in prepevali cerkvene pesmi. Nenadoma se je kakor blisk razširila vest, da je pastirčke ugrabil domači župan. Ljudje so bili žalostni in razdraženi.

Jacintina in Frančiškova mati Olimpija je med potjo v Irijsko globel zvedela, da je upravitelj odpeljal otroke v Ourém. Vrnila se je in to sporočila Lucijini materi Mariji Rosi, ki se je zasmejala in rekla:

»Pa naj ne lažejo naokoli!«

»O, kaj jim bodo tam storili!«

»Ne boj se! Ne bodo jih požrli.«

Sama je pozneje povedala, da si je mislila: Če so lagali, so kazen zaslužili. Če so govorili po pravici, jih bo naša Gospa branila.

Po izjavi prič so se tam 13. avgusta dogajali posebni pojavi: Pri vznožju črnike je tako zaropotalo, da so se ljudje silno prestrašili in bili kakor iz uma. Kričali so in mislili, da bodo pomrli. Nekateri so začeli bežati. Skoraj vsi navzoči so videli različna znamenja. Do črnike se je spustil oblak in zaprašil ozračje, da se je zdelo temno. Sonce se je spustilo niže, po pričevanju neke priče celo niže kakor 13. oktobra. Vsi predmeti so postali rumeni. Pokazal se je bel oblak, ki je šel od juga proti severovzhodu in je dobival različne, zelo lepe barve. Sonce je blesk popolnoma izgubilo, da je bilo mogoče gledati vanj in so se mu barve spremenile.

Ko je domači župnik Manuel Marques Ferreira 6. avgusta 1918 zapisal najstarejše ohranjeno poročilo o ugrabitvi otrok, je na koncu dodal naslednje besedilo:

»Po nekaj minutah pride pred župnišče avtomobil in z njim nekaj kolesarjev ter sporočijo nejevoljo velike množice, ki je v Irijski globeli zahtevala, da me kamnajo kot sokrivca ugrabitve otrok. Pojasnil sem jim svojo nedolžnost in izrazil celo ogorčenost zaradi tega dejanja. Po dobroti presvete Device mi niso nič hudega storili. Samo neki župljan mi je rekel nekaj neprimernih besed.«

Leirijski glasnik je objavil 22. avgusta 1917 župnikov dopis, v katerem med drugim piše:

»Kot katoliški duhovnik zavračam z vsem srcem, razglašam in zatrjujem vsem, ki so zvedeli ali utegnejo zvedeti tako obrekljivo, odvratno in za moj obstoj in položaj kot župnika nevarno trditev, da sem bil sokriv dejanja, s katerim so bili otročiči, ki pravijo, da so videli našo Gospo, nasilno odvzeti oblasti staršev in v nejevoljo množici (…).«

Župnik je bil otrokom naklonjen, njegova zadržanost do fatimskih dogodkov pa je utemeljena, ker mora biti Cerkev previdna in mora temeljito preiskati, ali gre res za nadnaravne pojave, preden izreče svojo sodbo. Nepristni pojavi, ki bi jih imelo vodstvo Cerkve za pristne, bi ji prinesli veliko duhovno škodo. Ob ugrabitvi otrok je prostozidarstvo pokazalo svoj pravi obraz.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (19) Upravitelj 13. avgusta 1917 ugrabi otroke Upravitelj pastirčke zasliši in ugrabi

Trinajstega avgusta zgodaj zjutraj je prišel okrajni upravitelj na Frančiškov in Jacintin dom. Moral je počakati, ker so bili pastirčki še na paši. Naročil je Lucijinemu očetu, naj svojo hčerko privede k Frančišku in Jacinti. Tam jih je o skrivnosti najprej zaslišal neki duhovnik, nato upravitelj, ki jih je skušal prisiliti, kakor že prej v Ourému Lucijo, da bi mu razodeli skrivnost in obljubili, da ne bodo nikoli več šli v Covo da Iria.

Ker upravitelj pri otrocih ni ničesar dosegel, je očetoma ukazal, naj gresta z njimi k župniku v župnišče, da jih bo še župnik zaslišal. Pozneje jih bo že upravitelj na vozu odpeljal v Covo da Iria, da bodo pravočasno na kraju prikazovanja. V župnikovi pisarni jih je domači župnik v upraviteljevi navzočnosti zaslišal. O tem je 6. avgusta 1918 napisal poročilo, ki je najstarejše in najbolj izčrpno poročilo o ugrabitvi otrok:

»Dne 13. avgusta okoli desetih dopoldne je bil pri meni v župnišču župnik iz Vare de Torres Novas Anton de Oliveira Reis. V hišo sta vstopila upravitelj občine Artur de Oliveira Santos, ki je pripeljal s seboj na vozu župnika iz Porta de Mós, ki se imenuje Manuel Carreira Posas. Ko sem temu duhovniku izrazil svoje začudenje, da je spremljal civilnega oblastnika v zadevi te vrste, mi je dejal, da ni to nič posebnega, ker sta prišla z domov otrok, kjer sta jih zasliševala, in da tako upravitelj kakor on verjameta otrokom. Ne dvomita, vendar sta prišla v mojo hišo, da bi jaz zaslišal otroke, ki prihajajo zaradi skrivnosti – prvič sem slišal o skrivnosti – ki jim jo je, kakor pravijo, povedala Gospa, a je njima niso razodeli. Potem jih bo sam upravitelj peljal na kraj prikazovanj, kamor tudi on želi iti. Isto mi je izjavil upravitelj, ki se je delal, kakor da verjame ali da je vsaj radoveden.

Kakšne pol ure pozneje so vstopili otroci in njihovi starši. Upravitelj me prosi, da bi jih zaslišal, kar sem storil v njegovi navzočnosti. Ko sem vprašal Lucijo, kdo jo je poučil o tem, kar je povedala, je odgovorila, da je to bila tista Gospa, ki jo je videla v Irijski globeli. Ko sem ji dejal, da gre v pekel, kdor trosi laži, ki napravijo toliko škode, kolikor je povzroča to, kar ona pripoveduje, in da bo šla v pekel, če laže, ker hodi tja toliko prevaranih ljudi, je odgovorila:

'Če gre v pekel, kdor laže, ona zavoljo tega ne bo šla v pekel, ker se ne laže, ampak samo pove, kar je videla, in to, kar je Gospa njej rekla. Če ljudje gredo tja, gredo zato, ker hočejo. Ona ni nikogar klicala.'

Vprašam jo, ali ji je Gospa povedala kakšno skrivnost. Odgovori, da jo je, vendar mi je ne bo odkrila.

Ko sem ji postavil več vprašanj glede skrivnosti, mi je odgovorila:

'Poslušajte! Če hočete, grem tja gor in vprašam Gospo, ali mi dovoli, da povem skrivnost. Če mi bo dala dovoljenje, jo bom povedala.'

Tedaj pravi upravitelj:

'Gre za nadnaravne stvari … pojdimo od tod!'

Vstane in zapove otrokom, da gredo na voz vpričo staršev in omenjenih duhovnikov. Nekaj časa gre po cesti, ki pelje v Irijsko globel, potem pa se v divjem diru vrne na cesto, ki pelje v Vila Nova de Ourém, kjer je zadrževal otroke do petnajstega, ko jih je prišel izročit staršem.

Vest o ugrabitvi otrok je kakor blisk naglo prišla do kraja prikazovanj, kjer je okoli 15 do 18 tisoč ljudi hrepeneče čakalo na njihov prihod.«

Lucijin oče je hotel, da gredo otroci peš v Covo da Iria, a upravitelj je predlagal, naj gredo na voz, da bodo hitreje prišli na cilj in da jih ne bodo ovirali ljudje. Oče je nato pristal na to. Ko je voz oddirjal v napačno smer, je Lucija ugovarjala, da to ni prava smer. Upravitelj je dejal, da gredo najprej h gospodu župniku v Ourém, nato se bodo z avtom vrnili v Covo da Iria, če bi bilo pozno, da bodo prišli še o pravem času na cilj.