Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

Prikaz objav z oznako spremljala. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako spremljala. Pokaži vse objave

četrtek, 21. maj 2015

Pastirčke je spremljala Božja svetloba


Svetlobna znamenja so v Svetem pismu povezana z Bogom, Očetom luči (prim. Jak 1,17), in s Kristusom. »Bog je luč in nobene teme ni v njem« (1 Jn 1,5). On »biva v nedostopni luči« (1 Tim 6,16) in nas je »iz teme poklical v svojo čudovito luč« (1 Pt 2,9).
Modri z Vzhoda so šli za zvezdo, ki jih je pripeljala k novorojenemu Odrešeniku. »Zvezda, ki so jo videli vziti, je šla pred njimi, dokler ni prišla in obstala nad krajem, kjer je bilo dete. Ko so zagledali zvezdo, so se silno razveselili« (Mt 2,9–10).
Jezus je oznanjal o sebi: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja« (Jn 8,12). »Dokler sem na svetu, sem luč sveta« (Jn 9,5).
Apostol Janez je videl na nebu ženo, ogrnjeno s soncem: »Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd« (Raz 12,1). Ta žena ni le Cerkev, ampak je tudi Devica Marija.
Jezus je napovedal, da bodo pred koncem sveta na nebu znamenja, ki bodo napovedovala ta konec: »Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah« (Lk 21,25).

Ludovik Ceglar je zapisal v knjigi Sporočila fatimske Gospe:
»Od znamenj, ki so doslej bila vidna na nebu, so bila naprej izrecno napovedana samo znamenja, ki so se videla 13. oktobra 1917 in 25. januarja. 1938. Marija je julija, avgusta in septembra 1917 za oktober ta znamenja napovedala, 'da bodo vsi verjeli'. Lucija je to vsem ljudem že tedaj povedala, zato se je 13. oktobra 1917 zbralo najmanj 50.000 ljudi, ki so videli sončni čudež, medtem ko so otroci videli ob soncu še druga prikazanja, ki jih je Marija septembra napovedala« (CS 18).

Sploh so prikazovanja angela in Marije v Fatimi povezana z nadnaravno svetlobo ali lučjo. O prvem prikazanju angela leta 1916 je Lucija zapisala:
»Nad drevesi smo opazili neko svetlobo, bolj belo kot sneg. Bil je mladenič kakih štirinajst do petnajst let, bolj bel kot sneg, v soncu je bil videti prosojen kot najlepši kristal. Zelo, zelo je bil lep.«
Pri drugem prikazanju je angel pastirčkom naročil, naj darujejo Bogu žrtve v zadoščenje za grehe in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov ter naj vdano prenašajo trpljenje, ki jim ga bo poslal Bog. Lucija te angelove besede primerja z lučjo:
»Te angelove besede so se vtisnile v naša srca kakor luč, ki nam je pomagala, da smo mogli razumeti, kdo je Bog, kako nas ljubi in kako hoče biti ljubljen, in da smo doumeli vrednost žrtve, kako zelo ugaja Gospodu in kako po njej spreobrača grešnike.«
Tudi pred tretjim prikazanjem angela so pastirčki najprej opazili, da nad njimi žari neznana svetloba.

Pri Marijinih prikazovanjih od maja do oktobra 1917 so, preden se je Marija pojavila, videli luč, ki se je bližala. Ko se je Marija pojavila, jo je obdajal sijaj, lepši od sončne svetlobe in zelo bleščeč.
Pri prvem prikazanju so nad neko črniko »zagledali neko gospo, vso belo oblečeno in sijala je bolj kot sonce. Iz nje je izhajala svetlejša in močnejša svetloba, kakor če bi kristalno čašo, polno kristalno čiste vode, presevali žarki najbolj žarečega sonca.« Otroci so ji bili tako blizu, da so »stali v svetlobi, ki jo je obdajala ali iz nje izhajala«.
Marija je proti koncu prvega prikazanja na pastirčke »razlila zelo močno luč, ki je izhajala kakor odsev iz njenih dlani«. Ta luč je prodrla v njihova srca in v najgloblje globine njihovih duš. Videli so »sami sebe v Bogu, ki je bil ta luč, in sicer mnogo jasneje, kakor se vidimo v najboljšem ogledalu«.
Pastirčki so to luč enačili z Bogom. Ko se je Marija po prvem prikazanju poslavljala, jo je obdajala luč, ki ji je »utirala pot skozi zvezdnati svod«.
Po drugem prikazanju je Marija razprostrla roke in pastirčke drugič obsijala z odsevom te neizmerne svetlobe in v globino njihovih src vtisnila svetlobo, ki je odsevala iz njenih rok. Lucija pravi, da so se v tej svetlobi »čutili kakor potopljeni v Boga. Zdelo se je, da sta bila Jacinta in Frančišek v svetlobi, ki se je dvigala proti nebesom, jaz pa v svetlobi, ki se je razlivala na zemljo. Zdi se mi, da je bil namen te čudežne svetlobe vliti v nas spoznanje in posebno ljubezen do Marijinega brezmadežnega Srca.«
V prikazanju 13. julija 1917 Marija preroško napoveduje »neznano svetlobo«, ki bo naznanjala začetek druge svetovne vojne:
»Če pa ne bodo nehali žaliti Boga, se bo pod papeževanjem Pija XI. začela druga, hujša. Ko boste videli neko noč osvetljeno z neznano svetlobo, vedite, da je to veliko znamenje, ki vam ga daje Bog, da bo kaznoval svet za njegove zločine z vojno, lakoto in preganjanji Cerkve ter svetega očeta.«
»Noč, osvetljena z neznano svetlobo«, ki je napovedovala drugo svetovno vojno, je bila v noči med 25. in 26. januarjem leta 1938.
Ko Lucija opisuje tretjo skrivnost, razodene, kaj so videli »v nekakšni velikanski luči, ki je Bog«: »v belo oblečenega škofa, (…) razne druge škofe, duhovnike, redovnike in redovnice, ki so se vzpenjali na strmo goro, na vrhu katere je stal velik križ, kakor če bi bil iz neobdelanih debel hrasta plutovca«.

Nebeška luč je še naprej spremljala Lucijo. Ko je šlo za posvetitev Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu, je imela Lucija v Tuyu v Španiji 13. junija 1929 v samostanski kapeli posebno videnje Svete Trojice, povezano z izrazito nadnaravno svetlobo. Sama pripoveduje, kako je naenkrat »vso kapelo razsvetlila nadnaravna svetloba in na oltarju se je prikazal križ iz svetlobe, ki je segala do stropa. V še jasnejši svetlobi je bilo na gornjem delu križa videti človeško obličje in oprsje, na njegovih prsih goloba, prav tako iz svetlobe, in na križ pribito telo nekega drugega človeka.«