Prvi večji sneg je polomil starodavno hruško ob poti. Oče jo je vse življenje skrbno obrezoval in ji potem, ko je vanjo udarila strela, pomagal, da je spet oživela. Zdaj je padla čez cesto, se zlomila in njeno trhlo deblo nam je povedalo, da je umirala. Na križpotju stoji križ, leseno znamenje, ki ga je bilo treba v več kot sto letih pogosto obnoviti ali celo zamenjati leseni del. Podrl ga je močan veter in čakali smo, da bo odlezel sneg, da ga spet postavimo.
Čas mu je merila dvesto let stara ura. Nihče je ni znal več popraviti razen p. Simona Ašiča. A tudi on je odšel s tega sveta in ura je za vedno obstala, oče pa ni mogel brez njenega bitja. Kupili smo novo, dokaj podobno stari, a je ni maral. Visela je sicer na zidu, a ni dovolil, da bi jo navili. Umrl je med sredozimci.
Pričakovali in pričakali smo pomlad. Bukve v gozdu za hišo so ozelenele, razveselili smo se kukavice in njenega pomenljivega oglašanja, le lastovic nismo pričakali. Vedno so gnezdile pod nadstreškom, oče jim je pripravljal opore za gnezda. Tokrat se niso vrnile. Pa tudi naslednje leto ne. V nekatera njihova gnezda so se naselili vrabci. A lastovic nismo pozabili, kakor ne očeta.
Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar