XI. Šesto prikazanje Marije

»Povsod drugod so bolj verjeli otrokom, kot v domačem kraju. Za 13.oktober, ko je bil napovedan čudež, so grozili, da jih bodo pobili, če se čudež ne zgodi. Starši pastirčkov so bili zelo zaskrbljeni. Govorilo se je celo, da so nastavili bombe. Sosedje so jim svetovali, naj otroke odpeljejo kam proč. Toda otroci se niso bali. Pogumno so se odpravili v Irijsko globel. Od doma so odšli v najhujšem nalivu. Sledilo jim je okoli 7o tisoč ljudi. »

»To je zelo dosti, kajne«, je ocenil Miha.

»Lahko si predstavljata, koliko je to. Pravijo, da gre v našo cerkev v Ivančni Gorici, kadar je polna do zadnjega kotička, okoli 6oo ljudi. Če to pomnožimo s sto in jih še tisoč prištejemo, vidimo kakšna množica se je valila po poteh okoli Fatime. Ljudje so prišli s konji in vozovi, nekateri tudi z avtomobili. Si lahko mislite koliko pašnikov in njiv so poteptali?«

»Potem je bilo po poti najbrž dosti blata.« je sklepal Miha.

»Seveda. Toda ljudje so vseeno poklekovali in rotili otroke, naj zanje prosijo pri Mariji.«
»Pa so si pastirji zapomnili vse te prošnje, če je bilo toliko ljudi?« je dvomila Nika.

»Prav gotovo ne, saj tudi ni bilo časa, da bi jih posredovali Gospe. Ampak ljudem je nekaj pomenilo že to, da so izrekli svoje prošnje.«

»Seveda, saj bi jih Marija slišala tudi, če bi jih iskreno izrekli samo v svojem srcu. Ampak najbrž so mislili, da bo bolj zaleglo, če jih bodo izrekli po posrednikih ,«je ugotovila Nika.

»No, končno se je nad drevesom, ki so ga obiskovalci že dodobra opustošili, pojavila čudežna svetloba. »

»Pa so zdaj vsi ti tisoči ljudi tudi videli Marijo?«

»Ne, bilo je tako kot vsakokrat. Otroci so začeli moliti rožni venec. Lucija je rekla ljudem, naj storijo isto. Potem so Frančišek, Jacinta in Lucija nad drevesom zagledali Marijo. Najprej je naročila, naj ji na tistem mestu postavijo kapelo. Nato je povedala, da se imenuje Gospa rožnega venca in naj še naprej molijo rožni venec.«

»Tudi pri nas radi molimo rožni venec«, se je pohvalil Miha

»Ga vedno molite vsi skupaj?«

»Velikokrat ga molimo skupaj, dostikrat pa tudi sam.«

» Kadar ga molimo skupaj, je lepše,« je pristavila Nika.«To je, ko so prazniki. Nazadnje smo ga molili na Sveti večer, pa za novo leto in sv. Tri kralje. Takrat smo tudi blagoslovili hišo.. Pa ob vseh svetih zvečer ga tudi molimo« .

»Jaz ga zelo rad molim tudi sam«, je zašepetal Miha.

»Ali ni to dolga molitev za takšnegale fanta?«

» Ne, saj ne zmolim vedno vseh delov. Znal sem ga moliti že, ko sem imel pet let.«

»Nemogoče,« nisem mogla skriti presenečenja.

»Ja, babica je učila Niko, jaz sem pa poslušal.«

»Marija v Fatimi je pri vseh prikazovanih imela v rokah rožni venec. Tudi zdaj, ko je povedala, da je Gospa rožnega venca. Ko je izrekla svoje naročilo, se je dvignila v nebo in izginila. Šele tedaj se je na nebu prikazalo čudno videnje, ki so ga doživeli tudi drugi. Lucija ga je opisala takole: Videli smo nenavadne slike: svetega Jožefa z detetom Jezusom in nebeško Gospo v beli obleki z modrim plaščem. Zdelo se je, da sv. Jožef z detetom Jezusom blagoslavlja svet z roko v obliki križa. Malo zatem, ko je to prikazanje izginilo, sem zagledala našega Gospoda in našo Gospo, ki se mi je zdela, da je naša Žalostna Mati Božja. Zdelo se je, da je naš Gospod blagoslavljal svet na enak način kot sveti Jožef. Ta prikazen je izginila in zdelo se mi je, da vidim še enkrat našo Gospo, podobno naši Karmelski Gospe.“

»To je, kakor bi gledali film,« je ugotovil Miha.

»Ko so na nebu izginili ti nadnaravni pojavi na nebu, se je zgodil tako imenovani „sončni čudež“, ki so ga videli vsi navzoči, med njimi tudi neverni in tisti, ki so prišli z namenom, da bi govorili o prevari. V času videnja je dež nenadoma prenehal. Oblaki so se pretrgali in prikazalo se je sonce. Podobno je bilo okrogli srebrni plošči. Izgubilo je svoj bleščeči odsev, tako da so ljudje brez težav zrli vanj. Zdelo se je, da se sončni rob z veliko naglico vrti okoli svoje osi. Med vrtenjem so se iz sonca osipavali svetlobni žarki različnih barv in ljudem se je zdelo, kot bi gledali v vrteči se ognjemet. Žarki so obarvali predmete na zemlji. Sonce je postalo vijolične, nato pa oranžne barve. Vse to je trajalo približno deset minut. Nenadoma se je sonce s silovito naglico pognalo proti zemlji. Ljudje so zakričali od groze in se v molitvi zatekli k Jezusu in Mariji. Slednjič se je sonce ustavilo in začelo svetiti z običajno svetlobo. Ljudje so si oddahnili. V času sončnega čudeža se je obleka na premočenih ljudeh popolnoma posušila. Potem pa je bilo spet vse tako, kakor prej.«

Nika in Miha sta molčala. Lep čas nista ničesar vprašala, potem je rekla Nika:« Ali so otrokom zdaj končno verjeli?«
»Mnogi so verjeli. Mnogi niso hoteli verjeti in še danes ne verjamejo. Zato bomo tudi mi vztrajno molili rožni venec, da bi čim več ljudi verjelo,« sem jima rekla za slovo.

Valerija Ravbar