Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 12. januar 2020

Kako rastemo v ljubezni do Boga?

Naša glavna naloga na zemlji je, da vse življenje rastemo v ljubezni in s tem v svetosti. “Tisti, ki ne raste, že s tem nazaduje,” pravi sv. Katarina Sienska. Ponovno si pomagajmo s podobo delavca (najemnika) in otroka. Delavec ne služi lastniku podjetja iz strahu pred kaznijo. Vendar njegova ljubezen ni popolna, ker išče lastne koristi. Delavec dela za pravično plačo in za druge ugodnosti, ki mu po zakonodaji pripadajo. Takoj bi se razhudil, če bi mu kdo kratil njegove pravice.
Takšne daj-dam odnose prenašamo tudi na Boga in v tem primeru smo kakor njegovi najemniki ali delavci. Če Boga tako ljubimo, pričakujemo od njega lastne koristi: večno plačilo v nebesih, na zemlji pa razne ugodnosti, zdravje, materialno preskrbljenost in duhovno tolažbo. Pogosto mislimo bolj na korist, zaradi katere ljubimo Boga kakor na Boga samega. Ne sledimo Bogu, ampak zadovoljstvu, ki ga najdemo v Bogu. Pričakujemo, da se bo nam bolje godilo kakor tistim, ki se za Boga ne zmenijo.
Da ta ljubezen ni popolna, se pokaže takrat, ko od Boga ne prejemamo več duhovne tolažbe in smo izpostavljeni raznim preizkušnjam. Nesrečni smo, razburjamo se in se pritožujemo nad Bogom, kar je znamenje, da se še nismo popolnoma znebili sebičnosti.
Če zavestno živimo kot Božji otroci, ljubimo Boga brez ozira na njegovo plačilo. To je sinovska ali prijateljska ljubezen. Isto velja za tiste, ki gledajo na svojo dušo kot na nevesto ženina Jezusa Kristusa. V tem primeru gre za zaročno ljubezen.
Do sinovske ali prijateljske ali zaročne ljubezni je mogoče priti, če vztrajno sodelujemo z Božjo milostjo. Na tej stopnji nas Bog ljubi kot svoje prijatelje in se nam razodeva kot svojim otrokom in kakor se razodeva ženin nevesti. Velja namreč Jezusovo zagotovilo, da nas bo ljubil in se nam razodel (prim. Jn 14,21).
Popolna ljubezen je dar Svetega Duha. Človek na tej stopnji ljubezni je z Bogom tesno povezan v goreči molitvi. Pripravljen je zaradi Boga sprejeti kakršno koli trpljenje in preizkušnjo. Pripravljen je služiti bližnjemu in ga voditi k Bogu. Ljubezen okuša sam, hkrati pa jo izkazuje bližnjemu. Pripravljen je Bogu v čast sprejeti različne žalitve in krivice: posmeh, zaničevanje, mučenja, očitke, preganjanja. Če kristjan vse te in podobne preizkušnje iz ljubezni do Boga potrpežljivo prenaša, je na stopnji popolne ljubezni. Iz nepopolne ljubezni je prešel v popolno. Upodobil se je po Križanem, ki je bil v najhujšem trpljenju potrpežljiv in ni godrnjal.
Popolni so se odpovedali svetu in svoji sebičnosti. So v duhu in v volji ubogi. Človek v popolni ljubezni je ponižen, potrpežljiv, srčen in vztrajen. Nič mu ne morejo niti hudič s svojimi skušnjavami niti ljudje s svojim obrekovanjem in žalitvami. Človek se ob vsem tem, če v popolni ljubezni vztraja, še bolj utrdi in posveti.

Ni komentarjev:

Objava komentarja