Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 18. oktober 2017

Vir največje sile (6) Kadar omahujemo



Časnikarski poročevalec je nekoč vprašal severnoameriškega milijonarja: »Kaj sodite? V čem je skrivnost vašega uspeha, ki ste ga imeli v svojih kupčijah?«
Milijonar je namršil obrvi in odgovoril: »Prav dobro vem, zakaj sem prišel, kamor sem prišel!« Poročevalca je tak odgovor nekoliko zmedel, zato je skromno vprašal: »Ali mi tudi lahko poveste ta svoj »zakaj«? »Predvsem nikar ne mislite,« je odgovoril magnat, »da je moja kariera od vsega začetka bila uspešna. Večkrat sem v svojih podjetjih doživel polom, ker si nisem bil na jasnem, kaj naj storim, da bom zmagal. Odkar pa sem odkril to skrivnost, vam lahko rečem, da sem ga tiste malokrat, kar sem ga polomil, prav zato polomil, ker se nisem ravnal po tem načelu.«
Milijonar si je prižgal pipo in pristavil: »Vselej sem se poprej pobrigal, da sem si prišel na jasno, kaj pravzaprav hočem. Nato pa sem se brez oklevanja lotil stvari in jo skušal izpeljati. Nekoč sem imel zelo bistrega deležnika, ki pa je imel zelo veliko napako, da je vedno kolebal in se v odločilnem trenutku nikoli ni mogel odločiti. Zato sva izgubila več zelo važnih kupčij. Ločil sem se od njega, čeprav sem vedel, da z njim izgubim zelo veliko pomoč. Poslej sem imel srečo. Kadar kaj sklepam, me nobena stvar več ne omaje. To je skrivnost mojih uspehov.«
Marsikdo se sprašuje: »Zakaj Bog ne usliši naših molitev?« Z drugimi besedami: »Zakaj naša molitev ni vselej uspešna ali se nam vsaj zdi, da ni?«
S tem vprašanjem si je že marsikateri pisatelj belil glavo, ne da bi bil mogel nanj točno odgovoriti. Pa ni treba misliti, da so to vprašanje obravnavali samo katoliški pisatelji. Tudi protestanti so v številnih spisih razpravljali o tem vprašanju, celo laiki, moški in ženske so iskali rešitve tako imenovanega »vprašanja neuslišane molitve«. W. P. Paterson, protestantski profesor edinburške univerze, v svojem spisu »Prayer and Contemporary Mind« (Molitev in sodobno mnenje) na kratko posnema mnenja 1667 pisateljev vseh dežel in ver, katere je vprašal za sodbo glede te in drugih točk, ki zadevajo molitev. Zelo zanimivo je poglobiti se v 1667 različnih po skupinah urejenih sodb glede tega vprašanja, ki jih pisec navaja.
Teozofi na primer razlagajo, zakaj molitev ni učinkovita, s trditvijo, češ ker smo »sad prejšnjih ponovnih učlovečenj«, in zato, če prosimo, kar ne bi bilo v skladu z našim načinom mišljenja v kakšnem prejšnjem učlovečenju, ta prejšnja volja prepreči učinkovitost naše molitve. Drugi pripisujejo to neuspešnost dejstvu, da drugi prav isto prosijo kakor mi; pa je to mogoče dati le enemu ali samo nekaterim. Bog da tistim, za katere se mu prav zdi. Tako na primer, če tisoč ljudi hkrati Boga prosi, da bi zadeli glavni dobitek pri božični loteriji, ga Bog ne da vsem, in tako ostane mnogo prošenj brezuspešnih.
Kitajski protestant pravi, da smo sami krivi, ker Boga tako različne stvari prosimo, tako da nam da, kar se njemu bolj primerno zdi.
Izmed katoliških pisateljev pravijo nekateri, da zaradi tega nismo uslišani, ker ne molimo z dolžno ponižnostjo. Drugi spet pravijo, da nam manjka vztrajnosti; drugi spet, ker se ne prepustimo docela božji volji. Pravi, če ne celo edini vzrok, zakaj naša molitev ni uslišana, pa je v resnici ta, ker omahujemo …
To pa ni moja misel, marveč je misel Jezusa Kristusa: »Resnično povem vam: Če boste imeli vero in ne boste dvomili, ne boste delali samo tega, kar se je zgodilo s smokvo, ampak tudi, če boste rekli tej gori: 'Dvigni se in se vrzi v morje', se bo zgodilo. In vse, karkoli boste v molitvi prosili z zaupanjem, boste prejeli!« – Če torej v molitvi kaj prosimo, pa ne prejmemo, je vzrok ta, ker naša vera omahuje in ni trdna, to je, ker nimamo potrebnega zaupanja.
Zelo malo ljudi je na svetu, ki bi vselej ali vsaj običajno vedeli, kaj bi pravzaprav v različnih okoliščinah radi. Ljudje na splošno vse preveč ugibajo in kolebajo od ene želje do druge. Če pa kdaj vendarle kaj sklenemo, kar se nam zdi zares prav, se nam nato večkrat zgodi, da se začnemo v srcu bati, ali nismo storili kake neumnosti. Z drugimi besedami: v srcu omahujemo.
Ker v svojih prošnjah večkrat ne vemo zanesljivo, ali je res dobro za nas, kar si tako močno želimo, je naravno, da vsaj v srcu omahujemo. In ker potemtakem nimamo popolnega zaupanja, se kajpada lahko zgodi, da ne prejmemo tega, kar tako goreče prosimo.
Vselej moramo na to misliti, da sta dve vprašanji, ki sta v svojih vzrokih povsem različni: ali nam Bog da, kar ga prosimo; ali pa nam Bog ne da tega, kar ga prosimo. Preiščimo vzroke, zakaj Bog včasih ne da, kar ga prosimo.
Bog nam kaj lahko da premnogo stvari, najsi ga zanje prosimo ali ne; to je neodvisno od naših molitev. Bog v načrtih svoje previdnosti ni od nas odvisen, čeprav upošteva svobodno voljo, ki nam jo je bil dal. Vendar pa spada k načrtu njegove previdnosti, da nam podeli mnogo, če ga za to prosimo. Zato pa je naš Gospod Jezus Kristus tako nujno opominjal, naj molimo, naj prosimo, da bomo prejeli, ker bi nam Bog sicer marsičesa, kar nam hoče dati, ne dal, ker ga ne prosimo.
Naš Gospod Bog nam neprestano daje mnogo stvari, ker zanje prosimo; to se ne pravi, da bi bil dolžan vedno nam dati tisto, kar ga prosimo. V enem primeru pa nam je obljubil, da nas bo uslišal, če ga bomo prosili. Ta primer je takrat, kadar ga prosimo z vero in brez omahovanja. V tem primeru nam je obljubil, da bo našo molitev ugodno rešil. Da je Kristus v svojem umrljivem življenju tako ravnal, jasno vemo iz prej navedenih in tudi drugih zgledov, ki jih najdemo v evangelijih.
Nikoli se ne pritožujemo, če nam Bog da, kar smo ga prosili, pač pa pozabimo, da bi se mu zahvalili. Pritožujemo pa se, če nam Bog ne da tega, kar ga prosimo. V svoji nespameti se celo drznemo očitati mu, češ da ne drži besede, ko je tolikokrat rekel: »Prosite in boste prejeli!« Mi pa prosimo in ne prejmemo! In ta zavrnitev naših molitev vzame ves pogum marsikaterim, ki so goreče in s pravo vnemo molili, pa niso prejeli, kar so prosili. »Zakaj«, pravijo, »Bog mojih molitev ni uslišal?« To je vprašanje »neuslišane molitve«. Odgovarjamo s svetim Jakobom (4,3): »Prosite in ne prejemate, ker prosite slabo!« Slabo pa prosimo, ker med drugim prosimo brez potrebne vere in oklevamo.
Zato nikakor nimamo pravice, da bi se pritoževali, zakaj Bog naše prošnje ne usliši. Ali smo morda prosili v trdni veri, ne da bi omahovali? Zelo težko je dokazati, da bi bili tako ravnali, čeprav se nam tako zdi.
C. M. de Heredia

Ni komentarjev:

Objavite komentar