Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 24. oktober 2017

V Jezusovi domovini


Pri približno polovici pobočja smo zavili levo. Tu je mala cerkvica z imenom Dominus flevit, Gospod je jokal. Pred njo je mala kostnica. V njej je mogoče videti, kako so včasih pokopovali. V grobove, ki so jih imeli izdolbene v skalo, so odložili mrliča, tam je šel proces razkroja do konca in ostale so samo še kosti. Te so zbrali skupaj in jih položili v majhen sarkofag iz kamna. Podoben je mali krsti za otroka. Dolga je le toliko, kolikor je dolga najdaljša kost pri človeškem telesu. Te kamnite krste so potem odložili na kraju, kjer jih je bilo že več.
Cerkvica Dominus flevit stoji na kraju, kjer je Jezus sedel in gledal na mesto Jeruzalem. To je pobočje Oljske gore in od tam se že zelo dobro vidi na sveto mesto. Posebej lep je bil pogled na tempelj. Tu se je Jezus ustavil s svojimi učenci in jim v žalosti spregovoril besede o poslednjih časih pa tudi o svojih dneh trpljenja, ki so se bližali. Razjokal se je nad mestom in ljudstvom, ki ni spoznalo časa Božjega obiskanja. Ni spoznalo, koliko dobroto mu je Bog izkazal in je še naprej hotelo ždeti v grehu in temi.
Arhitekt, ki je to cerkev zasnoval, jo je zasnoval tako, da ima obliko solze ali kaplje, ki se je komaj dotaknila tal, ko je zdrsnila k tlom. Tudi notranjost je zanimiva. Na sprednji steni je namesto oltarja veliko polkrožno okno. Zgornji del tega okna je zastekljen z motnim, mlečnim steklom. V sredini je obris keliha. Spodnji del okna pa je popolnoma prozoren. V sredini je lep križ. Ko duhovnik daruje sveto našo, je obrnjen proti Jeruzalemu in gleda na sveto mesto, tako kot Jezus, ki je v žalosti zrl nanj.
Če se v cerkvici povzpneš na stol, je skozi spodnji prozoren del okna mogoče lepo videti stari del Jeruzalema. Tokrat te fotografije ni bilo mogoče narediti, ker je bila cerkev zasedena. Neki romarji so v njej darovali sveto mašo. Da bi pa počakali na konec svete maše, pa ni šlo. Potrebno je bilo iti naprej.
Pot je postajala vedno bolj strma. Skozi stranska vrata, ki vodijo na pokopališče, so me opozorili na dva Juda, ki molita na grobu. Bil je res enkraten prizor. Juda, oblečena v črne plašče, s črniki klobuki, sta pobožno molila na grobu svojim rajnih. Tiho sem se jima približal od zadaj in naredil nekaj posnetkov. Ujel sem jih v stran kadra, pred njima pa je v meglici lebdelo sveto mesto Jeruzalem.
Že proti vrhu Oljske gore je bilo kar nekaj stopnic. Toda bilo se je vredno povzpeti na vrh, saj je bil pogled na Jeruzalem enkraten. Videl se je ves stari del mesta s tempeljsko ploščadjo v ospredju. Na njej je kraljevala zlata kupola Omarjeve mošeje, nekoliko bolj levo pa srebrna kupola Al Akse. Pred njima je bilo razpeljano mogočno obzidje mesta, ki se je ponekod kar strmo dvigalo iznad skalovja. Pod mestom je po bregu speljana moderna cesta, ki vodi okoli Jeruzalema in na Sionski grič. Pod njo pa je Hinomska dolina. V Svetem pismu se imenuje tudi Gehena. Nekoč je bilo v tej dolini smetišče za vse mesto. Nekoliko tega pogleda smo bili deležni pred leti, ko smo kot novomašniki poromali v Sveto deželo. Takrat je bilo še mogoče po pobočjih pešačiti. V več smeri so bile speljane potke, ki so vodile gor proti mestu. Spodaj v dolini so bile smeti, ki jih je veter prenašal sem in tja. Tudi gorele so. Vmes pa so brskale kokoši in med smeti znesle tudi jajca. Kokoši so bile last ljudi, ki so imeli domove na južnem pobočju Hinomske doline.
To dolino omenjam zato tako natančno, ker je za razumevanje Svetega pisma zelo pomembna. V Jezusovem času je bilo, kot sem že rekel, v njej smetišče. Tja so odlagali smeti in jih sežigali. Ogenj je pravzaprav vedno gorel. Posebej je bil viden ponoči. Zaradi smeti je bil za Jude to nečist kraj. Jezus pa je porabil podobo te doline, da je z njo označil podobo pekla. Ogenj, ki nikoli ne ugasne, ki gori noč in dan, in to je bilo v Hinomski dolini. Jezus jo je imenoval Gehena. On je govoril o ognju v Geheni, ki nikoli ne ugasne. Kraj, ki je zapuščen, ogaben in nečist.
Ta dolina sedaj nima več podobe smetišča, saj so njena pobočja že vsa pozidana. Severno pobočje se pne do mesta in obzidja, južno pa proti Gori pohujšanja, kjer smo kot novomašniki poceni prenočevali v opuščenem semenišču za arabske bogoslovce.
Na vrhu Oljske gore so naredili lepo razgledno točko, ki jo mnogi romarji obiščejo. Domačini so seveda to opazili in tam skušajo zaslužiti kakšen dolar. Srečali smo možakarja z oslom, ki je ponujal možnost slikanja na oslu in jezdenja par korakov. Seveda to ne brez razloga. Po tej poti, po kateri smo se mi vzpeli na Oljsko goro, je šla precesija na cvetno nedeljo, ko je Jezus slovesno vstopil v mesto in jezdil na osliču. Ljudje se radi slikajo v spomin na cvetno nedeljo.
Tam je bilo tudi nekaj gonjačev kamel, ki so ponujali podobne usluge. Mi smo se zadržali pri domačinu z oslom. Ta je patra Petra hitro spoznal in ga kar objel in mu zaklical: »Abuna«, kar pomeni oče. Nastalo je nekaj zanimivih fotografij. Pater Peter je možu stisnil v roko nekaj dolarjev, in mož je bil še bolj vesel. Patra Petra namreč poznajo v skoraj vseh krajih v sveti deželi, ker vsaj štirikrat v letu poroma tja s skupino romarjev.
Čisto blizu je bil še en sveti kraj. To je Betfage, kraj, kjer je Jezus začel mesijansko procesijo in vhod v Jeruzalem na cvetno nedeljo. Tam na kraju je cerkev, ki je posvečena temu spominu. Lepa cerkev, grajena iz temnih kamnov z zvonikom, kakor so bili obrambni stolpi na gradovih in utrdbah. Na pročelju lep vhod iz belega kamna, nad njim trojno okno in še više lep okrogel medaljon z jeruzalemskim križem.
Notranjost cerkve je svetlo prebeljena, po obokanem stropu pa so naslikane razsejane oljčne in palmove vejice. Spredaj v apsidi je naslikan lep prizor, ko Jezus jezdi na osliču, ob njem pa množica ljudi, ki na tla stelje vejice in razgrinja svoje plašče. Ob straneh so na stenah upodobljeni različni prizori iz procesije z Jezusom na cvetno nedeljo. Narejeni so v rjavih tonih in so prav zanimivi. Spredaj, na levi pred oltarjem, pa je v stekleni vitrini kamen, ki je poslikan. Na enem vogalu je odškrnjen. S tega kamna naj bi se po izročilu Jezus povzpel na osla in jezdil naprej v slavnostnem sprevodu. Škof Jurij nam je razložil, da je Jezus tako sedel na oslu, da so bile obe nogi na eni strani oslovega hrbta.
V cerkvi smo se zadržali toliko časa, da smo prebrali odlomek iz evangelija. Škof Jurij nam ga je razložil. Nekaj žena pa je zapelo pesem, ki se poje pri procesiji na cvetno nedeljo.
Zunaj se je zgodila mala nevšečnost. Ena od naših romaric je začutila, da ji neki moški hoče seči v torbico. Postala je glasna in možakar je opustil namero, da jo okrade. Nekoliko jezen se je umikal in zatrjeval, da ni imel nobenih slabih namenov. Tega je na svetih krajih veliko. Saj so privlačni, ne samo za pobožne romarje, ampak tudi za zmikavte. Le-ti znajo izkoristiti nepazljivost in koga okradejo. To so nam povedali že pred odhodom. Paziti moramo na svoje stvari, posebej na dokumente in denar. Nerodno je za vso skupino, če kateremu ukradejo dokumente.
Naložili smo se na avtobuse in se odpeljali na drugi del mesta. Šoferja sta nas odložila pri enih od zahodnih vrat v mesto. Ne vem točno, ali so bila Jafska vrata ali katera druga. Tam smo imeli nekaj prostega časa. Lahko smo si ogledali bližnji del mesta ali kako drugače porabili čas.
Ostal sem s skupino romarjev iz črnuške župnije. Skupaj s svojim župnikom Stanetom so romali z nami. Usedli smo se na zidce pod drevesa in malicali. Eden je šel na bližnjo stojnico kupit kruha, salame pa so imeli s seboj. Povabili so me, naj prisedem.
Po malici smo se odpeljali še bolj zahodno in parkirali blizu cerkve petelinjega petja. Najprej smo šli na veliko razgledno ploščad, od koder se je videl zahodni del mestnega obzidja, Hinomska dolina in Oljska gora na vzhodu, Gora pohujšanja na jugu in, zdi se mi, da čisto nad zlato kupolo, v ozadju, jeruzalemska univerza na gori Skopos. Ob koncu Hinomske doline je bilo, nekoliko na pobočju, malo obzidano posestvo. Povedali so nam, da je to Hakeldama ali njiva krvi, ki so jo Judje kupili za Judežev denar. Prvotno je bila Lončarjeva njiva, potem pa je bila za pokopališče tujcev.
Z razgledne točke smo odšli v cerkev, ki je posvečena dogodku, med katerim je Peter po zatajitvi zaslišal petelinje petje. Spomnil se je Jezusovih besed, šel je ven in se bridko zjokal.
Sedanja cerkev je novejšega datuma. Vse kaže, da so jo gradili in jo imajo v oskrbi francoski redovniki. Cerkev je sezidana v obliki grškega križa, kar pomeni, da so vse stranice enako dolge. Pokrita je z lepo kupolo, ki ima na vrhu izdelano okno v obliki križa. Ta križ iz barvnih stekel se posebej lepo vidi znotraj cerkve. Pogled proti stropu ta križ lepo prikaže. Okoli križa so naslikani angeli, ki kažejo na znamenje svetega križa. Med stranicami križa pa je velik francoski napis: Ko bo Gospod prišel sodit, se bo na nebu prikazalo znamenje križa.
Že ko smo vstopali, je bilo moč videti napoved Petrove zatajitve. Na vratnih krilih je lep bronasti relief, ki prikazuje Jezusa in učence pri zadnji večerji. Za Petrovo glavo je petelin, znamenje zatajitve. Spodaj pa latinski napis: Ne bo petelin zapel, dokler me ne zatajiš.
Toda Petrova zgodba ni nek osamljen primer izpred dva tisoč let. To je zgodba, ki se dogaja tudi danes. V njej sem pogosto tudi sam glavni igralec. Saj je pravzaprav vsak greh zatajitev Jezusa, ki mi drugače narekuje. Toda človek raje izbere po svoji volji, čeprav pogosto jasno ve, da je napak in ni v skladu z Božjo voljo.
Zato cerkev petelinjega petja ni nekaj tujega človeku. V njej bi se lahko čutili celo domačega po eni strani, ker smo podobni Petru. Po drugi strani pa skesanega in srečnega, ker nam Jezus odpušča. O, ko bi bilo takih dejanj v življenju čim manj!
Notranjost cerkve je precej temačna. Skoraj vsa je obložena z lepimi modernimi mozaiki. V glavnem oltarju je upodobljen Jezus pred velikim zborom, ko je bil zvezan in zasliševan. V stranskih poljih pa je na eni strani upodobljen dobri razbojnik Dizma, ki je bil z Jezusom križan. Pred jeruzalemskim obzidjem stoji v nebeški gloriji z razpetimi rokami, kakor na križu. V drugem stranskem polju pa je spokornica sveta Magdalena, ki je bila prva deležna srečanja z Vstalim Jezusom. V drugih stranskih poljih je upodobljenih še več svetnikov.
Tudi tu bi bilo potrebno sesti in se zatopiti v premišljevanje svojega življenja. Potrebno bi bilo iti vase in iskati glavno grešno korenino, ki mi tako pogosto »pripomore«, da zagrešim izdajstvo. Potrebno bi bilo biti bolj svoboden od greha in v sebi dati prostor Božji milosti, da bi lahko bolj uspešno delovala. O, saj deluje, a premalo sem pripravljen sodelovati. Koliko bolj sveto bi bilo življenje, če bi človek bolj poslušal Božji glas, ki govori v srcu. Škoda, da postajamo tako gluhi na ušesa svojega srca in toliko Božjih navdihov preslišimo. Tudi Peter je bil popolnoma gotov vase in v svojo ljubezen do Jezusa. Ko je bila stiska, ko je bilo v nevarnosti njegovo dobro ime, je zatajil Jezusa. Popolnoma enako se dogaja v našem življenju. Tudi mi smo zvesti Jezusu in razglašamo, kako veliko ljubezen do njega nosimo v srcu, a ko pride stiska, klonemo in se mu izneverimo. Jezus je to dobro povedal v priliki o sejalcu. Tisto seme, ki je padlo med kamenje ali trnje, hitro zraste, a pride vročina in trnje zraste, ga zaduši in seme ne daje sadov.
Sveti Peter in galicanto se tej cerkve reče bolj »uradno«, s tujko. Ta cerkev je zanimiva, ker je več nadstropna. Arhitekt jo je tako zgradil, da je ohranil vse danosti kraja, kjer je zgrajena. Kot sem že omenil, je tam okoli veliko votlin. Tudi pod cerkvijo petelinjega petja so. Prva kripta je spodnja cerkev, zgrajena na skalah, ki v enem delu nadomeščajo stene. Ima lep raven strop, ki sloni na lepo oblikovanih betonskih rebrih. Rebra so tako speljana, da iz kotov izhajajo kot diagonale in v sredini stropa ustvarjajo lepo stičišče, v katerem je upodobljen lep velik križ. Tudi tu je znamenje križa na stropu, prav tako kot v zgornji cerkvi. V oltarjih so nameščene lepe ikone, ki predstavljajo Petra, ko je zatajil Jezusa. V ospredju prve ikone stojita z Jezusom, zadaj pa je prizor, kako Peter sedi z vojaki in deklo ob ognju in se greje. Zadaj za ognjem pa je steber, na katerem stoji petelin in poje. Vsi okoli ognja kažejo na Petra. Druga ikona prikazuje Petra, ki sam in zapuščen sedi na kamnu in zamišljeno joka, saj se je spomnil Jezusove besede: »Preden bo petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil«. Za Petrom je del črnine, ki simbolizira sile teme, ali vdor greha v človekovo življenje. Na tretji ikoni pa je ponovno upodobljen Peter z Jezusom v prvem planu. Jezus mu izroča pastirsko palico in ga napravlja za pastirja in ribiča ljudi. V ozadju ogenj, ob njem pa dve košari: ena z ribami in druga s hlebi kruha. Še bolj v ozadju pa apostoli v čolnu, ko se trudijo, da bi izvlekli polno mrežo rib, ki so jo zajeli ob obilnem ribjem lovu. Mrežo so vrgli na Jezusovo besedo.
Spustili smo se še eno nadstropje nižje. Lep hodnik vodi v prostor, ki je razčlenjen. Več votlin je tam spodaj. Nekatere so popolnoma naravne, druge malo pozidane s kamni. Nekatere prav globoko v tleh. V večjih votlinah je mogoče darovati sveto mašo. V eni je samo pult za knjigo, da se lahko bere Božja beseda.
Zanimivo, koliko je mogoče videti na enem mestu! Pa tudi arhitektu vse priznanje, da je znal vse naravne danosti vključiti v eno stavbo.
Spodaj pod cerkvijo se nadaljuje pobočje Hinomske doline. Nekoliko desno, dol po hribu, je znamenita kopel Siloa. Nismo obiskali tega studenca, ker je bilo preveč drugih, še bolj pomembnih mest, da smo si jih ogledali in jih obiskali.
Po ogledu smo nakupovali spominke v trgovini ob cerkvi. Postregle so nas sestre; katerega reda so bile, pa ne vem. Toda časa ni bilo na pretek. Kolikor je bilo mogoče hitro, smo se odpravili naprej, saj je bilo pred nami pomembno romarsko dejanje: molitev križevega pota.
Mimo Damaščanskih vrat nas je šofer nameraval pripeljati do Štefanovih vrat. A je bil neugoden čas, saj so bile ceste polne. Nekoliko naprej od Damaščanskih vrat nas je odložil, potem smo šli peš naprej.
p. Branko Petauer

Ni komentarjev:

Objavite komentar