Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 17. oktober 2017

Skupna družinska molitev


Kako je bilo včasih v marsikateri krščanski družini z družinsko molitvijo, zgovorno pričuje neki duhovnik:
»Še preden sem se rodil, sem vdihaval molitvenega duha, kajti moj oče in moja mama sta vedno molila. V svojem življenju še nisem doživel dneva, da v domači družini ne bi opravljali skupne molitve. Tako sem prepričan, da so molili tudi, ko mene še ni bilo. V takem okolju sem prijokal na svet. Ne spomnim se, da bi nas starši posebej uvajali v molitveno življenje in da bi glede tega imeli težave z nami. Otroci smo se naučili moliti in molitev sprejeli kot vrednoto, ko smo videli moliti starše in druge odrasle v družini. Stari oče je bil nekak 'družinski duhovnik', ki je molil naprej. Po njegovi smrti je vlogo družinskega molivca prevzel oče, in sedaj, ko tudi njega ni več, brat. Otroci smo se po rožnem vencu vrstili za litanije. V enajstih letih nas je bilo toliko, da ves teden nismo prišli vsi na vrsto. Preden smo zvečer odšli k počitku, nas je stari oče drugega za drugim blagoslovil in nato smo po poti v sobe molili bolj zasebne molitve. Ko smo bili še majhni, smo ponavljali, kar smo slišali moliti odrasle, pozneje pa so te molitve postale bolj osebne. Spominjam se tudi, kako je stari oče, ko je bil že prileten in ni mogel več ne na polje ne na pašo, sedel pod staro lipo in ves popoldan so skozi njegove roke drsele jagode rožnega venca. Vse te slike in ti zgledi molitvenega življenja doma so se globoko vtisnili vame.«
Papež Pij XII. je izrekel pomembno misel: »Družina, ki moli, živi; in če moli skupaj, živi skupaj.«

Skupna družinska molitev ima prednost pred molitvijo posameznikov. Jezus je pri takšni molitvi, pri kateri so člani zbrani v njegovem imenu, še posebej navzoč (prim. Mt 18,19 s). Kaj je lepšega, kakor imeti Jezusa med seboj? Da bo Jezus v družini navzoč, je potrebno vztrajno prizadevanje za medsebojno ljubezen, pomoč, prizanesljivost, obzirnost, potrpežljivost in odpuščanje. Če bo vse to v redu, ne bo za res krščansko družino tako težko najti primeren čas, vsebino in način molitve. Veliko pripomočkov imamo in prav je, da jih zaradi pestrosti molitve menjavamo: Sveto pismo, življenjepisi svetnikov, kakšna druga duhovna knjiga, rožni venec, druge molitvene obrazce, cerkvene pesmi, spontane molitve, še zlasti spontane prošnje za vse potrebe, besedno bogoslužje, liturgične hvalnice in večernice. Če je družina versko bolj dozorela, bo s pridom uporabljala skupno meditacijo, ki se bo končala s spontanimi prošnjami za vse potrebe, v katere bo vključeno življenje družine čez dan, pa tudi utripanje Cerkve in sveta.
Poglejmo zgled lepe družinske molitve, ki jo mati popisuje takole:
»Vsi skupaj smo zbrani edinole zvečer, zato si takrat vzamemo in poiščemo čas za molitev. Najlepši uvod vanjo je pogovor z možem in otroki po večerji. Tak pogovor nas uglasi v eno srce, otroci se umirijo in dolžnosti dneva so v glavnem že za nami. Od medsebojnega pogovora pa do pogovora z Bogom v molitvi je samo še korak: vse nam podarja Bog, zato se mu zahvalimo, zlasti kadar smo veseli in srečni; naše skrbi in težave niso samo naše, ampak nam jih Bog pomaga prenašati; trpljenje združimo s Kristusovim, da bi tudi s trpljenjem naše družine doprinesli delež pri dopolnitvi njegovega trpljenja; iskanje poti iz dvomov in nejasnosti iščemo v duhu Božje besede. Molitev ne postaja zato zgolj dolžnost, ampak potreba po pogovoru z Bogom. To je važno zlasti za otroke, ker jim je molitev velikokrat odveč, pa jim bo iz dolžnosti prešla v navado in potrebo. Že zdaj ne zaspijo prej, dokler naju ne prikličejo k posteljam, da skupaj pomolimo.
Otroci tudi v molitvi ljubijo pestrost, in vsakdanje življenje v družini je zadosti pestro, otroci pa domiselni, tako da oblikovanje molitve ni težko, sicer pa je oblika tudi najmanj važna. Vsebinsko bi se naša molitev hitro osiromašila, če bi navdihe zanjo iskali samo v sebi, ki smo tolikokrat prazni, ali če bi nam jo narekovala samo naša vsakdanjost, ki ni vedno pestra, temveč tudi enolična. Molimo najraje zato, da v molitvi prisluhnemo Božji besedi in ker smo po molitvi drug z drugim najbolj povezani. Sebe in svoje življenje bi radi oblikovali v evangeljskem duhu in čudovito, kako so že manjši otroci za evangelij dovzetni, ali vsaj za kakšno misel, spodbudo in nauk iz tega. Zdi se mi, da postaja ravno Božja beseda čedalje globlji in nepogrešljivi vir naše skupne molitve. V Božji besedi lahko vsak zase ali naša družina skupaj išče svojo podobo, ki jo predstavljamo pred Bogom. Bog spregovori vsakemu posebej in vsem skupaj. Božja beseda nam vliva moč, pogum, življenjsko radost in ostaja v naših srcih tudi med delom. Vsaj trudimo se, da bi po njej živeli.«

Zelo pomembna je vzgoja otrok za osebno, spontano molitev. Starši ali stari starši običajno učijo otroke le raznih molitvic na pamet. To je v redu, vendar je potrebna tudi pomoč otrokom, da se bodo znali pogovarjati z Bogom s svojimi besedami. To so lahko kratki stavki, ki govorijo o Božji navzočnosti, ljubezni, dobroti. Otrok bo molil: »Jezus, Ti si z nami, Ti nas imaš rad, Ti hočeš, da bi bili dobri. Jezus, rad Te imam. Jezus, pomagaj mi, da bom starše ubogal na prvo besedo. Jezus, pomagaj moji mami, mojemu očetu. Moj Bog, hvala Ti, ker sem zdrav. Hvala Ti za dobre starše, hvala Ti za lepo vreme, hvala Ti za dobro kosilo ...«
Otroci se naučijo molitvic najlaže, ko poslušajo starše, ki molijo. Treba si je vzeti čas in otrokom pojasniti težja mesta. Otroci namreč marsikaterega izraza ne razumejo. Za molitev otrok je neprecenljive vrednosti zgled staršev, ki molijo. Obeh, ne samo matere!
Marsikje se od časa do časa zbere k večerni molitvi tudi po več družin skupaj. Tako nastajajo molitvene skupine, ki so zelo pomembne za skupno rast v veri, upanju in ljubezni ter za pospeševanje dejavnega krščanskega življenja. Veliko uporabljajo Sveto pismo, različne molitve in petje.
An

Ni komentarjev:

Objavite komentar