Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 21. december 2016

VEČ IN BOLJE MOLITI (30) Kontemplativna molitev


Neki mož je po vsaki nedeljski maši še dolgo časa klečal v cerkvi. Molče je strmel v tabernakelj. Duhovnik ga je nekoč vprašal, kaj ves čas dela v cerkvi. Mož mu je vesel odgovoril: »Sončim si dušo.«
V arški cerkvi je pred tabernakljem dolgo klečal mož. Arški župnik sv. Janez Vianney ga je vprašal: »Povej mi, kaj ves čas pripoveduješ Bogu?«
Mož mu je odvrnil: »Pravzaprav nič, gospod župnik.« Pokazal je na tabernakelj in rekel: »Jaz gledam njega, on gleda mene.«
To gledanje je posebno odlična oblika molitve, ki si jo človek ob pomoči Božje milosti pridobi z dolgo zvestobo v premišljevalni molitvi, ali pa je čisti Božji dar. Tudi v naravnem svetu govorimo o gledanju ali kontemplaciji. Tako umetnik gleda v duhu svojo umetnino pred seboj, znanstvenik pa z enim pogledom zadene bistvo stvari.
Na začetku je naše premišljevanje običajno bolj umsko. Pot do prisrčne osebne povezanosti z Bogom je dolga s pomočjo delovanja razuma, volje in čustev. Kdor vztrajno zbrano s premišljevanjem moli in se resno trudi za krščansko življenje, njegova molitev sčasoma ob pomoči Božje milosti postaja vedno bolj kontemplativna, vedno bolj gledanje in okušanje Božjih stvari, češčenje in občudovanje. Kristjan vedno lažje počiva v eni sami misli, v enem samem čustvu, v popolni ljubezni in predanosti Bogu. Razumsko razglabljanje vedno bolj izginja. Človek je brez besed. Sploh jih ne potrebuje, ali zadošča en stavek, npr.: »Gospod, ti veš.« »Moj Gospod in moj Bog!« »Moj Bog in moje vse!« Po takšni molitvi človek postane pred Bogom čisto preprost in bolj sprejemljiv za navdihe Svetega Duha. Tu gre za pridobljeno ali aktivno kontemplacijo.
Romano Guardini v Uvajanju v molitev piše:  »Bolj ko napreduješ v premišljevanju, manj misli potrebuješ. Nazadnje ti zadostuje ena sama, da najdeš z njo pot resnice k Bogu. Tudi za razgovor z Bogom potrebuješ vedno manj besed. Sv. Frančišku je zadostoval za vso noč stavek: »Moj Bog in moje vse.« Potek misli sam se spremeni. Polagoma prehaja v mirno gledanje in medsebojno sporazumevanje, v preprosto navzočnost in notranje doživljanje. Tudi govorjenje postaja drugačno: tišje in globlje. Nazadnje beseda morda sploh odpade, na njeno mesto stopa preprosti pogled na Boga, hrepenenje po njem, valovanje tokov sem in tja. Ob takem dogajanju ne sili nazaj v mnogoličnost razmišljanja, ne koristilo bi, marveč celo škodilo. Če preprostost ohrani svoje bistvo, je to več vredno kot pestrost, in če ostane tišina živa, velja več kot glasnost.«
Terezija Velika pravi v svojem delu Notranji grad: »Molitev ni v tem, da veliko premišljujemo, ampak da mnogo ljubimo. Zato se moramo z vsem bitjem prizadevati, da v sebi poživljamo in večamo ljubezen do Boga. Ta ljubezen v nas pa je delo Svetega Duha, Duha ljubezni, ki nas povezuje in združuje z Bogom.«
Kristjan le počasi prehaja od bolj umskega (diskurzivnega) h kontemplativnemu načinu premišljevanja. Vmesna stopnja je afektivna (prisrčna, čustvena) molitev.
Prehod od umske (diskurzivne) molitve k prisrčni (afektivni) in nato h kontemplativni molitvi običajno prinaša v duhovno življenje hudo krizo.
Kristjan preide iz enega načina premišljevanja v drug način večkrat prezgodaj ali prepozno. Ob tem prehodu smo v veliki skušnjavi, da premišljevanje sploh opustimo. Zelo koristno je, da se glede načina premišljevanja posvetujemo z izkušenim duhovnim voditeljem.

Kdaj naj preidemo od bolj razumskega na prisrčen način premišljevanja? Ravnati se je treba po nekaterih znamenjih: med premišljevanjem ne moremo več umsko razmišljati, ampak se samo dolgočasimo; težimo za pobožnimi čustvi, ki se nam zbujajo hitro in sama po sebi; brez posebnega napora smo takoj v središču, v prisrčni ljubezni do Boga; zelo se varujemo, da ne bi Boga žalili s kakim prostovoljnim malim grehom. Prehod od ene k drugi obliki premišljevanja je običajno počasen. Včasih zopet bolj deluje razum, drugič smo polni ljubezni. Molitev postaja vedno bolj preprosta. Sveti Duh v duši obilneje deluje.
Seveda se ne bomo predajali praznim čustvom. Izogibali se bomo velike nevarnosti, ki je v tem, da si človek začne domišljati, da je že popoln. Tomaž Kempčan pravi v Hoji za Kristusom: »Ne želim si premišljevanja, ki vodi v prevzetnost.« Ne bodimo preveč navezani na tolažbo, ki smo je na tej stopnji molitve deležni v obilnejši meri! Ko se bo tolažba umaknila, nas to ne sme vreči s tira. Ker so na tej stopnji skušnjave hudobnega duha silnejše, bodimo še bolj pazljivi!

Kako preidemo od afektivne molitve h kontemplativnemu načinu premišljevanja? Afektivna molitev postaja vedno bolj preprosta. Čustev je vedno manj, a ta so močnejša in trajnejša. Končno prevlada eno samo čustvo, ljubezen, ki traja tudi dalj časa. Smo v stanju pridobljene kontemplacije. To je preprost pogled z ljubeznijo, pogled na versko dejstvo, na Boga, Kristusa, Marijo, angele in svetnike. Ta pogled nas spremlja tudi čez dan. Takoj se lahko zberemo, takoj smo pri ljubljeni osebi. Da dosežemo pridobljeno kontemplacijo, je običajno potrebno dolgotrajno in resno duhovno prizadevanje. Marsikomu je le kdaj pa kdaj dan tak način molitve.
Hoja za Kristusom nas spodbuja: »Če ne znaš premišljevati visokih in nebeških reči, počivaj v Kristusovem trpljenju in prebivaj rad v njegovih svetih ranah.«
Do kontemplacije je mogoče priti tudi po posebni Božji milosti brez dolgotrajnega človekovega prizadevanja. V tem primeru govorimo o podarjeni ali pasivni kontemplaciji. Vendar imajo popolno kontemplativno življenje le zveličani v nebesih, na zemlji pa gre le za začetno in nepopolno obliko takšnega življenja. Pomembno je, da se da kristjan voditi Svetemu Duhu, ki pri kontemplativni molitvi močneje deluje.

Prava kontemplativna molitev ni povezana samo z ljubeznijo do Boga, ampak tudi do ljudi. Molivca priganja k velikim apostolskim dejavnostim. Sv. Bernard v Nagovorih o Visoki pesmi pravi: »Prava in čista kontemplacija je taka, da dušo najprej razvname z ognjem Božje ljubezni, nato pa jo včasih napolni z gorečo željo pridobivati za Boga take, ki ga bodo podobno ljubili. Zato s kar največjo pripravljenostjo prekine mir molitvenega življenja in se preda naporu oznanjevanja. Ko se je nekaj časa posvečala tej službi, se s toliko večjo vnemo povrne k molitvi, kolikor bolj se zaveda, da jo je pretrgala v večjo korist. In ko ponovno okusi blaženost kontemplacije, se še bolj okrepljena in z običajnim zaletom povrne k delu za duše.«

Kadar Bog vodi človeka do višjih oblik vere in s tem molitve, ga večkrat prečiščuje z velikim trpljenjem. V tem hudem trpljenju tudi molitev postane drugačna. Duhovnik, ki je moral iti skozi to temo, svoje stanje takole opisuje: »Čutil sem se silno osamljenega, zdelo se mi je, kot da ne živim na tem svetu, temveč na nekem drugem. Knjige, ki sem jih imel prej silno rad in so mi bile velika tolažba, mi kar naenkrat niso več govorile. Tudi najboljši prijatelj, ki mi je stal ob strani, zame ni imel več besede, ki bi me lahko potolažila. Ni bilo več človeka, ki bi lahko mojo preizkušnjo razumel in mi pomagal. Ostal sem sam in Jezus v tabernaklju z menoj. Moja molitev pa je bila popolnoma brez občutka. Ko sem molil pred Najsvetejšim, se mi je zdelo, da bo z mano kmalu konec, ne samo v duši, tudi fizično. Čutil sem silno zapuščenost in žalost. Moja stiska je bila najhujša v času okrog vnebohoda. Takrat sem se čutil kot odvečen in zapuščen apostol sredi zbora drugih apostolov. Čutil sem, da nimam več svojega Učenika, kajti Jezus je zame odšel v nebo, nisem pa še imel njegovega Duha. To žalost sem čutil prav do fizičnih bolečin. Na svetu sem bil sam, prijatelji in znanci me niso več razumeli. Moj Učenik je bil daleč daleč od mene, molitev je bila pusta in brez okusa, tema v meni pa je bila zastrašujoča.
In kaj mi je v tem stanju preostalo? Kot apostoli po Jezusovem vnebohodu sem tudi jaz molil z Marijo, Jezusovo materjo, in čakal na prihod Svetega Duha. V tem času sem zopet odkril molitev ROŽNEGA VENCA. To je bila v stiski edina molitev, ki sem jo še zmogel. Ne samo en rožni venec na dan, včasih, kolikor mi je pač čas dopuščal, sem zmolil tudi po pet ali sedem rožnih vencev na dan. Molil sem tako rekoč neprenehoma in povsod, vsak prosti čas, kadar nisem imel strogega poklicnega dela. V molitvi z Marijo sem preživljal pričakovanje prihoda Jezusovega Duha tudi zame. To obdobje bi lahko imenoval obdobje INTENZIVNE VERE IN INTENZIVNE MOLITVE ROŽNEGA VENCA. V oporo mi je bila knjiga kardinala Newmana VODI ME, DOBROTNA LUČ. V njej sem na neki način našel nakazano pot zase.«
p. Anton

Ni komentarjev:

Objavite komentar