Bog, bodi milostljiv meni grešniku

Človek se odpira Božjemu usmiljenju s svojim zaupanjem, povezanim z vero in ljubeznijo. Poleg tega je zelo pomembna ponižna in skesana molitev. Papež Janez Pavel II. je v okrožnici o Božjem usmiljenju zapisal: »V nobenem trenutku in v nobeni dobi zgodovine – zlasti v tako kritičnem obdobju, kot je naše – Cerkev ne more pozabiti na molitev, ki je krik po Božjem usmiljenju spričo mnogovrstnih oblik zla, ki težijo človeštvo in ga ogrožajo« (CD 10,15).

Kakšna naj bo naša molitev, nas uči Jezus v priliki o cestninarju in farizeju (Lk 18,9–14). Jezus jo je povedal tistim, »ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge«: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

Samo cestninar je bil deležen Božjega usmiljenja, ker se je nanj pripravil s ponižno molitvijo, farizej pa se je pred Bogom hvalil s svojimi dobrimi deli in pri tem zaničeval cestninarja. Na zunaj je res bolj spolnjeval postavo kakor cestninar, a je bil poln prevzetnega napuha. Takšen človek ne more računati z Božjo pomočjo, saj Sveto pismo kar na dveh mestih uči: »Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost« (Jak 4,6; 1 Pt 5,5). Zato je šel samo cestninar opravičen domov, farizej pa ne.

Sv. Avguštin je zapisal, da smo vsi »berači pred Bogom«. Mati Terezija pa je dejala: »Za nas je nevarno, če pozabimo, da smo grešniki.«

Sv. Bernard pravi, »da je ponižnost dvojna: prva je v spoznanju, druga pa v volji, zato se tukaj imenuje ponižnost srca. S prvo spoznavamo svojo ničevost, in sicer na temelju lastne izkušnje in nam lastne slabosti. Z drugo odklanjamo svetno slavo, te ponižnosti pa se učimo od njega, ki 'je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika' (Flp 2,7). On se je umaknil, ko so ga iskali, da ga postavijo za kralja; ko pa so ga poiskali, da bi ga zasramovali in obsodili na sramotno trpljenje križa, se je prostovoljno sam predal.«

Sv. Favstina Kowalska je molila: »Zatekam se k tvojemu usmiljenju, ljubeznivi Bog, saj si samo ti edini dober. Čeprav je moja beda velika in moje pregrehe številne, zaupam tvojemu usmiljenju, ker si Bog usmiljenja. Od vekomaj ni bilo slišati, niti zemlja niti nebo ne pomnita, da bi bila duša, ki je zaupala v tvoje usmiljenje, razočarana. O Bog usmiljenja, edino ti sam mi moreš odpustiti. Ti me nikoli ne zavrneš, ko se skesana napotim k tvojemu usmiljenemu Srcu, ki še nikogar ni zavrnilo, niti največjega grešnika ne.«