Pojdi in ti delaj prav tako

Neki učitelj postave je Jezusu zastavil vprašanje: »Kdo je moj bližnji?« Jezus je učitelju odgovoril s priliko o usmiljenem Samarijanu:

»Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: ›Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.‹ Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« Oni je dejal: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« In Jezus mu je rekel: »Pojdi in ti delaj prav tako!« (Lk 10, 30–37).

Napol mrtvi človek je bil Jud. Judovski duhovnik in levit se ga nista usmilila, čeprav sta bila prva poklicana, da izkažeta usmiljenje pripadniku svojega rodu, ki je bil v veliki stiski. Napol mrtvega Juda se je usmilil šele neki Samarijan. To dejanje je občudovanja vredno zlasti zato, ker je Samarijan premagal sovraštvo, ki je vladalo med Judi in Samarijani. Napol mrtvi Jud se mu je zasmilil, zato mu je pomagal ter temeljito poskrbel zanj. V rane je vlil olje za blažitev bolečin, vino pa za razkuževanje ran. Izročil ga je gostilničarju, da je zanj poskrbel, sam pa je zanj plačal oskrbnino.

Za kristjana ni dovolj ljubezen do Boga, ampak mora izpolnjevati tudi ljubezen do bližnjega. Učitelj postave, ki je Jezusu postavil vprašanje, kdo je njegov bližnji, je pravilno odgovoril, da je treba ljubiti Boga in bližnjega: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe« (Lk 10,25–27).

Jezus sam je bil najpopolnejši usmiljeni Samarijan. V vsem svojem javnem delovanju se je zavzemal za najbolj uboge. Ozdravljal je bolnike, izganjal hudobne duhove, grešnikom je odpuščal grehe. Učil je: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli« (Mt 5,7). Sam je navzoč v ljudeh, ki so potrebni pomoči. Pri poslednji sodbi bo zveličanim dejal: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni« (Mt 25,34–36).

Mati Terezija je dejala: »Naše delo nas kliče, da vidimo Jezusa v vsakem človeku. Jezus nam je povedal, da je on tisti lačni človek. On je nag. On je žejen. On nima doma. On trpi. To so naši zakladi … Oni so Jezus. Vsak posebej je Jezus v svoji boleči preobleki.« »Vsi moramo biti priče Jezusovega usmiljenja, njegove ljubezni do naših družin, naših sosedov, mest, kjer prebivamo, in do sveta, v katerem živimo.«

p. Anton