KRISTUSOVA NAVZOČNOST V BOGOSLUŽJU (1)

O navzočnosti Kristusa in njegovih odrešenjskih skrivnosti v bogoslužju in cerkvenem letu so v Cerkvi razmišljali že od začetka. Vprašanje je dobro osvetlil največji katoliški teolog sv. Tomaž Akvinski (+ 1274). V našem času so se z nastopom liturgičnega gibanja s tem vprašanjem temeljito in načrtno ukvarjali različni teologi in liturgiki. Med njimi ima kljub nekaterim pomanjkljivostim velike zasluge benediktinec Odo Casel (+ 1948). Ti strokovnjaki so osvetlili Kristusovo navzočnost v liturgičnih dejanjih in ponavzočevanje Kristusovih zgodovinskih odrešenjskih dejanj in besed. Obravnavali bomo prvo vprašanje, v naslednji številki Božjega okolja pa drugo.

 

Različni načini ene Kristusove navzočnosti

Drugi vatikanski koncil uči, da »je Kristus vedno navzoč v svoji Cerkvi, zlasti v bogoslužnih opravilih. Pri daritvi svete maše je navzoč tako v duhovnikovi osebi, – kajti isti sedaj daruje po službi duhovnikov, kot je nekoč sam sebe daroval na križu, – kakor še posebno pod evharističnima podobama. Navzoč je s svojo močjo v zakramentih, tako da kadar kdo krščuje, Kristus sam krščuje. Navzoč je v svoji besedi, tako da on sam govori, kadar se v Cerkvi bere Sveto pismo. Kadar končno Cerkev moli in poje, je navzoč tisti, ki je obljubil: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Mt 18,20)« (B 7).

Že sv. Avguštin je zapisal: »Krščuje Peter, je on (Kristus), ki krščuje; krščuje Pavel, je on, ki krščuje; krščuje Juda, je on, ki krščuje.«

Kristus je v bogoslužju navzoč na več različnih načinov, odvisno od različnih znamenj pri bogoslužnih dejanjih, v katerih je navzoč. Glavna znamenja so: navzoče Božje ljudstvo (bogoslužni zbor), voditelj bogoslužnega opravila, oznanjevanje Božje besede, molitev in petje, bistveni obredi pri zakramentih in zakramentalih. Videli smo, da 2. vatikanski koncil govori o Kristusovi navzočnosti: v bogoslužnih opravilih, v duhovnikovi osebi, pod evharističnima podobama, v zakramentih, v Božji besedi, v Božjem ljudstvu, ki moli in poje. Na najpopolnejši in najodličnejši način je navzoč in dejaven v presveti evharistični skrivnosti, še zlasti pod podobama kruha in vina.

Vsi našteti in drugi načini Kristusove navzočnosti v bogoslužju so povezani z njegovo prvenstveno in lastno navzočnostjo v nebesih. Z ozirom na to navzočnost so vsi drugi načini Kristusove navzočnosti drugotni.

Čeprav gre v bogoslužju za različne načine Kristusove navzočnosti, gre za eno samo navzočnost, saj je Kristus le ena Božja oseba. Ena Kristusova navzočnost ima različne vidike, oblike in stopnje, ki se v bogoslužnem dogajanju med seboj prepletajo in dopolnjujejo.

 

Razlaga Kristusove navzočnosti

 Kristusovo stvarno navzočnost v bogoslužju je težko opisati. Poveličani Kristus je navzoč kot pravi Bog in pravi človek. Tak nas je tudi odrešil. Kot pravi človek je mogel za nas trpeti. Ker je pravi Bog, je imelo njegovo trpljenje za nas neskončno odrešilno vrednost.

Učlovečeni Bog je v Cerkvi navzoč kot njena glava. Iz istega razloga je navzoč v bogoslužju, saj je ta navzočnost poseben vidik njegove navzočnosti v Cerkvi. Jezus kot glava Cerkve ima v njej duhovniško, kraljevsko in preroško službo. Z navzočnostjo v bogoslužju izvršuje duhovniško službo. 2. vatikanski koncil pravi, da po pravici »velja bogoslužje za izvrševanje duhovniške službe Jezusa Kristusa« (B 7).

Kristusova navzočnost je stvarna, zato tudi učinkovita. Prav tako je v širšem pomenu zakramentalna, kajti »vidna znamenja v bogoslužju označujejo in vsako na svoj način povzroča posvečenje človeka« (B 7). Hkrati gre za Kristusovo osebno navzočnost. Kristus ni v bogoslužju navzoč kot abstraktna ideja, ampak kot živa oseba s svojo močjo, ki izhaja iz žive osebe. Zato morajo biti udeleženci bogoslužja s Kristusom osebno povezani.

Kristusova navzočnost v bogoslužju je trajna ali prehodna. Trajna je v evharistiji, saj ostane Kristus pod podobo kruha navzoč tudi po mašni daritvi, ko je shranjen v tabernaklju. Drugi načini Kristusove navzočnosti v bogoslužju so prehodni, zato ob koncu bogoslužja prenehajo. Povsod sta tu dejavna tudi Oče in Sveti Duh.

Dejstvo, da se pri bogoslužju srečujemo s Kristusom kot pravim Bogom in pravim človekom, je za nas zelo važno. Velik pomen bogoslužja je prav v tem, da nam posreduje Kristusa kot Odrešenika. Njegova poveličana človeška narava je za nas most do njegove Božje narave in do Očeta. Veljajo Jezusove besede: »Nihče ne pride k Očetu, razen po meni« (Jn 14,6).

p. Anton

 

MAŠNA DARITEV Spremljaj mašnikovo glavno prošnjo

Po Slavi in pred berili poslušaš mašnika, ki moli glavno mašno prošnja. Z njo se konča začetni obred mašne daritve. O tej prošnji imamo v Rimskem misalu tole bogato in jedrnato navodilo: »Mašnik nato povabi ljudstvo k molitvi. Vsi z mašnikom vred nekaj časa molčijo; tako se zavedo, da stojijo pred Bogom, in se v srcu morejo spomniti svojih želja. Mašnik nato moli prošnjo, ki jo navadno imenujemo 'glavna prošnja'. Ta prošnja izraža značaj svetega opravila in po mašnikovih besedah usmerja molitev k Bogu Očetu po Kristusu v Svetem Duhu. Ljudje se molitvi pridružijo, ji pritrdijo in prošnjo naredijo za svojo z vzklikom 'Amen'.«

Najbrž ugotavljaš, da duhovniki navodila o molčanju, ki je sveta tihota, ne upoštevamo. Na dvoje naj bi bili v času molka pozorni. Najprej naj bi se zavedli, da stojimo pred Bogom; da je on navzoč in nas posluša. To dejanje je pravzaprav potrebno pred vsako dobro molitvijo. Nato naj bi se v srcu spomnili svojih osebnih prošenj, ki jih bomo pridružili mašnikovi prošnji. Z besedo 'Molimo' je duhovnik vse zbrano občestvo povabil k molitvi. To je čas intenzivne molitve.

Prošnja je običajno sestavljena iz treh delov, ki se med seboj dopolnjujejo: nagovor, prošnja in sklep. Ob sklepu mašne prošnje so omenjene vse tri Božje osebe. Če si pozoren, lahko opaziš, da se mašna prošnja večinoma obrača na Očeta.

 

MAŠNA DARITEV Položi svoje molitve v duhovnikove razprostrte roke

Opazil si, da ob začetku glavne prošnje mašnik razprostre roke. On moli vse predstojniške molitve z razprostrtimi rokami. Predstojniške so tiste molitve, ki jih mašnik moli kot Kristusov namestnik v imenu vsega ljudstva. Tako moli poleg glavne prošnje prošnjo nad darovi in prošnjo po obhajilu. Prav tako ima razprostrte roke pri evharistični molitvi, ki je vrhunec celotnega obhajanja in je usmerjena na nebeškega Očeta. Roke drži kot dve prazni, navzgor obrnjeni skodelici Bogu naproti. Med temi molitvami ne sme biti drugih molitev ali petja ali orglanja. Tiste molitve, ki jih mašnik moli v svojem imenu, da bi svojo službo opravil z večjo zbranostjo in bolj pobožno, moli tiho in s sklenjenimi rokami.

Kretnja razprostrtih rok je starejša in bolj častitljiva od sklenjenih rok. V najstarejših časih so vsi verniki molili z razprostrtimi rokami. Na to nas spominja tako imenovana oranta (orare = moliti), to je na stene katakomb narisana žena, devica, ki moli z razprostrtimi rokami. Oranta predstavlja Cerkev, ki za svoje žive in umrle neprestano moli.

Kadar molimo, pravzaprav v duhu vsi dvigamo k Bogu svoje prazne roke, kajti pred Bogom smo vsi berači. Mašnik je berač v imenu vsega zbranega občestva. Občestvo pa se njegovi prošnji pridruži in jo potrdi z besedico 'Amen'.

Morda se spomniš, da je že Mojzes v stari zavezi molil z razprostrtimi rokami. Dokler je imel roke razprostrte, so zmagovali Izraelci, ko jih je povesil, so zmagovali sovražni Amalečani. Zato sta njegovi roki podpirala Aron in Hur, da je z razprostrtimi rokami vzdržal ves dan. Razprostrte roke spominjajo na križanega Kristusa. S križa, iz Jezusovega prebodenega Srca, izvira naše odrešenje.

Duhovnik je srednik med Bogom in ljudmi. Njegove razprostrte roke izražajo to sredniško vlogo. K Bogu prinaša vsa hrepenenja mladih, očetov in mater, bolnih in na različne načine trpečih ljudi. Od Boga za vse te prosi milosti in usmiljenja.

Balthasar Fischer takole razlaga pomen razprostrtih in praznih rok: »Ničesar nimam, česar nisem prejel od tebe, česar mi nisi položil v prazne roke! Zato ne držim krčevito nič tega, kar si mi dal, ampak želim deliti in s tem razveseljevati. Jaz sam sem namreč odvisen od tebe, ki s svojimi darovi napolnjuješ moje prazne roke.«

p. Anton

MAŠNA DARITEV Med mašo moliš s sklenjenimi rokami

Pri molitvi med mašno daritvijo imaš običajno sklenjene roke. Včasih jih sklene tudi mašnik. Balthasar Fischer razlaga: »Skleniti roke pomeni prav toliko kot: Navadno delo, v katerega so te roke dan za dnem ujete, se bo za nekaj časa prekinilo, roke se smejo končno spet približati, smejo nekaj časa 'praznovati'. Nekaj takega kakor se praznični večer prične vselej, kadar začnemo moliti.«

Sklenjene roke, ki so jih začeli uvajati v bogoslužje v 12. stoletju, pomenijo povezanost, zbranost, pozornost na to, kar se dogaja v naši duši. Izražajo notranji mir in sveti molk ter združenje vseh misli. Pomenijo pričakovanje srečanja z Bogom, soglašanje naše volje z Božjo, naše prošnje in Božje usmiljenje. Roke moramo sklepati tako, da bodo izraz naše notranjosti. Obratno tudi lepo sklenjene roke opozarjajo naše srce, da mora biti v harmoniji z vzvišenostjo mašne daritve.

BESEDA O BOGOSLUŽJU MAŠNA DARITEV Pridruži se slavljenju Boga

Slava je prastara in častitljiva hvalnica, s katero Cerkev slavi in prosi Boga Očeta in Jagnje. Ima izrazito slavilni značaj, zato je lep vzor za našo molitev, ki je, žal, pogosto samo v obliki prošnje. Včasih so jo imeli za jutranjo molitev. Prvi del se nanaša na Boga Očeta, drugi pa na Kristusa. Začetek Slave je pesem angelov ob Jezusovem rojstvu: »Slava Boga na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so blage volje.« Na koncu Slave se omenjajo vse tri Božje osebe.

Poglej, kako se kar kopičijo slavilni izrazi: »Hválimo te, slavimo te, mólimo te, poveličujemo te, zahvaljujemo se ti zaradi tvoje velike slave.« Tu se ne zahvaljujemo Bogu za darove, ki jih od njega stalno prejemamo, ampak za to, da je Bog tako velik in tako veličasten. To je govorica prave nesebične ljubezni. Kdor Boga res ljubi, ga slavi in se mu zahvaljuje zaradi njega samega. Takšna molitev nas najbolj osvobaja.

Balthasar Fischer je zapisal: »Če svetniki tako zamaknjeno govorijo o sreči molitve, da jih mi kot 'pešci' molitvenega življenja ne moremo več dohajati, potem mislijo na ure, v katerih so – z besedami ali brez njih – stali pred živim Bogom in ga hvalili ter se mu zahvaljevali, ker je tako velik in tako veličasten.«

V delu Slave, ki se nanaša na Jezusa, izpovedujemo vero, da je »Gospod, edinorojeni Sin, Jezus Kristus, Gospod Bog, Jagnje Božje, Sin Očetov«. On odjemlje grehe sveta in sedi na Očetovi desnici, zato ga prosimo za usmiljenje in sprejem naše prošnje.

Slavo pojemo ali molimo ob nedeljah, razen v adventu in postu, ter ob slovesnih praznikih in praznikih ter ob posebnih slovesnostih.

 

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2023

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja ter drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 26. novembra.

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 6. novembra in 4. decembra.

Pobožnost petih prvih sobot na fatimski način

Se bo v naši baziliki nadaljevala v soboto: 4. novembra, 2. decembra,

6. januarja 2024 in 3. februarja 2024, vedno ob 18.00.

Spored: možnost spovedi, sv. maša,

češčenje Najsvetejšega, rožni venec z razlago za premišljevanje,

litanije Matere Božje, obnovitev posvetitve,

blagoslov z Najsvetejšim.

 

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Praznik vseh svetih

Že slišimo pesem blaženega Antona Martina Slomška:

'V nebesih sem doma,

od tega ne sveta,

nebes se veselim,

tja priti si želim.'

Od tega, kako in koliko živimo v skladu z vsebino te pesmi, je odvisno, kakšni kristjani smo. Kam so naravnana naša pota? V nebesa, k Bogu? Na življenje v Bogu? Razpeti smo med tem minljivim svetom in nebesi. Vsi smo v nevarnosti, da bi nas skrbi tega sveta popolnoma privezale nase, da bi Slomškovo pesem predrugačili: 'Na zemlji sem doma, vse drugo ne velja, le tega si želim, da brez skrbi živim.'

Slovesni praznik vseh svetih je ugodna priložnost, da dvignemo pogled od minljivih zemeljskih resničnosti k Božji večnosti in svetosti. Bogoslužje prvega in drugega novembra nas spominja, da je svetost izvirna poklicanost vsakega kristjana. Kristus je z Očetom in Svetim Duhom edini Sveti (prim. Raz 15,4). Ljubi Cerkev kot svojo nevesto, saj je zanjo dal samega sebe z namenom, da bi jo posvetil. Zaradi tega so vsi člani Božjega ljudstva poklicani, da postanejo sveti, kakor trdi apostol Pavel: 'Kajti to je Božja volja, vaše posvečenje' (1 Tes 4,3). Povabljeni smo torej, da ne gledamo na Cerkev samo v njeni časni in človeški plati, zaznamovani s slabostmi, ampak bolj kot 'občestvo svetih'. V 'Veri' izpovedujemo 'sveto katoliško Cerkev'. Je družina svetih, katerim smo bili v varstvo izročeni na dan sv. krsta.

Na praznik vseh svetih slavimo občestvo vseh svetih, ki so na cilju. Na različnih življenjskih poteh so se posvetili ter nam kažejo pot, po kateri se pride do svetosti. Vsi so hodili za Kristusom v veri, upanju in ljubezni ter se oblikovati po Njem, kar je poslednji cilj našega človeškega življenja. Kristus je 'pot, resnica in življenje' (Jn 14,6).

Kako premostiti 'napetost' med nebesi in zemljo? Kaj storiti, da na nebesa ne bomo pozabili, ampak bomo živeli v zavesti, da smo tam doma? Rešitev je v Bogu, v Kristusu kot sredniku k nebeškemu Očetu. Nebesa so v Bogu. Rešitev je v naši trajni povezanosti z Bogom. Kolikor smo v Bogu, toliko smo že sedaj v nebesih, čeprav tega ne čutimo, ker živimo v veri, ne v gledanju. 'Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali,' je rekel Jezus apostolu Tomažu (Jn 20,29).

Svetniki, ki jih je za takšne razglasila Cerkev, kakor tudi vsi nepoznani svetniki, za katere ve samo Bog, in ki jih na praznik vseh svetih slavimo, so živeli povezani z Bogom. V vsakem je bil navzoč Kristus. Ta vključitev v Kristusa nas odpre za občestvo z vsemi drugimi člani njegovega skrivnostnega telesa, ki je Cerkev, za občestvo, ki je popolno v nebesih, kjer ni nobene osamitve, nobenega tekmovanja ali ločitve.

Na praznik vseh svetih nekoliko že vnaprej okušamo lepoto tega življenja, in sicer v popolni odprtosti za ljubezen do Boga ter bratov in sester, ki so dosegli Boga. S tem praznikom, polnim upanja, častimo vse svetnike in se pripravljamo, da bomo naslednjega dne obhajali vernih duš dan. V svetnikih gledamo zmago ljubezni nad sebičnostjo in smrtjo. V njih vidimo, da hoditi za Kristusom vodi v večno življenje ter daje smisel sedanjosti, torej vsakemu trenutku, saj ga napolnjuje z ljubeznijo in upanjem. Samo z vero v večno življenje imamo lahko brez napačne navezanosti radi zgodovino ter sedanjost, s svobodo romarja, ki ljubi zemljo kot Božje stvarstvo, srce pa ima že v nebesih, saj

'Življenje naše kratko je,

končali bomo romanje,

odšli nad zvezde v pravi dom

in tam živeli z Jezusom.'

p. Anton