Življenje v skupnosti ni mogoče brez odpovedi. Potrebno se je zavedati, da smo v skupnosti tako zelo drug ob drugem, da že eno samo sebično dejanje naredi trpljenje drugemu. Preprosto je treba sprejeti, da ne gledaš na svojo korist, marveč na korist vseh. Bog nas v skupno življenje kliče zato, da bi bili drug drugemu v pomoč in oporo. S skupnimi napori lahko naredimo več kakor pa posamezno. Drug ob drugem se brusimo in zorimo v zrele in odgovorne ljudi. Celo v pomoč smo drug drugemu, da se lažje brusimo in oblikujemo. Vsak, ki živi z menoj, me pomaga oblikovati. Oblikujejo me njegove slabosti, ker me kličejo k bolj zvesti odpovedi svojim željam. Oblikujejo me njegova dobra dela, ker me navdušujejo za še bolj zvesto služenje. V skupnosti, kjer sem, je treba narediti vse, česar sem sposoben, in ne sanjati o drugi bolj idealni skupnosti, kjer bi lahko bolj koristno razvil vse svoje bogate sposobnosti.
Tudi Jezus v apostolski zbor ni poklical samo svetih mož. Če spremljamo njihovo obnašanje, lahko vidimo, da so bili kdaj prav nerodni. Niso zmeraj mislili na svete reči. Med svojimi je imel celo Judeža, ki ni bil zazrt v Boga, ampak v čast in denar. Ni se pustil oblikovati Jezusu, marveč se je prepustil hudobnemu duhu. Tedaj je šel satan v Juda, ki se je imenoval Iškariot in je bil izmed števila dvanajsterih. Odšel je k vélikim duhovnikom in poveljnikom in se z njimi domenil, kako bi jim ga izročil. Razveselili so se in se pogodili z njim, da mu dajo denarja. Privolil je in iskal priložnost, da bi ga izročil, ko ne bi bilo blizu množice.
V tem primeru se lahko vprašamo, zakaj je Jezus Juda sploh poklical med apostole. Bil je potreben, saj je tudi on imel svoje poslanstvo. Jezusu je bilo žal za Juda, a ni mogel drugače. Med izbirami, ki jih je imel Juda, so bile tako kot pri vseh drugih tudi dobre možnosti, a bil je prešibek, da bi izbral le-te in se uprl slabim. Pri zadnji večerji se očitno vidi, kako zelo je bil Jezus z Judom rahločuten in ga nikakor ni hotel osramotiti pred drugimi. Čeprav je Juda nečedni posel že začel, mu Jezus ni hotel nič hudega. Prepustil mu je popolno svobodo v odločitvi in ga celo obvaroval pred napadi drugih apostolov, ko jim ni dal razumeti, kaj bo Juda naredil. Ko je Jezus to izgovoril, se je v duhu vznemiril, izpričal in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se gledali med seboj, ker si niso mogli misliti, o kom govori. Eden izmed njegovih učencev, tisti, ki ga je Jezus ljubil, je ležal blizu Jezusovega naročja. Ta se je naslonil na Jezusove prsi in mu rekel: »Gospod, kdo je?« Jezus je odgovoril: »Tisti, ki mu bom pomočil grižljaj in mu ga dal.« Tedaj je pomočil grižljaj, ga vzel in dal Judu, sinu Simona Iškariota. Ko je ta vzel grižljaj, je šel satan vanj. Jezus mu je tedaj rekel: »Kar nameravaš storiti, stôri hitro.« Nobeden izmed tistih, ki so bili pri mizi, ni razumel, zakaj mu je to rekel. Ko je torej vzel tisti grižljaj, je šel takoj ven; bila pa je noč. Gorje svetu zaradi pohujšanj! Pohujšanja sicer morajo priti, toda gorje človeku, po katerem pride pohujšanje.
Jezus nam hoče povedati, da bodo v naših skupnostih vedno ljudje, ki bodo delali zase namesto za skupnost. Razdirali bodo skupnosti in napravljali veliko trpljenja in gorja. Toda tudi taki ljudje imajo v skupnosti svoje poslanstvo. Bog je dopustil, da so se pridružili skupnosti, da jo prečiščujejo in preizkušajo. Ob njih se v skupnosti sicer veliko trpi, toda pravi člani ob njih najdejo še več priložnosti za odpoved. Bog jih po takih članih vzgaja za nekaj velikega. S takimi člani nas Bog kliče k najbolj koreniti odpovedi in služenju do nespameti. Lažje je razumeti, da naredi hudo tisti, ki te ne mara. Bolj težko pa je, če se obrne proti tebi tisti, ki ti je kakor prijatelj. To bridkost ugotavlja že psalmist, ko pravi: Zares, ni sovražnik tisti, ki me zasramuje, to bi prenesel; ni se moj nasprotnik povzdigoval nad mano, pred njim bi se mogel skriti. To si ti, človek, ki je enak meni, moj prijatelj in moj zaupnik, s katerim sva imela skupaj sladek dogovor v Gospodovi hiši, hodila sva z množico.
Sveti papež Janez XXIII. je imel med kardinali nekoga, ki mu je vedno nasprotoval. Ko je pripravljal koncil, je vse njegove zamisli kritiziral in mu naredil veliko gorja. Tudi drugi kardinali so to čutili. Eden od zvestih kardinalov mu je nekega dne rekel: »Izključite tega iz pripravljalnih skupin, saj vidite, da vam naredi veliko gorja in vse obrne na glavo.« Toda Janez XXIII. je odgovoril: »Nikakor, njega je Bog poslal, da naše delo zavira. Brez njega bi lahko v prevelikem navdušenju zašli predaleč.« Razumel je, zakaj so v skupnostih tudi ljudje, ki povzročajo trpljenje. Vedel je, da jih je poslal Bog in so Božji dar. Tako bi morali ravnati tudi mi v svojih skupnostih: take člane bi morali razumeti kot Božji dar. Po njih nas Bog kliče k popolni zvestobi, ki je vedno na preizkušnji. Mogoče bi v svoji gorečnosti lahko omrznili, če nas ne bi nekdo vsak dan podžigal. Očitne napake takih članov v naših skupnostih nam na zelo jasen način povedo, da mi ne smemo tako delati. Služijo nam za zgled, kako ne smemo ravnati, kar je velikokrat tudi dragoceno.
Res se nam postavi vprašanje, zakaj Bog dopušča, da nas nekateri naši nergaški člani tako ponižujejo. Povrhu vsega bi človek rekel, da bi opomin na bolj kulturen način bolj zalegel, ko pa da te sobrat nergač do konca poniža. Vprašanje je, ali bi bil pripravljen sprejeti bolj dobrohotno kritiko. Mogoče bi našel sto opravičil, da bi ravnal drugače. Bog nas v naših skupnostih vzgaja za visoke cilje. Pisatelj Pisma Hebrejcem nas jasno opominja, naj ne pozabimo na vzgojo: »Moj sin, ne zaničuj Gospodove vzgoje in ne omaguj, kadar te kara. Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja, in tepe vsakega sina, ki ga sprejema. Ko vas vzgaja, zdržite, saj Bog ravna z vami kakor s sinovi. Kje je namreč sin, ki ga oče ne bi strogo vzgajal? Nobeno vzgajanje pa v tistem trenutku ni prijetno, ampak bridko. Pozneje pa daje tistim, ki jih je izurilo, miren sad pravičnosti. Zato zravnajte onemogle roke in klecava kolena in za svoje noge napravite ravne steze, da se to, kar šepa, ne bo izvinilo, marveč bo ozdravelo.«
Tudi za nergača ima skupnost svoj pomen. Gospod mu je dal najboljšo možnost za spreobrnjenje. Ob njega je postavil tiste, ki so mu sposobni svetiti kot luč, da bi spregledal svoje napake in začel drugačno življenje. Bog ve, zakaj tako naredi. Zaupajmo mu, da dela prav. Življenje v skupnosti je lahko res velik križ, s katerim nam Bog odpira vrata nebes. Trpljenje v skupnosti nam spreminja v duhovno rast, ki nas vodi v najvišja nebesa. Nergači v naših skupnostih so nam dani od Boga, da bi se ob njihovem nemogočem ravnanju učili ponižnosti in popolne odpovedi. Bog nas po njih vzgaja za velike cilje, za katere je potrebna korenita odpoved vsemu, tudi časti. Tako kot Jezus moramo tudi mi znati sprejemati ponižanja, zasramovanja in izdajstva celo od tistih, s katerimi sedimo pri isti mizi. Bog nam daj moči in pravega spoznanja ob taki vzgoji.
p. Branko Petauer
