1. Prvi in glavni praznični dan. Že v apostolskih časih so kristjani obhajali spomin na Gospoda z evharistično daritvijo ob nedeljah. Te so bile osnovna sestavina nastajajočega cerkvenega leta. Na nedelje so se spominjali smrti in vstajenja našega Gospoda. Nekaj desetletij so praznovali samo nedelje. Šele zatem so posebno slovesno praznovali tisto nedeljo, na katero je Jezus vstal od mrtvih.
Evangelisti govorijo o Jezusovem vstajenju in njegovem prikazovanju na nedeljo. Apostolska dela poročajo, kako so se kristjani »prvi dan v tednu zbrali k lomljenju kruha« (Apd 20,7).
Drugi vatikanski cerkveni zbor se je s praznovanjem nedelje resno ukvarjal in nedeljo posebno poudaril. Koncil je bil pastoralen, praznovanje nedelje pa je danes velik pastoralni problem.
Nedelja je po nauku koncila »prvi in glavni praznični dan« (B 106). Koncil pravi, da na nedeljo Cerkev obhaja velikonočno skrivnost. Torej ne samo Kristusovo vstajenje, kakor smo navajeni misliti in govoriti, ampak celotno velikonočno skrivnost. Koncil to tudi zelo izrečno pove: »Ta dan se morajo verniki zbrati, da se ob poslušanju božje besede in z udeležbo pri evharistiji spominjajo trpljenja, vstajenja in poveličanja Gospoda Jezusa« (B 106).
Nedelja je »temelj in jedro celotnega cerkvenega leta« (B 106). Zato je razumljivo naročilo: »Druge slovesnosti, če niso res izredno pomembne, naj je ne preglasijo« (B 106). V Splošnih določbah o cerkvenem letu in koledarju je določeno, da »se nedelja s svojim obhajanjem umakne samo slovesnim praznikom in Gospodovim praznikom; adventne, postne in velikonočne nedelje pa imajo prednost pred vsemi Gospodovimi prazniki in pred vsemi slovesnimi prazniki. Slovesni prazniki, ki pridejo na te nedelje, se obhajajo naslednji ponedeljek ...« (št. 5). Veljajo le štiri izjeme: praznik svete Družine je na nedeljo med božično osmino, praznik Jezusovega krsta je na nedeljo po 6. januarju, slovesni praznik Svete Trojice je na nedeljo po binkoštih, slovesni praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, je na zadnjo nedeljo »med letom«.
Po nauku Drugega vatikanskega cerkvenega zbora je nedelja »tudi dan veselja in počitka« (B 106). Seveda je pravo veselje nekaj drugega od veseljačenja. Veselje in počitek sta pomembna, a z ozirom na nedeljo kot dan evharistije imata drugoten pomen. Nedeljski počitek ima pomen za človekovo osebnost, za družinsko in versko življenje.
Nedelja je povezana s Svetim Duhom. Ko se je Jezus na velikonočno nedeljo prikazal učencem, »je dihnil vanje in jim dejal: 'Prejmite Svetega Duha!'» (Jn 20,22). Na binkoštno nedeljo, na petdeseti dan po veliki noči, so apostoli skupaj z Marijo in drugimi učenci prejeli Svetega Duha (Apd 2,1–32).
Nedelja je dan krščanskega poslanstva učencev, ki je povezano z vso Sveto Trojico. Jezus je na veliko noč rekel učencem: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.” In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim govoril: “Prejmite Svetega Duha. Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani« (Jn 20,21–23). Prvo poslanstvo, ki je navedeno, je odpuščanje grehov.
Če hočemo, da bo cerkveno leto dobilo pravo vrednost, je treba dati najstarejšemu prazniku Cerkve – nedelji – osrednje mesto. Vsako nedeljo se spominjamo celotnega odrešenja, ki postane na skrivnosten način navzoče. Tako deluje na nas in oblikuje celotno naše življenje in mu daje velikonočni značaj. Nedelja je bogoslužni izraz bistva krščanstva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar