Poglejmo, kako je bilo pri apostolih. Tri leta so bili v Jezusovi šoli, najboljši šoli. Poslušali so Jezusove govore, gledali njegove številne čudeže, bili priča njegovemu čudovitemu zgledu ljubezni do Boga Očeta in do ljudi. In koliko so napredovali? Jezusovo oznanjevanje so razumeli zelo posvetno, politično. Pričakovali so, da jih bo osvobodil izpod jarma Rimljanov. Nazadnje ga je apostol Judež izdal sovražnikom, apostol Peter pa ga je trikrat zatajil. Drugi apostoli so se razbežali. Le Janez je z Jezusovo materjo Marijo in nekaj žena vztrajal pod križem do konca.
Potrebno je bilo Jezusovo poveličano vstajenje iz groba in zlasti prihod Svetega Duha na binkoštni praznik, da so se apostoli temeljito spremenili. Z Božjo pomočjo so spoznali, da niso oni tisti, ki so lahko uspešni in duhovno rodovitni. Potreben je Sveti Duh, potrebna je Božja moč od zgoraj. Šele na binkoštni praznik se je, po delovanju Božjega Duha, začela hitra rast Cerkve.
Vsakoletni binkoštni praznik nam daje zgovoren odgovor, s kom moramo računati pri naši rasti v svetosti in pri našem oznanjevanju Jezusovega evangelija. Slovenija in Evropa ter ves svet lahko računajo na duhovno rast le pod vodstvom in delovanjem Svetega Duha. Za njegovo delovanje pa je potrebno pripraviti prostor v naših srcih. Apostoli in drugi učenci so se z Marijo pripravili na njegov prihod. Dokler v nas gospodari sebični in domišljavi jaz in v nas ni sprejemljive ponižnosti, v naših srcih ni prostora za Božje delovanje.
Že v času Jezusovega zemeljskega življenja se je pokazalo, kaj je tisto, kar pomaga človeku, da duhovno napreduje. Predvsem je potrebna z ljubeznijo prežeta globoka ponižnost, ki v srcu napravi prostor Božjemu delovanju. Priznati moramo, da smo sami nemočni, slabotni, grešni. Treba je, da zaupamo v Marijino in Božjo pomoč. Cestninar je v templju molil: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« Jezus ga je pohvalil, da je šel opravičen na svoj dom. Desni razbojnik, ki je poleg Jezusa visel na križu, je priznal in obžaloval svoje zavoženo življenje in vse zaupanje stavil v Jezusa: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« Jezus mu je zagotovil, da bo še isti dan z njim v raju. »Brez mene ne morete ničesar storiti,« je rekel Jezus učencem. To pomeni: ničesar nadnaravnega, za nebesa zaslužnega, ne moremo storiti brez Jezusa, pa naj se še tako trudimo. Skozi življenje moramo iti skupaj z Jezusom in z njegovim in Očetovim Svetim Duhom. Z Bogom smo povezani v molitvi in v izpolnjevanju njegove volje. Dobri Jezusovi učenci smo le tedaj, če smo po veri, upanju in ljubezni povezani z njim.
Za ponazorilo, kako je za našo duhovno rast in rast tistih, ki so nam zaupani, potrebno Božje delovanje, si oglejmo Jezusov čudež z obilnim ribjim lovom. »Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli,« tako je rekel Peter Jezusu. Noč je najboljša za lovljenje rib. Vendar Peter in tovariši niso na Genezareškem jezeru vso noč ujeli niti ene ribe. Jezus je tedaj storil čudež z obilnim ribjim lovom. Petru je rekel:
»Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« Bil je dan in zato neugoden čas za lovljenje rib. Peter bi lahko rekel Jezusu: »Gospod, ti se ne razumeš na ribji lov, saj nisi ribič. Mar ne veš, da mi ribiči lovimo ribe ponoči?« Toda Peter je ubogal Jezusa. Veroval je vanj, da je odrešenik in da hoče samo dobro. Veroval je, da more storiti, kar hoče, in da hoče samo dobro. S popolnim zaupanjem je rekel Jezusu:
»Gospod, na tvojo besedo bom vrgel mreže.« Pri tem se je pokazala Petrova vera, zaupanje v Jezusa in ljubezen do njega. Jezus je pri čudežih pričakoval od ljudi zaupno vero. Evangelist Luka pripoveduje, da so »zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati.« Na pomoč so poklicali tovariše iz drugega čolna. Oba čolna sta bila tako polna rib, da sta se skoraj potapljala.
Za sklep se vprašajmo: Kaj naj storimo, da bomo pri svojem duhovnem prizadevanju bolj uspešni? Vedno lahko prosimo Boga za pomoč. Zelo uspešno je Marijino posredništvo: Marija, pomagaj! Računajmo s Svetim Duhom: Pridi, pridi, Sveti Duh! Ne pozabimo na Usmiljenega Jezusa: Jezus, vate zaupam! Ponavljajmo geslo Janeza Krstnika: On mora rasti, jaz pa se manjšati! Uspešni bomo, ko bomo v svojih srcih dali prostor Jezusu in njegovemu Svetemu Duhu.
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar