Pomen nedelje 2. Različni nazivi naglašajo pomen nedelje

2. Različni nazivi naglašajo pomen nedelje. Novozavezni izraz za nedeljo je Gospodov dan. Apostol Janez je o svojem doživetju na otoku Patmos zapisal: »Na Gospodov dan me je navdal Duh in za seboj sem zaslišal mogočen glas kakor glas trobente« (Raz 1,10). Izraz »Gospodov dan« pomeni, da je nedelja dan poveličanega Kristusa, dan njegove zmage nad grehom in smrtjo, praznovanje velike noči.

Dalje je nedelja pričakovanje in vnaprejšnje praznovanje Gospodovega drugega prihoda. V stari zavezi so pogosto govorili o Gospodovem dnevu kot o posebnem Božjem posegu v zgodovino, ki bo nastopil v poslednjih časih. S Kristusovim vstajenjem so se poslednji časi že začeli. Tako je nedelja napoved ponovnega Gospodovega prihoda. Na našem zemeljskem potovanju je Gospodov dan kakor sonce, ki razsvetljuje našo temo.

Nedelja je Gospodov dan tudi zato, ker je za zbrano občestvo in za vsakega posameznika srečanje s poveličanim Gospodom, tistim Gospodom, ki je prek trpljenja in smrti kot zmagovalec prešel v vstajenje. Če smo zbrani v medsebojni ljubezni in edinosti, se uresničujejo njegove besede: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz med njimi« (Mt 18,20).

Nedeljo – tedensko veliko noč – so že zgodaj začeli imenovati dan vstajenja. Svetopisemska poročila govore o srečanju z vstalim Gospodom na nedeljo. Na velikonočno nedeljo se je Jezus prikazal Simonu (prim. Lk 24,34; 1 Kor 15,5), Mariji Magdaleni in drugi Mariji (prim. Jn 20,11–18; Mt 28,9s), apostolom brez Tomaža (prim. Jn 20,19–23) in dvema učencema na poti v Emavs (prim. Mr 16,12; Lk 24,13–35). Na drugo velikonočno nedeljo se je prikazal apostolom skupaj s Tomažem (prim. Jn 20,24–29).

V Novi zavezi je najpogostejši izraz za nedeljo »prvi dan tedna« (Mt 28,1), »prvi dan v tednu« (Mr 16,2; Jn 20,1.19) v zvezi z Jezusovim vstajenjem in njegovimi prikazovanji učencem. Je pa to tudi dan skupnega obhajanja evharistije, »lomljenja kruha« (Apd 20,7). Izraz kaže na povezavo s prvim stvarjenjem, ko je Bog začel ustvarjati svet. Še bolj pa kaže na novost, ki se je začela s Kristusovim vstajenjem: začelo se je novo stvarjenje.

Že zelo zgodaj so raje govorili o nedelji kot osmem dnevu. Tudi Drugi vatikanski cerkveni zbor ima ta izraz. Pravi, da velikonočno skrivnost »obhaja Cerkev vsak osmi dan« (B 106). To je dan za sedmimi dnevi zemeljskega Gospodovega stvarjenja, dan, na katerega se z Gospodovim vstajenjem začenja nov začetek novega stvarjenja, novih nebes in nove zemlje. Sv. Avguštin pravi, da je dan, ki je bil prvi, postal osmi. Nedelja je simbol nebeškega življenja, poslednje dovršitve, vdora večnosti v čas. Zato je povzetek celotnega krščanskega odrešenjskega dogajanja.

p. Anton