Prve pobude za posvetitev posameznikov in družin so se porodile takoj po znamenitem obisku fatimske Marije romarice v Sloveniji leta 1997. Med seboj se je povezalo nekaj duhovnikov, redovnikov in laikov. Njihovo pobudo je podprlo okrog 300 podpisnikov iz vrst duhovnikov, redovnikov in laikov. Pobudo so v novembru 1998 poslali slovenski škofovski konferenci, s prošnjo, da prizadevanje za posvetitev odobri in priporoči.
Naši škofje so na svojem tretjem plenarnem zasedanju v Ljubljani, 17. novembra 1998, to pobudo radi sprejeli. V vabilu slovenskim vernikom k tej posvetitvi so zapisali: »Ves slovenski narod se vsako leto na veliki šmaren posveti Mariji. Tako bo tudi za naprej. Hkrati priporočamo v letu 1999, kot pripravo na dvatisočletnico Jezusovega rojstva in za dober začetek tretjega tisočletja … bolj osebno in hkratno posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Pri tej posvetitvi gre za posvetitev posameznikov in družin v okviru župnije, redovne skupnosti, krščanskega duhovnega gibanja ali drugih krščanskih občestev …« Gre torej za osebno, a skupaj z občestvom, h kateremu pripada (družina, redovna skupnost, duhovno gibanje, župnija …), svobodno, dobro pripravljeno posvetitev posameznikov in družin, s posebnim poudarkom na družine, kakršno so poznale naše družine še v predvojnem času. Potrebna je torej prostovoljna odločitev, temeljita molitvena priprava, dobro poznanje narave posvetitve, zlasti še bolj goreče in dosledno krščansko življenje. Preko apostolskega nuncija msgr. Edmonda Farhata smo o našem prizadevanju za posvetitev leta 2000 seznanili tudi svetega očeta. Prejeli smo odgovor: »Z veseljem vam sporočam, da je bilo Vaše pismo zelo skrbno preučeno. Prejel sem častno nalogo, naj Vas obvestim, da sveti oče Janez Pavel II. spodbuja to hvalevredno pobudo.«
Drugo pa je posvetitev sveta, naroda, župnije redovne skupnosti. Ta se izvrši po predstojniku: papežu, škofu, župniku, družinskem očetu itd. Tako so ravnali v preteklosti papeži, tako škofje in drugi predstojniki. Takšna posvetitev ima svoj pomen, saj jo predstojnik izvrši kot zastopnik skupnosti. Čim bolj so posamezniki v edinosti s predstojnikom in z njim sodelujejo, tem popolnejša je. Vendar pri tej posvetitvi pogosto manjka volja vsakega posameznika, njegova osebna odločitev in izročitev, in je zato manj popolna.
Odbor za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu je leta 2003 poslal slovenski škofovski konferenci pobudo za posvetitev naših župnij, ki naj bi jo opravili župniki. Škofovska konferenca je odgovorila: »Škofje se strinjajo s pobudo posvetitve župnij Jezusovemu in Marijinemu Srcu«. Lahko bi rekli, da je posvetitev naroda ali župnije goreča molitev predstojnika za izročene mu vernike. V tej molitvi župnik med drugim moli: »Posvetim in izročam ti vse župljane, začenši od najslabotnejših, od še ne rojenih do bolnih, invalidnih in ostarelih. Izročam ti naše družine, naše otroke, našo mladino ter samske in ovdovele. Posebej te prosim za neurejene, ranjene in razbite družine …«
Ni komentarjev:
Objavite komentar