Zgodnji jesenski dan. Zadnji petek v mesecu. Opatova kapela v stiškem samostanu je sprejela v svoje zatočišče srca, ki so z molitvijo in darovanjem dajala slavo Jezusovemu in Marijinemu Srcu.
Tokrat me je nagovoril sveži duh. Veselo je gledati, da na naše bedenje prihaja vedno več mladih, ki s svojo živostjo in mladostnim hrepenenjem bogatijo naše vzdušje. Pripoved dveh deklet o srečanju mladih v Torontu, topli dih sv. Favstine Kowalske; misli iz njenega Dnevnika so me tokrat ponovno objele z vdanostjo Jezusu. Molitev rožnega venca k Božjemu usmiljenju …
Vzdušje, ki kliče Ljubezen in se odpira miru, ki ga svet ne more dati … vse to je naše skupno darovanje, je zahvala Jezusovemu in Marijinemu Srcu.
Vsako srečanje, ki temelji na Božjem, na iskrenem iskanju ljubezni in usmiljenja, pušča v človeku neizbrisno sled in moč, da pogumno zre preko križa v vsakdanjost in da tudi v stiski vidi dobro in v tem dobrem vztraja naprej. Zato se vsak zadnji petek v mesecu ob 20. uri z veseljem udeležujem srečanja tistih, ki so se izročili Jezusovemu in Marijinemu Srcu in živijo iz Božjega usmiljenja.
+Marjetka Smrekar
Ni komentarjev:
Objavite komentar