Besedo posvetitev v vsakdanjem življenju pogosto uporabljamo. Rečemo, da se je mati popolnoma posvetila svoji družini. To pomeni, da mati ves svoj čas in svoje moči žrtvuje za svojega moža in otroke, pa tudi, da se odpoveduje drugim dejavnostim, ki bi jo pri tem ovirale. Ali ne posveti športnik, atlet, kolesar, nogometaš ali kdor koli drug, največ časa na svojih treningih za uspeh in cilje, ki si jih je zadal. Enako drugi športniki, enako umetniki vseh vrst, glasbeniki in drugi. Čim bolj je cilj vzvišen, tem pomembnejša je tudi posvetitev temu cilju. Cilj posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu pa je nekaj najlepšega in najplemenitejšega. Posvetitev so z veliko vnemo priporočali tudi papeži: Pij XII., Pavel VI. in Janez Pavel II. To je storila tudi Chiara s svojimi prvimi prijateljicami, ko jih je Božja ljubezen zlila v eno. »Čutili smo spodbudo, da se posvetimo Mariji, in smo Jezusa v evharistiji prosili, naj nas daruje svoji Materi tako, kakor zna storiti samo On … Imeli smo vtis, da nas je s tisto posvetitvijo Marija obdala s svojo brezmadežnostjo.«
Teologinja Marisa Cerini to posvetitev razlaga takole: »Posvetitev, za katero gre tu, odseva izviren značaj posvetitve Bogu, ki ga zasledimo pri vsaki biblični posvetitvi, bodisi občestveni (kot je bila posvetitev izvoljenega ljudstva) bodisi osebni. Pri tej ima prvo pobudo Bog: On kliče k posvetitvi in on 'posvečuje' tiste, ki se odzovejo njegovemu klicu, on jih naredi svete, kakor je svet on, to je, daje jim svojo svetost. Podobno tudi posvetitev Mariji … uresničuje On …«
Prvi, ki se je njunima Srcema posvetil, je bil sv. Jožef. Vse svoje življenje in vse svoje moči je usmeril v služenje njima. Vzor popolne posvetitve nebeškemu Očetu je Jezus. Ob svojem prihodu na svet pravi: »Žrtve in daritve nisi hotel, a telo si mi pripravil …« To prvo darovanje je na viden način ponovil po Marijinih rokah v jeruzalemskem templju in ga v svojem življenju vedno znova ponavljal. Posvetitev ni le enkratno dejanje, kakor ni enkratno dejanje skrb matere za svojo družino …
Vsi ljudje smo Jezusovi že zato, ker je naš Stvarnik in Odrešenik. Še boj smo postali njegovi pri svetem krstu. Nismo pa le Jezusovi. Smo tudi Marijini, saj je naša duhovna mati, ki nam hoče pomagati. Biti moramo tesno povezani z njo. Posvetitev pomeni pripravljenost, da bomo stalno živeli v prijateljstvu z Jezusom in Marijo in posnemali njune kreposti ter se varovali greha.
Pri češčenju Jezusovega in Marijinega Srca niso najpomembnejše različne vaje in ustne molitve. Tudi ne gre v prvi vrsti za češčenje bodisi Kristusovega bodisi Marijinega telesnega srca kot odličnega dela človeškega telesa. V ospredju sta Kristus in Marija sama, njuno telesno srce pa je pri tem simbol njunega notranjega bogastva, zlasti njune ljubezni do Očeta in vseh ljudi. Eden najlepših primerov »posvetitve« Mariji je v meditaciji Chiare Lubich pred tabernakljem: »Zakaj si hotel ostati na zemlji, na vseh krajih sveta, v presladki evharistiji in Ti, ki si Bog, nisi našel načina, da bi pripeljal in pustil na zemlji tudi Marijo, mater vseh nas, ki potujemo?« V tišini se je zdelo, da odgovarja: »Nisem je pripeljal, ker jo hočem zopet videti v tebi.« Biti podobni njej, znova zaživeti Marijo, je nedvomno najlepša posvetitev, upodobitev po Mariji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar