Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 15. januar 2023

ZA ZIDOVI SAMOSTANA   Življenje v Božji navzočnosti  

Vsi imamo težave, ko bi radi zavestno živeli v Božji navzočnosti. Tisti, ki se ima za dobrega vernika, se ob nedeljah in praznikih med mašno daritvijo in pri prejemu svetega obhajila zaveda, da je pred Bogom in da je Bog v njem. Morda doma vsak dan moli in hodi celo k delavniški maši. To je čas za Boga, ostali čas pa je samo zanj. Tako si morda misli. Paziti mora le, da ne prekrši kakšne Božje ali cerkvene zapovedi. V primeri z večino ljudi je dober ali celo zelo dober vernik. Da bi med delom ali v prostem času mislil na Boga? Kaj pa še hočete? Saj ni mogoče. Morda je to tudi naš problem?

Razumljivo, da s takšno vero, ki nima povezave z njegovim vsakdanjim življenjem, človek ni zadovoljen in se od nje lahko oddalji ali v veri le životari. Potreben je velik preobrat. Prepoznati moramo Boga, njegovo voljo, njegovo navzočnost in dejavnost v vsem, kar se dogaja v nas in okoli nas. Bog nam govori preko dogodkov in v njih je on sam navzoč. Dogodke zato sprejemajmo kot Božji obisk in sporočilo nam, Božjo vzgojo. Za takšno gledanje je potrebna globoka vera. V Svetem pismu se srečujemo s takšnim mišljenjem in ravnanjem. Kakor Atenčane sv. Pavel poučuje tudi nas, da Bog ni daleč od nobenega izmed nas. V njem celo »živimo, se gibljemo in smo«. Z vero je torej treba sprejeti dejstvo, da je Bog povsod navzoč in dejaven. Kar se dogaja, se dogaja po Božji volji ali Božjem dopuščenju. Sveti Avguštin je zapisal: »Nič se ne dogaja, česar Vsemogočni ne želi, da se zgodi. Ali dopusti dogodek ali pa ga sam povzroči.« Zakoni, po katerih se vrstijo dogodki, so Božji zakoni. Bog torej ni samo v naših srcih, ampak tudi v naših dejanjih, tudi v najpreprostejših, če so storjena po Božji volji. Bog je v njih navzoč in v njih deluje. To velja tudi za poklicno delo in počitek.

Če nas zadene kakšen križ, npr. bolezen, je Bog navzoč v tem križu. Seveda je po Božji volji, da skrbimo za svoje zdravje, a pogosto križ bolezni ostane. Reči moramo »da« Božji volji, zavestno jo sprejeti in po njej živeti ter križ bolezni pridružiti Jezusovemu križu. Tako smo zavestno povezani z navzočim in dejavnim Bogom. V vseh svojih prizadevanjih na ta način živimo v Božji navzočnosti. Z naše strani je potrebna popolna predanost Bogu, zaupanje vanj in seveda ljubezen do njega. Ne gre za to, da bi stalno mislili na Boga, saj to tudi ni mogoče. Mislimo na delo, ki ga vršimo po Božji volji. Zato hočemo, da ga izvršimo čim bolje. To delo nas povezuje z navzočim in delujočim Bogom. Na tak način nam je Bog izredno blizu, tudi v najpreprostejših poslih, če jih izvršujemo po njegovi volji. Vse življenje postane molitev. Tudi poklicno delo in celo počitek. Da v tem ne omagamo, nam pomagajo posebni časi molitve in drugega duhovnega prizadevanja. Koristno je, da imamo kakšno svoje geslo, najbolje svetopisemsko, ki nam pokliče v zavest Božjo navzočnost. Nekdo si pomaga z dvema besedama sv. Pavla: »Ni daleč!«

Poglejmo nekaj primerov. Duhovnik ne živi v Božji navzočnosti le tedaj, ko mašuje, deli zakramente in moli brevir, ampak v vseh drugih dejavnostih, ki so po Božji volji, tudi v času počitka. Seveda gre za najintenzivnejšo Božjo navzočnost in dejavnost prav pri mašni daritvi. V redovni skupnosti sestra redovnica preživi dan v več ali manj zavestni povezanosti z Bogom, če se zaveda, da moli in dela po Božji volji, pa naj so ta dela čisto navadna. Tako dobi tudi redovniška pokorščina posebno vrednost. Medsebojno sprejemanje težkih značajev v redovnih in drugih skupnostih je večkrat težko, vendar nam tudi po takih skupnostih in posameznikih Bog govori in nas vzgaja v potrpežljivosti in medsebojni ljubezni. Zdravnica, ki je hkrati žena moža in mati otrok, če se zaveda, da vse svoje obveznosti dela po Božji volji, je tako rekoč stalno povezana z navzočim in delujočim Bogom. Predavatelj v šoli, ki sprejema, da poučuje mladino po Božji volji, je s tem povezan z navzočim in delujočim Bogom.

Če bomo tako gledali, bomo vzljubili svojo vero in s tem Boga samega ter bomo rastli v zaupanju vanj in v predanosti njemu. Ne bo nevarnosti, da bi se od vere oddaljili. Bog nam je bolj blizu kakor kateri koli še tako ljubeč človek. Takšna vera bo osmislila naše življenje, olepšala in poglobila naše družine in druge skupnosti. Prekvasila bo vse naše življenje, ne samo del tega življenja. Česar ne bomo takoj razumeli, bomo kot Mati Marija ohranili in premišljevali v svojem srcu in bomo po njeni priprošnji in zgledu vedno bolj doumeli. Med našo molitvijo in življenjem ne bo več razklanosti. Bog bo vedno in povsod naš sopotnik in voditelj. Ne bo nam težko živeti po geslu: Bog, ves sem Tvoj! Kdor ima posebno rad Mater Marijo, bo dodal: Bog, ves sem Tvoj, po Mariji! Vzemimo to za na pot v leto 2023!

p. Anton

Voščilo  

Advent nas je pripravil na Jezusov prihod. Naj se rodi v naših srcih in v naših medsebojnih odnosih, da bo srečno in blagoslovljeno leto Gospodovo 2023, brez voj, sovraštva in nasilja.

Cistercijani

 

četrtek, 12. januar 2023

Nasveti patra Simona Ašiča  

Pri oslabelih (atrofiranih) mišicah si pomagamo s čajem iz orehovih in rožmarinovih listov. S ½ litra kropa poparimo 3 žlice čajne mešanice. Pijemo 3 krat na dan eno uro pred obroki.

Boleče mišice masiramo s tinkturo iz plodov divjega kostanja, listov rožmarina in rastlin šentjanževke. V 1 litru žganja namakamo 20 dni na toplem po 4 žlice vsakega zelišča. Boleče mesto masiramo 3 krat dnevno po 20 minut, nato mesto namažemo z olivnim oljem. Po vsaki masaži se je potrebno spočiti in odeti v topla oblačila.

Išias: pri vnetju ali poškodbi ishiadičnega živca pijemo čaj iz plodov janeža, listov poprove mete, rožmarina in majarona. Z 1 litrom vrele vode poparimo po 2 žlici vsakega od teh zdravilnih rastlin. Pijemo 3 krat dnevno. Boleče mesto natiramo tudi z olivnim oljem, v katerem smo namakali liste rožmarina, cvetove sivke in smrekove vršičke.

Pri shizofreniji je seveda potrebna zdravniška pomoč in ustrezno jemanje zdravil – antipsihotikov, a težave lahko sočasno lajšamo tudi s pitjem čaja. Včasih ni bilo za to bolezen toliko različnih zdravil na voljo, kot jih imamo danes, in so si ljudje pomagali z zdravilnimi rastlinami: 5 žlic čajne mešanice iz korenin angelike in repinca, listov rožmarina in melise, zeli vinske rutice in cvetov kamilice poparimo z 1 litrom vrele vode. Odstavimo za eno uro, precedimo in pijemo mlačen čaj 3 krat na da po 1 skodelico pred obroki. Sočasno si pripravimo tudi kopeli iz iste čajne mešanice.

Pri angini pectoris, ko zaradi pomanjkanja kisika prihaja v srcu do nenadne in hude bolečine, si pomagamo s pitjem čaja iz cvetov gloga in materine dušice, rastlin rmana in bele omele, listov črnega ribeza in rožmarina ter plodov janeža. Pijemo 3 krat dnevno po 12 žlic nesladkanega čaja pred obroki ter 12 žlic sladkanega čaja z medom po kosilu in večerji. Čaj lahko pijemo sočasno z zdravili, ki nam jih je predpisal zdravnik.

Pri izostali menstruaciji si pomagamo s cvetovi kamilice, listov rožmarina in lovorja ter kave. Kavo kuhamo pol ure v pol litra vode, nato dodamo zdravilne rastline in odstavimo za 15 minut. Pijemo zjutraj in zvečer po 1 skodelico.

Pri prenizkem krvnem tlaku pijemo čaj iz listov rožmarina in rastlin plešca. 1 žličko čajne mešanice prelijemo s skodelico vrele vode, pokrijemo. Pijemo čez dan po požirkih.

V masažnih oljih rožmarin povzroči večjo prekrvavitev kože: kri bolj učinkovito odplavlja strupene produkte in prinaša levkocite, ki se bojujejo proti bakterijam. Zmanjšuje tudi vnetje – tako deluje rožmarinska kislina. Masažno olje z rožmarinom je torej v ljudski medicini odlično sredstvo proti nevralgijam, bolečinam, ki so posledica protina in revme, proti otrdelim sklepom in pretegnjenim mišicam.

Zvečer ne pijemo čaja iz rožmarina, ker nas bo poživil in bomo zato težje zaspali.

Barbara Kozan, mag. farm.

četrtek, 5. januar 2023

DOMAČA ZDRAVILA   NAVADNI PLEŠEC  

 Plešec (Capsella bursa-pastoris L.) je zdravilna rastlina, ki je po videzu zelo neopazna. Nepoznavalec ga verjetno označi za plevel. Ima skoraj golo steblo – morda je zato njegovo ime plešec, iz katerega izhajajo na pecljih mali listki, podobni srčkom. Na vrhu stebla in vejic, ki izhajajo iz stebla, so grozdasta socvetja, sestavljena iz majhnih belih cvetov. Raste skoraj povsod, najraje pa na obdelanih njivah. Je eno ali dvoletna zdravilna rastlina, sodi v družino križnic (Brassiccaceae). Nabiramo ga od aprila do novembra, uporabna je cela rastlina, brez korenin (Bursae pastoris herba).

Mnogo tradicionalnih slovenskih imen plešca, kot so kašica, mesec, plevelka, rižnica, škofove kapice, škofova kapica, kobulica, srčenica, divja repica, železna trava, zilc, bobulica, bobulca, vročenica, luščec, plešic, plešič, stanovnik, taška, uročenica, govori o tem, da je plešec še kako učinkovita rastlina, saj je ne bi naši predniki vsak v svoji pokrajini po svoje imenovali.

Tudi drugod po svetu poznajo plešec: na Japonskem in Kitajskem so v preteklosti, več stoletij nazaj, uporabljali plešec kot sredstvo za zaustavljanje krvavitve ter za povečanje izločanja urina in za zniževanje telesne temperature. V nekaterih državah v Aziji so liste uporabljali za hrano. Plešec vsebuje biogene amine, kot so holin, acetilholin, prolin, tiramin in histamin. V njem najdemo tudi minerale v sledovih, kot so železo, baker, kalij, kalcij, mangan in kobalt. 100 g rastline vsebuje 36 g proteinov, 4,2 g maščob, 44 g ogljikovih hidratov. Prisotnih je nekaj vitaminov: vitamin B1, vitamin B2, vitamin A in vitamin C. Peptid diozmin ima antihemoragično delovanje, to pomeni, da ustavlja krvavitev, saj oži krvne žile in utrjuje njihove stene. Tako lahko plešec pomaga ustavljati krvavenja v želodcu, črevesju, ledvicah, pljučih, maternici, nosu in pri ranah. Seveda pri vseh notranjih krvavitvah takoj obiščemo zdravnika.

Nasveti patra Simona Ašiča.

Plešec uravnava visok in nizek krvni tlak, podobno kot bela omela, le da je njegovo delovanje šibkejše. Pri prenizkem krvnem tlaku si pomagamo s čajno mešanico iz rastlin plešca, timijana in rmana, listov melise in žajblja ter plodov šipka. 1 žličko čajne mešanice poparimo s ½ litra kropa, počakamo 1 uro in precedimo. Pijemo trikrat na dan ½ ure pred obroki.

Pri krvavitvi iz nosu čaj iz plešca, ki smo ga pripravili kot poparek, srkamo skozi nos. Pater Ašič priporoča, da tudi šopek plešca navežemo okoli vratu.

Izboljša delovanje črevesja, saj zvišuje tonus črevesja in tako spodbuja peristaltiko - tudi to je razlog, da ga dodajmo v čajne mešanice za lajšanje težav s hemoroidi. Pri hemoroidih pijemo čaj, ki ga pripravimo tako, da 1 žličko plešca poparimo z 1 skodelico vrele vode. Dodamo 10 cvetov kamilice in zavremo in po 10 minutah precedimo. Pijemo trikrat dnevno po 1 skodelico med obroki.

Tiramin v plešcu povzroča krčenje maternice in popadke pri porodu. Pri porodu naj ženska pije čaj iz plešca. Tudi krvavitve pri porodu bo plešec prej zaustavil.

Pri premočni menstruaciji naj ženska pije čaj iz rastlin plešca, ptičje dresni, bele omele in listov plahtice.

Včasih, ko ni bilo na voljo ustrezne zdravstvene oskrbe, so si po nasvetu patra Simona Ašiča pri krvavitvah iz pljuč pomagali s pitjem čaja iz rastlin plešca, njivske preslice, bele omele, cvetov bezga, lanenih semen, korenin kolmeža in lubja mladih vej hrasta.

Pri težko zaceljivih ranah se po priporočilu patra Ašiča na rano daje obkladek, ki je pripravljen iz poparka plešca. V ½ litra vode zavremo 1 žlico zelišča, odstavimo za 10 minut in precedimo.

Znanstveniki danes ugotavljajo, da plešec izraža še protimikrobno, protivnetno, antioksidativno, hepatoprotektivno (deluje zaščitno na jetra) in sedativno delovanje.

Plešca ne priporočamo osebam z zmanjšanim delovanjem ščitnice.

Barbara Kozan, mag. farm.

sreda, 4. januar 2023

Zakaj cvetijo tulipani v snegu  

Po novozapadlem snegu se zdi vse pokopališče enako. Celo spomeniki imajo kape, da komaj ugotoviš, kako različni so v resnici. Tu pa tam gori v snegu sveča, kakega drugega okrasja seveda ni videti. Le na enem grobu cveti v snegu pet rdečih tulipanov. Napis na spomeniku pove, da je pokojnica umrla pred dvajsetimi leti. Otroci so se že davno izgubili nekje v svetu, mož pa je s cvetjem in svečo vsako nedeljo prihajal na njen grob. Celih dvajset let. Od kar je omagal in odšel v dom, nihče več ne prižiga sveče in ne nosi rož z domačega vrta. Pet rdečih tulipanov, ki jih je nekdo vtaknil v vazo, poleti ni ovenelo, ne se jeseni osulo. Lansko zimo so bili še žareče rdeči, zdaj so obledeli.

Valerija Ravbar

torek, 3. januar 2023

Spovednica za naglušne  

Zadnji teden v septembru je posvečen gluhim in naglušnim. Zato v teh dneh več govorimo o njihovih potrebah, dosežkih in težavah. Morda niste vedeli, da obstajajo tudi posebne masivno izdelane in dobro tapecirane spovednice za naglušne. Ena je na Zaplazu, več let pa je po zaslugi p. Krištofa ena tudi v Stični, ki je dobro izolirana in primerna za vse, ne samo za naglušne. V stiškem samostanu so imeli posebno spovednico za naglušne že pred razpustom. V času, ko so bili menihi izgnani, je samevala in trohnela v križnem hodniku. Ko so nekoč otroci, ki so imeli šolo v opuščenih samostanskih prostorih, med igro splezali nanjo, se je sesula in enega pod seboj pokopala. Tragični dogodek je opisan v knjigi Tonček iz Potoka.

Valerija Ravbar

ponedeljek, 2. januar 2023

  VALERIJINE VRSTICE   Opat v Bojanskem borštu  

Nekdaj je imel stiški samostan veliko gozdov v Bojanskem borštu. Opat se je želel sam prepričati, koliko jih je. Zato se je peš odpravil na Bojansko. Hodil je in hodil, gozdov pa ni hotelo biti konec. Bil je lačen, žejen in utrujen, zato je sklenil, da se bo vrnil. Toda poti nazaj ni našel. Ko je bil že čisto obupan, je pokleknil na tla in prosil Marijo, naj mu pomaga. Nenadoma se je pred njim pojavil zajček. Opat se mu je približal, a zajček je poskočil in se malce oddaljil. Tako mu je sledil nekaj ur, dokler se ni gozd razredčil in je v daljavi zagledal vas. To je bil Lučarjev kal. V zahvalo Mariji, ker ga je rešila, je dal na tem mestu postaviti kapelico. Nekdaj je dosti muljavskih vasi sodilo pod Šentvid. Zato so svoje pokojne pokopavali v Šentvidu. Ko so šli mimo kapelice na Lučarjevem kalu, so vedno postali in pomolili. Pravili so, da je bila tista pot tako slaba – kotanjasta in kamnita, da bi se pokojni zbudil, če ne bi bil zares mrtev. Toda tekom stoletij se je marsikaj spremenilo. Svoje umrle so začeli Bojanci pokopavati na Muljavi, menihi so morali 1784 zapustiti Stično, stara kapelica pa se je sesula sama vase.

Pred sto leti so postavili novo kapelico, pravo malo cerkvico. Nisem prepričana, da je na istem kraju kot tista iz starega izročila. Vendar krajani tako sklepajo.

Valerija Ravbar