Misli sv. Bernarda (Nagovori o Visoki pesmi) Ime Jezus

Kako dragoceno in kako preprosto je ime Jezus! Preprosto, toda zdravilno. Če ne bi bilo preprosto, se ne bi izlilo vame; če ne bi bilo zdravilno, me ne bi bilo rešilo (15,4).

Jezusovo ime ni le luč, ampak tudi hrana. Mar se ne okrepiš tolikokrat, kolikorkrat nanj misliš? Kaj tako nasiti dušo kakor premišljevanje? Kaj tako poživlja izčrpane čute, krepi moči in poživlja dobre in častne navade ter podpira čista nagnjenja? Vsaka dušna hrana je pusta, če ni zalita s tem oljem, je tudi brez okusa, če je ne začini ta sol. Če kdo piše, mi ne ugaja, če ne berem tam Jezusovega imena. Če kdo razpravlja ali razlaga, mi ne ugaja, če ni tam omenjeno Jezusovo ime. Jezus je med v ustih, spev v ušesu, v srcu pa vesela pesem.

Je tudi zdravilo! Je kdo med nami žalosten? Naj vstopi v srce Jezus ter naj od tam pride na ustnice. Ob nastopu tega imena nastane svetloba, razpršijo se oblaki in povrne se jasnina.

Če pade kdo v greh, ali v obupu hiti v zanko smrti – ali ne bo, če zakliče to ime življenja, takoj dobil veselje do življenja?

Kdo bo vpričo tega zveličavnega imena ohranil običajno trdoto srca, nemarno otopelost, maščevalnost in zaspanost?

Komu je studenec solza morda usahnil; mar ni ob klicanju Jezusa naglo obilnejši in slajši privrel na dan?

In, če je kdo v nevarnostih drgetal in trepetal, ali mu ni pregnalo strah?

In, če je kdo v dvomih gorel in omahoval, mar mu ni ob klicanju tega jasnega imena hipoma zasvetil plamen gotovosti?

In, če je kdo v težavah zgubljal voljo in pogum, mar mu je ob klicanju tega imena, ki pomaga, zmanjkalo moči? …

Nič v taki meri, kakor to ime, ne zaustavi navala jeze, pomiri kipenja napuha, ozdravi rane zavisti, zajezi toka pohotnosti, pogasi ognja strasti, ukroti želje skoposti in odžene vzbujanje vseh nečednosti.

Ko izrečem ime Jezus, imam pred seboj krotkega in ponižnega, dobrotljivega, treznega, čistega in usmiljenega človeka, ki se končno odlikuje z najvišjo mero kreposti in svetosti, ki pa je hkrati vsemogočni Bog, ki naj me s svojim zgledom ozdravi in s svojo pomočjo okrepi. Vse to mi zadoni, ko mi zadoni ime Jezus. Kot človek mi daje zglede, kot mogočni Bog pa mi daje pomoč. Zglede uporabljam kot dišave za maziljenje, pomoč pa za njihovo okrepitev. Iz tega delam mazilo, kakršnega ne more pripraviti noben zdravnik (15,6).

Duša moja, v posodici Jezusovega imena imaš skrito to zdravilno mazilo, ki pomaga pri katerikoli tvoji kužni bolezni. Vedno jo imej v bližini in pri roki, da bodo vse tvoje misli in dejanja usmerjena v Jezusa.

Sedaj imaš, s čim si lahko zdraviš srce in roke. V Jezusovem imenu moreš popraviti svoja slaba dejanja ter dopolniti manj popolna. V tem imenu moreš obvarovati svoje misli pred pokvarjenostjo in jih ozdraviti, če se pokvarijo. (15,7).

Moja povezanost z Bogom

Vsak dan poskušam, da bi se čim večkrat spomnil na Boga. Kljub dobremu namenu preživim večji del dneva, ne da bi mislil nanj. Kadar pa se zjutraj bolj potrudim in čez dan bolj zbrano molim rožne vence (zmolim vse štiri dele), se večkrat spomnim nanj, mu večkrat posvetim, kar delam ali trpim, in mu ponovim, da ga ljubim. Če pa v molitvi popustim, da postanem raztresen, kljub temu, da zmolim vse, kakor po navadi, se manjkrat spomnim na Boga in mu manjkrat darujem svoje življenje, ki tako postane bolj prazno. Čutim, da je res, kar je splošno znano, da gredo v nebesa tisti, ki molijo, in v pekel tisti, ki ne molijo.

Miha

TAKOLE MOLIM Molitev napolnjuje moje življenje

V enem obdobju svojega življenja sem prenehala moliti; nisem je čutila v globini svojega srca in duše. Žal mi je za to obdobje! Troedinega Boga prosim za odpuščanje!

Sedaj mi je molitev bolj pomembna kot hrana za telo. Rada molim rožni venec, ki jih je kar nekaj oblik. Rožni venec nosim vedno s seboj, kamor koli grem. Rada berem knjige s to tematiko. Sveto pismo je na prvem mestu. Rada poslušam Radio Ognjišče. Še bi lahko naštevala. Vendar brez svete maše se čutim prazna. Srečna sem, če sem lahko vsak dan pri sveti maši, da jo vsebinsko spremljam v svoji globini, da nato prejmem sveto obhajilo – kruh iz Jezusovih rok, da se mu osebno zahvalim za blagoslov in ga tudi kdaj za kaj prosim. Dotaknejo se me tudi liturgične pesmi, saj so oblika molitve. Vsakdanje molitve pred sveto mašo so tudi velika dragocenost, saj so posvečene namenu maše. Rada se pridružim tej molitveni skupini. Saj je Jezus rekel: »Če sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, sem jaz med njimi!« Te besede poglobijo tudi mojo molitev.

Ponavadi si že zjutraj določim, kje vse bom izkoristila čas za molitev. Molim tudi pri delu, kot je na primer likanje. Poglobljeno molim pri duhovnih vajah in podobnih srečanjih. Resnično, človek ne more in ne sme reči, da nima časa za molitev.

Moje osebne molitve so različne. Razdelila jih bom v skupine:

1. Pavšalna molitev: Takšne molitve imenujem tiste, ki jim molim med opravki, če na primer zvoni za molitev, kot je to zjutraj, opoldan ali zvečer. Tedaj molim v mislih spotoma, kjerkoli sem.

2. Globinska molitev: K molitvi pristopim iz notranje globoke želje po druženju z Bogom, Jezusom Kristusom, Svetim Duhom, Marijo, angeli ali svetniki. Pri taki molitvi moram imeti zasebnost in mir.

3. Molitev iz neke osebne sreče, veselja ali žalosti: Veselim se in se radostno zahvaljujem Bogu, Jezusu Kristusu, Mariji … Če sem žalostna, se v bolečini v solzah zatečem v molitev, padem na kolena in globoko molim.

4. Molitev za razne namene: Molim za določene ljudi, za umrle svojce, za bližnje, za duše v vicah, ali če sem obljubila, da bom molila. Občasno molim devetdnevnice, pred božičem, pred veliko nočjo ipd.

5. Molitev na sprehodu, planinarjenju, romanju. Sprehod, če je možno uro ali dve, izkoristim za molitev rožnih vencev po namenu. Prav tako na planinarjenju, tudi nad 2500 m – posvečam molitvi, tudi križevemu potu. Zahvalim se Bogu, da je vso to krasoto ustvaril. Prečudovito doživetje je to!

Rada grem na romanje. Pustiš doma vso skrb in se v celoti posvetiš namenu svetega romanja. Pri vseh takih dogodkih prideš domov prerojen!

6. Molitev v cerkvi pred tabernakljem ali izpostavljenim Najsvetejšim: Rada stopim v cerkev kjerkoli, če je le ta odprta, in v tihoti razmišljam, molim. Najsrečnejša pa sem, če je Najsvetejše izpostavljeno pri celodnevnem češčenju. Takrat ni važen čas. Nobeden te ne preganja. Cel dan imaš na razpolago. Tako se sproščena posvetim Jezusu po svoji notranji potrebi. Tudi solze dobim v tej tihoti, verjetno od radosti, da sem z Gospodom. Kako lepo mi je potem – z besedami se ne da izraziti.

Vedno pa rečem, da je dan prekratek, čeprav je že pozno v noč. Vedno imam občutek, da premalo molim. Imam namreč veliko družinskih obveznosti. Rada tudi pomagam komurkoli in karkoli. Pa mislim in upam, da mi troedini Bog tudi dobra dela šteje v molitev.

Ana

JEZUS NAS UČI MOLITI (18) Vloga Marije pri naši vztrajnosti in zvestobi

 Sv. Frančišek Borgia, generalni predstojnik jezuitov, je spraševal novince jezuitskega reda, kakšen je njihov odnos do Marije. Spoznal je, da marsikateremu Marija ni prav pri srcu. Učitelju novincev je naročil, naj nad temi še posebno skrbno bedi. Žal so vsi izgubili svoj poklic in zapustili redovniško življenje.

Celo svetniki so kdaj zdvomili v svoj poklic. Vedno znova so se obračali na Marijo in so vzdržali. Mlad redovnik je bil stokrat in stokrat na preizkušnji, a vedno znova je prosil Marijo: "Izkaži se mi mater!" Vedno je bil potolažen in duhovno močnejši.

Neki redovni brat je bil velik Marijin častilec. Kadar je šel po hodniku mimo kipa ŽMB, je vedno zmolil zdravamarijo. A nekega dne mu je bilo vsega dovolj in je pospravil svoje stvari ter hotel pobegniti iz samostana. Ko je šel mimo kipa ŽMB, je zmolil zdravamarijo. Ko je končal, mu je nekaj reklo: »Če greš od tod, se boš pogubil!« Vrnil se je in ostal zvest do konca.

Sv. Maksimilijan Kolbe je bil kot otrok ozdravljen z lurško vodo. Ko je odraščal, je materi delal veliko preglavic. Vsi opomini niso nič zalegli. Nekoč je vzdihnila: »O, ti moj ubogi fant, kaj bo iz tebe?«

Sam je mami kasneje pripovedoval: »Veš, ko si se tako žalostno spraševala, kaj bo iz mene, mi je bilo zelo hudo. Šel sem v cerkev in sem molil pred Marijinim kipom. Marijo sem vprašal, kaj bo iz mene. Zdelo se mi je, da sem jo zagledal, kako ima v roki dva venčka, belega in rdečega. 'Katerega hočeš?' me je vprašala.

'Oba bi rad,' sem ji odgovoril.« 

Ob Marijini pomoči je zrastel Kolbejev duhovniški in redovniški ter mučeniški poklic. Marija se je zavzela za fanta, posebna Božja milost je v njem delovala že v mladosti.

V litanijah Marijo kličemo: »Mati milosti Božje!« Je mati tudi tistih milosti, ki jih potrebujemo za vztrajnost in zvestobo.

 

Bog je svoje milosti položil v Marijine materinske roke.

Vsaka milost je Kristusova milost, ker jo je on zaslužil. On jo tudi deli po Mariji. Lahko rečemo, da je vsaka milost na oddaljen način tudi Marijina milost iz treh razlogov: ker je Marija mati Kristusa, ki je milost zaslužil; ker je sodelovala s Kristusom pri odrešenju; ker zdaj v nebesih prosi za milost.

Papež sv. Janez Pavel II. je bil v svojem življenju zelo povezan z materjo Marijo, zato je zelo zaznamoval cerkveno in svetno zgodovino. Bistveno je prispeval k padcu ruskega komunizma. Svojo marijansko usmerjenost je izrazil tudi s svojim škofovskim in papeškim geslom: »Totus tuus!« Že kot Poljak je bil povezan z Devico Marijo, saj so Poljaki Marijin narod. Po sv. Ludviku Mariji Grignionu Montfortskem se je posvetil Mariji. Cerkev, ves svet in Rusijo je po naročilu fatimske Marije 25. marca 1984posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu in s tem prispeval k padcu berlinskega zidu in komunizma. Za uresničitev tega dejanja je tudi veliko pretrpel, ko ga je na fatimski dan, 13. maja 1981 smrtno ranil turški terorist Ali Agca, a je kroglo, ki bi morala papeža umoriti, Marijina materinska roka tako vodila, da je ostal pri življenju. Tako je lahko s škofi vsega sveta izvršil posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo kar za pet zrn. Hvala Bogu in vsem molivkam in molivcem! Da boste vsi videli, kako je molitev za nove duhovne poklice potrebna, je tu navedeno število bogoslovcev v ljubljanskem semenišču po posameznih letnikih za vso Slovenijo. Všteti so le škofijski bogoslovci, ne redovniški. V pripravljalnem (propedevtičnem) letniku so 4, v prvem letniku tudi 4, v drugem letniku 2, v tretjem 5, v četrtem samo 1, v petem letniku 2, v šestem letniku tudi samo 1, zato bo prihodnje leto za vso Slovenijo samo en novomašnik.

»Sem iz nebes«

Bilo je 13. maja 1917 v Fatimi na Portugalskem. Trije pastirčki, Lucija, Frančišek in Jacinta, so imeli to izredno srečo, da so videli neizmerno lepo skrivnostno Gospo. Lucija se je z njo celo pogovarjala. Gospa je povedala: »Sem iz nebes«. Danes, ko marsikdo več ne verjame, da nebesa sploh obstajajo, so njene besede še posebej dragocene. Izredno pogumna desetletna Lucija je nebeški Gospe zastavila vprašanje: »Bom tudi jaz šla v nebesa?« Vprašanje spada med najvažnejša vprašanja v kristjanovem življenju: »Bom tudi jaz šel v nebesa?« Temu se pridružujejo še tri vprašanja: »Bom prej moral iti v vice? Kaj pa če, zaradi zavoženega življenja, pridem v pekel?« Kdo bo o tem odločal? Takšna vprašanja so preveč resna, da si jih človek ne bi zastavljal. Vsa verstva govorijo o posmrtnem življenju. Fatimski dogodki so jasen odgovor prav na ta vprašanja. Zato ima Fatima velik pomen še posebej danes, ko so mnogi dobesedno zakopani samo v skrbi tega sveta in njegove zapeljive mike, kakor da je s smrtjo vsega konec.

Lucija pripoveduje, kako je bilo 13. maja 1917, pred več kot 105 leti, ko se je trem pastirčkom na njihovem pašniku nad pritlikavih hrastičem prikazala nebeška Gospa. Izbrala si je najlepši mesec, da začne s svojim sporočilom vesoljnemu svetu. Značilne so njene prve besede:

‘Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.’

Res se desetletna Lucija ni prav nič bala in se je začela pogovarjati z neznano Gospo:

‘Od kod ste?’ Dobila je odgovor: ‘Sem iz nebes.’

Lucija je zastavila nebeški Gospe najpomembnejše vprašanje: ‘Bom tudi jaz šla v nebesa?’

Sledil je odgovor: ‘Da, pojdeš.’

‘In Jacinta?’ ‘Tudi.’ ‘In Frančišek?’

‘Tudi on bo šel, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev.’

Tu je rožni venec omenjen kot sredstvo za dosego nebes. Smemo sklepati: Kdor bo redno molil rožni venec, bo zveličan.

Za vse tri je Devica Marija zagotovila, da bodo prišli v nebesa. To je najpomembnejše zagotovilo, ki ga more človek dobiti na tem svetu.

O dejstvu posmrtnega življenja govori tudi Marijin odgovor glede dveh Lucijinih pokojnih prijateljic, da je ena že v nebesih, druga pa je še v vicah.

Ob Marijinem zagotovilu Luciji, da bo prišla v nebesa, je ta povedala: »Notranje veselje, ki sem ga tedaj občutila, je bilo nepopisno.«

Katekizem Katoliške Cerkve nas uči, da je Bog »ustvaril človeka, da bi ga naredil deležnega blaženosti Božjega življenja« (št. 1). To je čudovit cilj, ki se ga premalo zavedamo! Sveti Avguštin je to takole izrazil z znano mislijo: »Usmerjene k sebi si nas ustvaril, o Bog, in nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v tebi.«

Fatima jasno pričuje za obstoj Boga, Device Marije, angelov in svetnikov. Dogodki v Fatimi, kot vsako pristno prikazanje, so najprej dokaz, da Bog biva in nas ljubi. Trije fatimski pastirčki, devetletna Lucija, osemletni Frančišek in šestletna Jacinta, so ob trikratnem srečanju z angelom 1916 izkustveno doživeli srečanje z Božjim svetom, prav tako naslednje leto, ko se jim je šestkrat prikazala in jih nagovorila Devica Marija.

Vprašanje o nebesih ponovno srečamo v drugem Marijinem prikazanju 13. junija 1917. Lucija je veliko trpela, ker njena mati in sestre niso verjele, da se pastirčkom prikazuje nebeška Gospa. Imele so jo za lažnivko. Mati jo je hotela s telesno kaznijo prisiliti, da bi priznala, da je lagala. Zato je razumljivo Lucijino vprašanje Devici Mariji:

»Hotela bi Vas prositi, da bi nas vzeli v nebesa.«

»Da, Jacinto in Frančiška bom vzela kmalu. Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje in te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.«

O nebesih imamo v Katekizmu zapisano:

»Tisti, ki umrjejo v Božji milosti in Božjem prijateljstvu in so popolnoma očiščeni, za vekomaj živijo s Kristusom. Za vekomaj so podobni Bogu, ker ga gledajo 'takšnega, kakršen je' (1 Jn 3,2), iz obličja v obličje« (št. 1023).

»To popolno življenje s presveto Trojico, to občestvo življenja in ljubezni z njo, z Devico Marijo, z angeli in vsemi blaženimi (zveličanimi) imenujemo 'nebesa'. Nebesa so poslednji cilj in uresničenje najglobljih človekovih hrepenenj, stanje najvišje in dokončne sreče« (št. 1024).

Živeti v nebesih pomeni biti s Kristusom, biti v njem. On nam je s svojo smrtjo in vstajenjem odprl nebesa. »Nebesa so blažena skupnost vseh, ki so popolnoma včlenjeni vanj« (št. 1026). Nebeška sreča presega vsako srečo na zemlji. Celo sveti Pavel, ki je gledal v tretje nebo, ni mogel o nebesih zapisati drugega kakor to: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9). Blaženi že kraljujejo skupaj s Kristusom, kar bo trajalo vso večnost. Jezus v priliki o ubogem Lazarju pripoveduje, da so ga angeli odnesli v Abrahamovo naročje (prim. Lk 16,22). Na križu je skesanemu desnemu razbojniku zagotovil: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju« (Lk 23,43).

Bog je človeka ustvaril, da bi mu po preizkušnji na tem svetu posredoval svoje blaženo življenje in bi tako postal dedič njegove večne blaženosti. V nas je hrepenenje po gledanju Boga, da bi v njem našli polnost resnice in sreče.

Nebesa se začno že na zemlji, če živimo v prijateljstvu z Bogom. Če je tako, nam ni težko izpolnjevati njegove volje. Prav tako nam ni težko pogovarjati se z njim, kar je molitev.

Biti v nebesih pomeni, da smo popolnoma združeni z Bogom, deležni njegove sreče.

p. Anton

Fatimska pobožnost v Stični, 13. oktobra 2022 Pridiga nadškofa dr. Marjana Turnška (magnetogram pripravil Severin Maffi)

Dragi stiški menihi, draga sobrata v duhovništvu, dragi bratje in sestre – Marijini častilci, ki smo se zbrali danes tukaj pri stiški Žalostni Materi Božji, ob fatimskem dnevu, godu fatimske Matere Božje; Tudi vi iz Hrvaške, ki ste se nam pridružili, da bomo skupaj slavili in častili Mater Božjo in našo mater in preko nje našega Gospoda Jezusa Kristusa, Očeta in Svetega Duha.

Apostol Pavel je pogosto pozdravljal svoje vernike, ko jim je pisal in verjetno tudi, ko jim je v živo govoril, tako kot smo danes slišali v pismu Efežanom: »Milost vam in mir od Boga našega Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa.« Tako vam v začetku tega skupnega razmišljanja želim tudi jaz: Milost in mir. Danes smo tukaj tudi zato, da bi izprosili po Marijini priprošnji milost in mir: sebi, našim srcem, svetu, še posebej pa v Ukrajini. Kako potrebno je moliti za mir, kako potrebno si je prizadevati za mir. V Fatimi je Marija nenehno pozivala k molitvi za mir.

Danes je sto pet (105) let od zadnjega Marijinega prikazanja v Fatimi. Takrat je bila vojna in tudi danes je vojna, vojna v Ukrajini, pa še kje drugje po svetu. Papež Frančišek pogosto pravi, da smo v tretji svetovni vojni, ki se dogaja po koščkih. Torej smo v podobni resničnosti, kakor je bil svet pred stopetimi leti, zato je naša naloga enaka, kakor jo je Marija takrat posredovala fatimskim pastirčkom. Enaka naloga čaka tudi nas. Zato najprej prisluhnimo, kaj je Marija povedala pri tistem zadnjem srečanju s pastirčki, ko je bilo zbranih okoli 70.000 ljudi. Lucija jo je vprašala: »Kaj hočete od mene?« Tako naj vsak izmed nas vpraša Marijo: »Kaj hočeš od mene, Marija, v tem trenutku, kaj hočeš od mene danes?« Smo v živo z Marijo, Marija je tu in jo lahko vsak vpraša: »Marija, kaj hočeš od mene?«

Marija je pastirčkom najprej odgovorila: »Hočem ti povedati, naj tukaj naredijo kapelo meni v čast.« Če to prevedemo v naše življenje, lahko to pomeni: »Naredite v svojem srcu kapelo zame, da me boste vedno nosili s seboj, da boste vedno v moji bližini, v moji družbi, da bomo skupaj slavili in častili mojega Sina in našega Odrešenika.« Duhovno kapelico Mariji lahko zgradi vsak v svojem srcu. Če je še nimamo, jo zgradimo sedaj, v tem trenutku. Če pa jo že imamo, jo lahko razširimo, jo olepšamo in ji damo novo obliko; jo na novo okrasimo.

Potem je Marija nadaljevala: »Sem Gospa rožnega venca.« S tem ni samo potrdila nove prošnje v litanijah »Kraljica rožnega venca – prosi za nas«, ki jo je takrat papež na novo vključil v litanije Matere Božje, ampak je povedala še veliko več. Rekla je: »Sem Gospa rožnega venca.« Gospa, gospodarica, Gospod, gospodar v Svetem pismu ni tisti, ki ima nekaj in tisto obvladuje, ampak svetopisemski pomen gospodarja, Gospoda uporabljamo tudi za Boga – je tisti, ki služi, ki skrbi za vse ustvarjeno, da bi se vse razvijalo v pravo smer. Tudi Adamu in Evi je Bog rekel: »Gospodujta svetu«, pa to ne pomeni izkoriščati svet, ampak naj človek pomaga, da se bo svet razvijal tako, kakor je Bog načrtoval. Ne da bi ga uničevali, marveč mu pomagali, da bo vedno popolnejši po Božjem načrtu. Gospa rožnega venca nam želi pomagati, da bi svoje življenje in vse, kar imamo v svojem življenju materialnega in duhovnega, uporabljali tako, da bi bilo vedno bolj Bogu v slavo in čast, da bi se uresničeval Božji načrt. Molitev rožnega venca nam pomaga prav pri tem, da zagledamo skupaj z Marijo, ob premišljevanju skrivnosti Jezusovega življenja, najboljšo obliko svojega življenja in ravnanja. Pravzaprav je najpomembnejše prav to: ugotoviti, kakšna je oblika našega življenja in vsega obstoječega v Božji zamisli. Od tega, ali to spoznamo in uresničimo ali ne, je odvisna smer razvoja v našem življenju in v življenju sveta.

»Še naprej vsak dan molite rožni venec.« Zopet poziv k molitvi. Ona je Gospa molitve. Lahko bi rekli, da je Ona tista, ki je prvo cerkveno skupnost, zbrano v pričakovanju Svetega Duha, vodila v molitev. To so bile desetdnevne duhovne vaje v tej prvi skupnosti, ki jih je vodila Marija, ko so od vnebohoda do binkošti pričakovali Svetega Duha. Zato je Marija gospa molitve, ona nas lahko tudi danes uči redno moliti, redno stopati v stik, v živi odnos z Bogom, kajti to je molitev. Molitev ni ponavljanje obrazcev, ampak je vstopanje v živi odnos z Bogom, ki je tukaj in me nagovarja v živo, me nagovarja zdaj za sedanje življenje, za situacijo, v kateri zdaj živim. Me nagovarja, mi svetuje, me vodi. Vse to pomeni, moliti rožni venec vsak dan.

Marija v pogovoru s pastirčki pri zadnjem prikazanju v Fatimi nadaljuje: »Vojna se bo končala in vojaki se bodo v kratkem vrnili domov.« Dragi Marijini častilci, tudi zato smo danes tukaj, da goreče prosimo za konec vojne. Očitno bi lahko rekli, da svet še ne moli dovolj, da bi lahko zmagal mir v srcih tistih, ki kujejo in snujejo vojno. In naloga nas, ki smo zbrani ob Mariji, je toliko večja in toliko bolj odgovorna, da pomnožimo molitev za mir v svetu, v Ukrajini, in da pridobimo še novih molivcev.

Poleg vojne v Ukrajini, ki jo lahko vsak dan skoraj v živo spremljamo po medijih, pa se dogajajo še druge vojne. Vojne v naši notranjosti, duhovne vojne, vojna med dobrim in zlom, med hudobnim duhom in Mihaelom. V te vojne pa smo tudi mi direktno vključeni, naravnost potegnjeni smo v te duhovne boje. Tudi za te vojne, za te nemire, ki se dogajajo v srcih ljudi, je treba moliti; morda še bolj, kakor za zunanji mir na svetu. Kajti vojne po svetu so posledice vojne v srcih ljudi. Zato nas Marija, ne samo pred stopetimi leti, ampak tudi danes spodbuja in nas vabi: »Vsak dan molite za mir v dušah, pa ne samo zase, ne samo za tiste, ki so nas prosili, naj molimo zanje, ki so se nam priporočili v molitev.«

Marija je učila (in tudi Angel) pastirčke v Fatimi, da je treba še posebej moliti za uboge grešnike, za tiste, ki ne molijo več, ki ne verujejo, ki ne upajo in ki ne ljubijo. Za tiste je treba moliti, za njihov mir. In potem, ko Mariji Lucija reče, da ima še veliko stvari in prošenj, da bi ljudje ozdraveli, da bi Marija posredovala zdravje bolnikom, Marija reče: »Nekatere bom ozdravila, nekatere ne. Morajo se poboljšati in prositi odpuščanja za svoje grehe.« Spet ena modrost, ki prihaja iz nebes. Mnogokrat prosimo, pa nismo uslišani. Razlogi so gotovo različni. Eden izmed teh razlogov je tudi ta, da se tisti, za katere morda molimo in prosimo, še niso pripravljeni spreobrniti. Niso še pripravljeni odpreti srca Bogu, da bi lahko v njihovih srcih naredil spremembo in jih ozdravil takšnih ali drugačnih bolezni.

Marija pastirčkom še naroči: »Naj ljudje ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki je že zelo žaljen.« To je zadnja beseda, ki jo je Marija izrekla pri tem prikazanju v Fatimi. Zato je toliko bolj pomembna. Verjetno vključuje vse najpomembnejše stvari. Od izvirnega greha naprej človek žali svojega Boga, žali svojega Stvarnika, žali svojega dobrotnika. In kaj je Marija učila? »Prosite za tiste, ki Boga zavračajo, ki Boga žalijo. Molite in prosite zanje, ne jih obsojati.« In tukaj se lahko spomnimo današnjega evangelija (Lk 6,20–26), v katerem nam evangelist Luka pravi, da Jezus govori: »Gorje vam, ker zidate grobnice prerokom, gorje vam pismouki.«

Vemo, da je Luka, ko je zapisal blagre, zapisal štiri blagre z blagor, štiri pa z gorje. Ko s pozornostjo beremo te odlomke, začutimo, da to ni grozeči »gorje vam«, kot kakšen duhovnik kdaj prebere ta evangelij. To ni naš gorje vam, pogubljeni boste! Ampak v originalu pomeni »Joj mené!« Tudi tako bi lahko prevedli tudi besedo, ki je prevedena z »gorje«: »Joj mené, dajte vendar ljudje božji, spreobrnite se, Bog vas ima rad, Bog vam želi odpustiti.« Bog nas želi sprejeti k sebi. Zato se spreobrnimo. Tako je Jezus govoril tem ljudem – ne žugal s prstom, kot »vam bom že pokazal!« ampak: »Boli me srce, človeško in Božje srce me boli, ker vam ne morem dati milosti, ker vam ne morem dati dobrote, svoje ljubezni. Boli me, ker vas ne morem pripeljati v nebesa, pa si to srčno želim.« Kajti to je edina želja, ki jo ima Bog, za katero vemo: »Da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice.«

Marija je učila pastirčke in danes uči nas, da na nikogar ne gledamo zviška, tudi na največjega grešnika ne, ampak da ga v srcu prepoznamo kot »ubogega grešnika«, ki si sam ne zna in ne more več pomagati, ki je tako globoko pogreznjen v oddaljenost od Boga, da se ne more sam vrniti. Zato potrebuje nas, našo molitev, našo priprošnjo, pa tudi našo konkretno pomoč, naš zgled, to, da smo ob njem, da ga ne preklinjamo in pošiljamo v pekel, ampak ga z zgledom, besedo in molitvijo vabimo v nebesa, kjer je njihovo mesto, kjer je njihov prostor, ki jim ga je šel pripravit Kristus.

Dragi bratje in sestre, povabim vas, da odpremo svoja srca in prosimo za milost, da bi vsaj malo bolj čutili bolečino Boga nad »ubogimi grešniki«, ki se od Boga oddaljujejo. Amen.