Prava pobožnost do Božje Matere nas ne more oddaljevati od njenega Sina

V svojem krščanskem življenju sem neprestano razvijal odnos do Device Marije. V šoli sem se naučil molitev sv. Bernarda Spomni se, ki mi je omogočila, da sem spontano izražal svoje zaupanje v našo Gospo. Po tistem času, ko sem v mladosti za nekaj časa postavil na stran vero in molitev, sta me presunila podoba Jezusa Kristusa in njen sijaj, ki sta bila odgovor na vse moje dvome in vprašanja in sta mi obenem omogočila univerzalen pogled na svetovno zgodovino. To me je pripeljalo do odločitve, ki je prej nisem predvidel: vstopil sem v semenišče.

Kmalu sem se znašel v natančno isti situaciji, kot jo v svoji knjigi opisuje sv. Janez Pavel II., ko je bil še mlad semeniščnik: »Od začetka se mi je zdelo, da sem se v prid kristocentrizmu moral nekoliko oddaljiti od otroške pobožnosti do Marije.«[1] Ta trditev nas lahko preseneti, ker dobro poznamo njegov izreden odnos do Marije. Kasneje v knjigi ugotavlja, da »je bila to mladostniška zmota«.

V šoli sv. Janeza Pavla II. oziroma sv. Ludvika Marije Grigniona Montfortskega sem tudi sam razumel, da nas prava pobožnost do Matere Božje ne more oddaljiti od njenega Sina. Ona ne more storiti drugega, kot da nas vodi k večjemu spoznanju Kristusa in bolj goreči ljubezni do njega. Če je marijanska pobožnost utemeljena v skrivnosti Cerkve, nam pomaga, da rastemo v zaupanju v Jezusa Odrešenika in storimo »vse to, kar nam bo rekel«.

Danes je moje zaupanje v Devico Marijo manj »sentimentalno« kot takrat, ko sem bil otrok. Vendar moram reči, da je še vedno neokrnjeno in mogoče še čistejše. Imam zaupanje v Cerkev, ki je, prav tako kot Marija, mati in me uči moliti. Zelo cenim molitev angelovega češčenja in rožnega venca, ki je molitev ponižnih. Slednja poenostavlja Jezusove skrivnosti in jih pomaga premišljevati. Zahvaljujem se za skrivnost Device Marije, ki skrbi za plemenitost človeštva, če to popolnoma zaupa v Božjo milost.

msgr. Pierre-Antoine Bozo, škof v Limogesu, 11. februar 2021

---

[1] Janez Pavel II., Prestopiti prag upanja, 1994

Čudež Matere Božje luči

Moj mož se je 15. marca 2012 zvečer pritoževal nad bolečino v hrbtu, ki me ne bi smela vznemiriti. Vendar mi je nekaj prigovarjalo, da gre za hudo stvar in je takoj treba iti v bolnišnico.

Ko sva prispela v sprejemno ambulanto prve pomoči, je zdravnik mislil, da gre za očitno ledvično koliko. Predpisal je pomirjevalna sredstva in magnetno resonanco, ki bi jo opravili naslednje jutro. Isti notranji glas mi je rekel, da je magnetno resonanco treba narediti takoj. V nasprotju z zdravnikovim mnenjem sva vztrajala pri svojem. Komaj so pričeli z resonanco, so zdravniki opazili, da je bila iliakalna arterija mojega moža poškodovana in malo pred tem, da se razpoči, ker je v spodnji del trebuha steklo že dva litra krvi.

Šlo je za zelo veliko arterijo, katere poškodba povzroči smrt v nekaj sekundah in nobenega bolnika s takšno diagnozo nikoli niso mogli rešiti. Moj mož Saša je bil deležen čudeža. Tudi bolniško osebje se je enako izrazilo. Ko sem bila osem ur pred operacijsko sobo, sem vso noč preživela v molitvi. Po okrevanju je moj mož spet aktivno in normalno zaživel.

Ljudje pogosto mislijo, da se je vse tako izteklo, ker sem tudi sama zdravnica in sem zato mogla rešiti svojega moža. Zelo dobro vem, da temu ni tako, ker sama nisem mogla postaviti diagnoze. V svoji notranjosti sem prepričana, da sta ta čudež storila Gospod Jezus Kristus in sveta Devica Marija od luči, katere podoba je v svetišču Naše Gospe luči v Goultu v Franciji. Moje življenje je prekratko, da bi jima lahko izrazila vso svojo hvaležnost.

Pričevanje zdravnice Véronique Brunengo-Sorokolet, 13560 Sénas, Francija

Priprava na čas preizkušenj

Ko se iz današnje perspektive oziramo v tisti milostni čas pred petimi leti, ne moremo ne prepoznati v njem materinske skrbi Matere Marije, ki nas je želela pripraviti na čas preizkušenj. Njena vabila k molitvi, pokori in posvetitvi njenemu brezmadežnemu Srcu so bila izraz te njene materinske ljubezni pred preizkušnjo pandemije, vojne ...

Tudi v nadvse boleči preizkušnji ob zaprtju cerkva zaradi pandemičnih ukrepov so nam prihiteli na pomoč angel miru in fatimski pastirčki. Zdelo se je, kot da je molitev, ki so jo pastirčki ponavljali za angelom miru: »Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh, molim te iz dna srca in ti darujem telo in kri dušo in božanstvo Jezusa Kristusa, navzočega v vseh tabernakljih sveta« sestavljena prav za to situacijo; v času, ko nismo imeli dostopa do zakramentov, niti do domačega tabernaklja, smo bili povabljeni, da skupaj s pastirčki častimo Jezusa, navzočega v vseh tabernakljih sveta, na daljavo.

Tudi dejstvo, da je bila v sedemletni pripravi na fatimsko stoletnico tako močno poudarjena molitev za Evropo in prizadevanje za njeno posvetitev Marijinemu Brezmadežnemu Srcu, je bilo nekakšno znamenje, opozorilo in vabilo k čuječnosti, pred izbruhom vojne v Ukrajini, ki je ustvarila, sicer tragične, okoliščine za posvetitev Ukrajine in Rusije Marijinemu Brezmadežnemu Srcu. Namreč le mesec dni po izbruhu vojne je papež Frančišek izvršil dejanje posvetitve, kot ga je Marija naročila v Fatimi, na prošnjo ukrajinskih vernikov, duhovnikov in škofov, na praznik Gospodovega in Marijinega oznanjenja 25. marca 2022, papež v Vatikanu, njegov odposlanec kardinal Krajewski pa v Fatimi.

Po skupni posvetitvi slovenskega in hrvaškega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu je politična napetost med narodoma popustila. To nekako potrjuje verodostojnost izjave sestre Lucije, da sta molitev rožnega venca in posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu zadnji sredstvi, ki nam ju Bog daje za rešitev človeštva. To nakazujejo tudi besede škofa Mrzljaka, da je molitev rožnega venca najmočnejše orožje v boju za mir. Blagor nam, ki to vemo, če bomo po tem tudi živeli; če bomo po zgledu pastirčkov vsak dan s srcem molili rožni venec in tudi druge učili moliti!

Dragica Čepar

»Tega nismo naredili mi, to je naredila Ona«

S temi besedami se je v pridigi v Stični izrazil varaždinski škof Mrzljak ob navzočnosti vseh slovenskih škofov, šestih hrvaških in na stotine duhovnikov obeh narodnosti in nepregledno množico vernikov obeh narodov. Z rožnim vencem v roki je pokazal na Marijo in ves navdušen zaklical: »Tega čudeža nismo naredili mi, to je naredila Ona. Najmočnejše orožje za dosego miru med narodi je molitev, molitev rožnega venca!« Zdelo se je, kot da ne more verjeti svojim očem, ki so zrle navdušeno množico vernikov obeh narodov, kako v čudoviti slogi in medsebojni ljubezni slavijo Boga in njegovo Mater Marijo. Vsi smo se počutili doma, vsi kot bratje in sestre. Ko so bogoslovci v procesiji nesli Marijin kip, so ob poti ljudje klečali, male fatimske kapelice, ki so jih ljudje držali v naročju, so krasile špalir, otroci oblečeni v pastirčke, so simbolno pričevali o svetosti fatimskih otrok in vabili k posnemanju njihove preproste predanosti Bogu in Mariji. Vrhunec in krona tega nepozabnega dogodka pa je bila skupna posvetitev obeh narodov Marijinemu brezmadežnemu Srcu – posvetitev koščka Evrope.

Organizacija prevoza

V zelo kratkem času je bilo torej treba organizirati prevoz in skupino, ki bi šla po Marijo Romarico v češki Koclirov, kar ni bilo lahko. Prevzem kipa je svečano liturgično dejanje, pri katerem je navadno navzoč škof ali vsaj župnik. Osmi oktober je bila ravno nedelja in župniki so bili zasedeni. Predaja kipa je bila predvidena po sv. maši ob 10.00, tako da bi bilo treba kreniti na pot sredi noči. Vse možne variante so padle v vodo, ni in ni bilo duhovnika, ki bi lahko šel po milostni kip. Kaj storiti? Še naprej smo molili ter zaupali in Marija se je odzvala na svojstven sinodalni način. Tako kot je v Fatimi pred sto leti angažirala pastirčke, je to storila tudi v Sloveniji.

Eden izmed njih, g. Zdravko Ratej s Stranic, pripoveduje: »Moji spomini in navdušenje nad fatimskimi dogodki segajo v leto 2009, ko sem prvič romal v Fatimo. Vendar je višek doseglo leto 2016/2017, ko smo v naši župniji obhajali fatimsko pobožnost petih prvih sobot in sem se udeležil tudi duhovnih vaj na Slovaškem, kot pripravo na slovensko-hrvaško srečanje v Stični. V sredini avgusta 2017 me je poklicala gospa Dragica in povedala za možnost, da v Sloveniji gostimo kip fatimske Marije na slovensko-hrvaškem srečanju, mi zaupala težave s prevozom in me vprašala, če sem pripravljen pomagati pri tem prevozu Marije romarice iz Češke v Slovenijo. Kmalu za tem, ko smo v začetku septembra imeli na Ptujski gori škofijski molitveni dan za duhovne poklice, me je Božja milost po Mariji nagovorila, da sem ob vrnitvi domov na križevem potu nagovoril našega župnika z vprašanjem ali sta župniji Stranice in Zreče sposobni organizirati prevoz milostnega kipa iz Češke v Slovenijo. Še danes ne morem verjeti, s kakšnim navdušenjem je g. župnik Peter Leskovar sprejel moj predlog. Začele so se temeljite príprave, z ne malo nevšečnostmi, a vendar z zaupanjem v Marijo in njeno varstvo se nas je na pot podala osemčlanska skupina s kombijem, vozniki in župnikom na čelu. Krenili smo ob tretji uri zjutraj, da smo se lahko v češkem mestu Koclirov udeležili poslovilne svete maše ob desetih in ob enajstih slovesno prevzeli milostni kip. Solzne oči ima človek, ko vidi, s kakšno pobožnostjo so se Čehi poslavljali od milostnega Marijinega kipa. Na povratku v domovino smo vso pot molili in prepevali Marijine pesmi, tako polni notranjega veselja, da se ga ne da izraziti z besedami. K sestram klarisam v Turnišče smo prispeli ravno ob sklepu večerne svete maše. V trenutku, ko je duhovnik dal blagoslov, smo mi prinesli milostni kip v samostansko kapelo, da bi sestre ob njem molile za uspeh slovensko-hrvaškega srečanja. Nato smo vsi skupaj z udeleženci sv. maše zapeli Mariji v čast in se polni navdušenja vrnili domov.«

G. župnik Peter Leskovar, Zreče-Stranice, se spominja: »Ne samo ob peti obletnici, tudi sicer se te romarske poti vedno rad spomnim. Biser in zaklad, ki vedno zablesti! Že samo povabilo me je presenetilo. Tako zelo, da na začetku nisem vzel 'zares'. A se je vse skupaj neverjetno čudežno uredilo. Šofer in vsa ekipa. Sama vožnja je bila romarska. Molitev, pesem in pogovor. Ob srečanju z gostitelji se je znova potrdilo, da molitev vedno vse tako uredi, da se dobro izteče. Ne samo dobro, odlično smo se 'ujeli' z gostitelji. Bogoslužje, procesija, skupni obed.

Posebno doživetje je bila vožnja nazaj s fatimsko Marijo. In srečanje s sestrami klarisami. Do solz me je ganilo, da sem lahko Marijo predal sestram ravno ob zaključku redne svete maše. Vsi smo zajokali od sreče, da je z nami Ona, kraljica miru. Prav zaradi tega sem s toliko večjim veseljem romal v Stično na slovensko-hrvaško srečanje.

Kaj prinaša meni? Spodbudo, da nenehno molim za mir in spreobrnjenje grešnikov s priprošnjo in navdihom fatimskih pastirčkov. Če bo le mogoče, se bom udeležil slovensko-hrvaško-madžarskega srečanja v Beltincih. Posebej pa si želim, da bi se v naše družine vrnila molitev svetega rožnega venca. Zato letos molimo ob prvih sobotah v Zrečah ob 17.30. Sem vesel, da nas je vedno več. Hvala gospe Dragici za povabilo in to nepozabno prijateljstvo s fatimsko Marijo.

Tudi glavni »Marijin šofer« g. Dušan Korošec s Stranic se rad spominja tega dogodka: »Moji spomini za nekaj let nazaj so še kar živi. Ko me je Zdravko Ratej prosil, da bi peljal kombinirano vozilo v kraj Koclirov na Češkem, sprva sploh nisem dojel, v kaj se podajam, ko smo se dogovorjenega dne zbrali in, po moje, pričeli z romanjem po Fatimsko Marijo na Češko. Med samo potjo smo kar nekaj časa molili in brez kakršnih koli težav prispeli v kraj Koclirov. Ob samem prihodu in srečanju s fatimsko Mater Marijo me je obdajala čudežna moč Marijine navzočnosti, Kraljice rožnega venca. Slovo čeških vernikov od Marije je bilo zelo čustveno, Marijo smo namreč prevzeli Slovenci in jo peljali k sestram klarisam v Turnišče, da bi ob njej molile za uspeh slovensko-hrvaškega srečanja. Med samim prevozom v Slovenijo smo – v Marijini navzočnosti – veliko molili in tudi vsak zase premišljevali v tišini. Sam prihod k sestram klarisam v Turnišče je bil še posebno doživetje. Teh občutkov človek ne more opisati, saj jih vsak hrani v globinah svojega srca. Po slovesu v Turnišču nam je bilo kar hudo ločiti se od Marije, ki je za nekaj dni ostala pri sestrah klarisah. Ponovno milostno srečanje z fatimsko Marijo sem doživel v Stični, ob srečanju slovensko-hrvaških vernikov ob 100-letnici njenih prikazovanj v Fatimi. Tukaj smo se na koncu tudi poslovili od fatimske Marije, predno se je vrnila v Fatimo. To slovo od Marije je bilo zelo čustveno in je orosilo marsikatero oko. Romanje fatimske Marije ob stoletnici njenih prikazovanj je bilo sporočilo za mir na svetu, kakor tudi papeževa posvetitev Ukrajine in Rusije Marijinemu Brezmadežnemu Srcu. Upam in želim, da bodo vsi ljudje na svetu spoznali Marijino sporočilo.«

Gospa Marija Kovačič iz Zreč, ki je poskrbela, da smo na tej dolgi in naporni poti romarji, poleg duševne hrane imeli tudi telesno, se dogodka rada spominja: »Dogodek je bil res veličasten, kajti šofer Dušan je vozil kombi tako suvereno, čeprav je povedal, da je bil v tem mestu prvič in sploh ni imel navigacijske naprave v vozilu. Verniki na Češkem so se poslavljali od kipa fatimske Marije Romarice kakor od izrednega živega človeka. Med obredom v cerkvi je vladala velika tišina in spokornost. Ko so po slovesu Marijin kip polagali v njen beli potovalni kovček, smo se vsi počutili tako, kot bi polagali človeka v krsto, zato je večina nas jokala. Nepozabno je bilo srečanje sester klaris v Turnišču s kipom Marije, kamor smo ga pripeljali s Češke. Veličastno slovensko-hrvaško srečanje v Stični ob stoti obletnici prikazovanj v Fatimi, ob kipu Marije romarice, in nepregledni šest do sedemtisočglavi množici navdušenih vernikov, je bila 'pika na i' mojih čudežnih občutkov ob Njej.«

Spominjamo se slovensko-hrvaškega obhajanja fatimske stoletnice v Stični 14. oktobra 2017 Slovensko-hrvaški molitveni shod ob fatimski Mariji

Tradicionalno slovensko-hrvaško srečanje je bilo leta 2017 umeščeno v vseslovensko obhajanje fatimske stoletnice v Stični. Dne 14. oktobra bo od tega veličastnega milostnega dogodka minilo pet let. Zaradi takratne politične napetosti med državama je kazalo, da odziva pri Hrvatih ne bo. Napoved hrvaškega predstavnika v pripravljalnem odboru »morda jih pride dvesto«, je v nekem smislu spominjala na Abrahamovo pogajanje z Bogom za rešitev Sodome in Gomore. Zgodilo pa se je potem, ko je završala novica, da naj bi bil na srečanju v Stični morda navzoč milostni kip Marije Romarice iz Fatime, da se je vzdušje začelo hitro spreminjati na boljše. Cilj hrvaških romarjev ni bil več zgolj molitveni shod skupaj s Slovenci, ampak predvsem srečanje s Fatimsko Gospo, ki jo tudi naši sosedje in bratje po veri pobožno častijo. Toda zagotoviti Marijin kip, sredi stoletnice prikazovanj, v tako kratkem času, se je na prvi mah zdelo nemogoče; vseh 13 romarskih kipov pri fatimskem svetišču je bilo na romarskih poteh po svetu, eden izmed njih sicer v naši bližini. Po tehtnem premisleku nam je rektor fatimskega svetišča sporočil, da milostni kip, ki roma po Češki, zaključuje svoje romanje 8. oktobra, nato ima nekaj dni premora do naslednjega romanja in da bi v tem premoru lahko prišel v Slovenijo, če gremo mi ponj na Češko.

Pogovor z Andréem Frossardom

V pogovoru z Andréem Frossardom v knjigi Ne bojte se je papež povedal nekoliko več o vplivu Grignionove knjige na svojo duhovno rast: »Branje te knjige je pomenilo odločilen obrat v mojem življenju. Rekel sem obrat, četudi gre za dolgo notranjo pot, ki je šla vzporedno z mojo tajno pripravo na mašništvo. Prav takrat mi je prišla v roke ta svojevrstna razprava. To je ena tistih knjig, za katere ni dovolj, da jih ‚enkrat preberemo‘. Spominjam se, da sem jo dalj časa jemal s seboj tudi na delo v tovarno, tako da so bile njene lepe platnice vse umazane od apna. K nekaterim odlomkom sem se neprestano vračal in jih prebiral po vrsti. Kmalu sem spoznal, da se pod baročno obliko knjige skriva temeljito delo. Tako se je zgodilo, da se je moja otroška in doraščajoča pobožnost do Kristusove Matere umaknila novemu duhovnemu razmerju, to je pobožnosti, ki je prihajala iz največjih globin moje vere kakor iz samega osrčja trinitarične in kristološke stvarnosti. Dotlej sem bil zadržan, ker sem se bal, da bi pobožnost do Marije zasenčila Kristusa, namesto da bi mu utirala pot. V luči te razprave Grigniona Montfortskega pa sem spoznal, da je stvar v resnici povsem drugačna. Naše notranje razmerje do Božje Matere je tesno povezano z razmerjem do Kristusove skrivnosti. Nemogoče je torej, da bi nam eno branilo pogled na drugo. Nasprotno, ‚prava pobožnost‘do Device se čedalje jasneje razodeva človeku, čim bolj se ta poglablja v skrivnost učlovečene Besede in v troedino skrivnost našega odrešenja, ki ima v skrivnosti učlovečene Besede svoje središče. Trditi smemo celo, da sam Kristus pokaže svojo Mater vsem, ki se trudijo, da bi ga spoznali in ljubili, kakor jo je na Kalvariji pokazal učencu Janezu« (str. 125–126). »Popolna pobožnost do Marije – tako se izraža avtor razprave – kar pomeni, da Marijo zares poznamo in se zaupljivo izročamo v njene roke, raste, čim bolj spoznavamo Kristusa in se zaupljivo podrejamo njegovi osebi. Še več. Ta ‚popolna pobožnost‘ je neogibno potrebna človeku, ki se hoče brez pridržkov posvetiti Kristusu in njegovemu odrešenjskemu delu. Grignion de Montfort nas uvaja v razvrstitev vseh skrivnosti, ob katerih se naša vera hrani, krepi in rodi sadove. Bolj ko se je moje notranje življenje osredotočalo na danost odrešenja, bolj se mi je vdanost do Marije zdela, v duhu sv. Ludvika Grigniona Montfortskega, najboljši način, kako biti s pridom in uspehom soudeležen pri odrešenjski stvarnosti in črpati iz nje neizrekljivo bogastvo ter ga posredovati drugim« (str. 126). Janez Pavel II. je še dejal: v izrazih poljske ljudske pobožnosti do Marije »sem našel potrditev tega, kar sem odkril v Grignionovi razpravi« (str. 127).

p. Anton